Glasbena industrija podira vse rekorde

Ljubljanski koncert Depeche Mode je bil razprodan že pol leta pred dogodkom, tudi za Nicka Cava je bila predvidena mala dvorana Hale Tivoli premajhna, zato bo nastopal v veliki. Vstopnice za letošnji festival Punk Rock Holiday so pošle že 1. septembra lani, takoj ko so jih dali v prodajo in še preden so sploh napovedali vse nastopajoče. Razprodan je tudi Metaldays, kjer bo letos med drugim nastopil Marilyn Manson. V Sloveniji tako že nekaj časa spremljamo vedno več razprodanih koncertov, česar v preteklosti nismo bili vajeni.

Povrnjena kupna moč …

»Trendi se spreminjajo. V zadnjih nekaj letih je bilo pri nas predčasno razprodanih kar nekaj koncertov, posledično so ljudje vstopnice začeli kupovati prej,« fenomen razprodaje koncertov komentira Bojan Rojko, tiskovni predstavnik in vodja promocije več koncertov in festivalov. Meni, da so za to zaslužni tudi družbeni mediji, ki ljudi nemudoma obvestijo o prihajajočem dogodku in vplivajo na njihov hitri odziv.

Da so bile vstopnice za Depeche Mode hitro prodane, organizatorja koncerta Richarda Hoermanna, direktorja NuCoast Concerts, ni presenetilo. Priznava pa, da se je ta trend, ki je v Nemčiji in Veliki Britaniji opazen že desetletje ali več, pri nas zgodil z zamudo. Hoermann se spomni, da pred desetimi leti tudi v Avstriji koncerti niso bili razprodani: »Danes pa so vsi napovedani koncerti skoraj nemudoma razprodani tudi v Avstriji. Podobno se dogaja v Sloveniji. Kar je dokaz, da se je kupna moč potrošnikov vrnila.« Tudi Rojko opaža, da je nakup vstopnic skokovito narasel z razglasitvijo gospodarske rasti, medtem ko je med gospodarsko krizo upadel.

Internet je obljubljal demokratizacijo trga. Obljubljal je, da bo spodkopal temelje velikih poslovnih trdnjav – založb. Zgodilo se je obratno.

Boban Milunović, organizator štirih tolminskih festivalov – Metaldays, Punk Rock Holiday, Overjam in MotörCity – razlog za razprodane festivale pripisuje tujemu občinstvu. »Nagovarjamo tujo publiko, najmanj obiskovalcev je iz Slovenije. Tujci prihajajo na festivale, ker zaupajo, da bo festival dober, zato tudi kupijo vstopnice vnaprej.« Izvedba posameznega festivala v Tolminu stane pogosto več kot milijon evrov, razlaga. Je pa cena odvisna še od drugih dejavnikov: »V primeru slabega vremena so produkcijski stroški višji, če je lepo vreme, nižji.«

Organizacija koncertov in festivalov je tudi tvegana. Michael Buble, pravi Hoermann, je razprodal vse evropske koncerte razen ljubljanskega. Finančno se vsi koncerti ne pokrijejo, prav tako ne festivali. Zato nekateri ugasnejo, kot je Schengenfest. Hoermann se tako ni odločil za organizacijo nastopa skupine Green Day v Ljubljani, »ker so bili predragi. Nekdo drug pa je izračunal, da bo s tem zaslužil.« Skupine sicer načeloma nimajo fiksne cene za nastop, pravi Milunović: »Ponudiš, kar meniš, da lahko plačaš. Če je za agenta cena prenizka, bo odklonil. Pod ceno ne bodo šli. Še nekaj: cena heavymetalske zasedbe na Metaldays ne more biti enaka ceni na Hellfestu, saj je pri nas 12.000 obiskovalcev, tam pa 60.000.«

Jože Suhadolnik

… se kaže v nakupu vse dražjih vstopnic

Preteklo leto je bilo za glasbeno industrijo rekordno – na sto najuspešnejših turnejah po ZDA se je obrnilo 3,34 milijarde dolarjev, kar je 7 odstotkov več kot leta 2015. Sto najbolje prodajanih skupin pa je za svoje nastope prodalo rekordnih 43,63 milijona vstopnic ali 1,5 milijona več kot leto prej, ugotavlja Pollstar. Absolutni rekorder je bil lani Bruce Springsteen & The E Street Band, ki je s prodajo 2,4 milijona vstopnic po vsem svetu zaslužil 268 milijonov dolarjev. Za petami mu je Beyoncé z 2,2 milijona prodanih vstopnic in zaslužkom 256,2 milijona dolarjev. Coldplay so zaslužili 241 milijonov, čeprav so prodali največ vstopnic – kar 2,7 milijona.

Za samostojni koncert lahko izvajalci računajo več, so pa festivali dražji kot koncerti. »Cena vstopnice se praviloma oblikuje glede na število obiskovalcev ali kapaciteto dvorane. Pri velikih bendih, če so headlinerji na festivalu, plačaš več,« razlaga Milunović. Je pa povpraševanje po koncertih večje od ponudbe, zato lahko izvajalci postavijo svojo ceno, dodaja Hoermann, ki koncerte že od leta 1982 organizira izključno v srednji in vzhodni Evropi. Danes cene vstopnic v svetovnem merilu skoraj redno presegajo 80 evrov. Glasbeniki pa menijo, da si pozornosti deležen šele, če cena vstopnice preseže 180 evrov, ugotavlja raziskava Pollstara. Po tem receptu kuhajo Barbra Streisand, Madonna in Jennifer Lopez, ki za nastop v povprečju računajo 238, 197 in 188 evrov.

Jože Suhadolnik

Prodajajo se »varne investicije«

»Za stojišče na koncertu Guns N'Roses na Dunaju je bilo treba odšteti 160 evrov. To je cena, ki je v Avstriji še nismo imeli. Vsi so bili na trnih, ali bo to šlo skozi. Koncert je razprodan, ker je tudi trg dovolj velik,« pravi Hoermann. »Cene vstopnic niso določene na pamet: glasbenih dogodkov je veliko, v tekmi za čas, energijo, pozornost in denar obiskovalcev se vložki povečujejo. Raziskave potrjujejo, da smo za varno in udobno izbiro pripravljeni plačati višjo ceno kot nekoč,« razmišlja Nikola Sekulović, basist zasedbe Dan D in nekdanji predstavnik založbe Dallas Records. »Pri velikih izvajalcih z dolgoletno kariero je kakovost vnaprej zajamčena,« razlaga fenomen, zakaj lahko veliki bendi postavljajo vse višje cene vstopnic in razprodajo koncert.

Nikola Sekulović, basist skupine Dan D in nekdanji predstavnik Dallas Records: "Cene vstopnic niso določene na pamet. Raziskave potrjujejo, da smo za varno in udobno izbiro pripravljeni plačati višjo ceno kot nekoč."

Opaža, da se to pogosto prenaša na manjše izvajalce, ki reciklirajo te vsebine: »Zmanjševanje tveganja ni značilno samo za organizatorje in obiskovalce; mnogi mladi izvajalci najdejo varen pristan v oponašanju ali reciklaži uspešnih žanrov iz preteklosti. Največje današnje glasbene zvezde zvenijo kot posodobljene verzije uspešnic iz prejšnjega stoletja, končna postaja pa so nastopi 'tribute' zasedb, ki veljajo za varno naložbo.« Tudi Depeche Mode so varna naložba. In Rolling Stones. Sekulović pričakuje, da bomo prišli do točke, ko se bo sfera varnega izčrpala: »V zadnjih letih so se mnogi velikani, na primer Prince, Michael Jackson, Celin Dion, odrekli preizkušanju potrpljenja občinstva na dragih svetovnih stadionskih turnejah. V formatu, ki ponuja več zaporednih nastopov na izbrani lokaciji, na primer v Londonu ali New Yorku, je končno število koncertov odvisno od podatkov o predprodaji vstopnic. Billy Joel je zmagovalec tovrstnega modela: za več kot 40 koncertov v Madison Square Gardnu bo vstopnico plačalo milijon ljudi. Zakaj bi si grenil življenje s tveganimi turnejami, če so ljudje z vseh koncev sveta pripravljeni za to franšizo priti v New York?«

Jože Suhadolnik

Merilo uspešnosti, ki je nekoč temeljilo na številu predvajanih skladb na radijskih postajah in prodanih albumih, je danes prodaja vstopnic, ki se ji v svetu fragmentirane glasbene potrošnje pridružujejo »on demand« avdio ali video posnetki, oglasi, video igrice in modne revije, ugotavlja Pollstar.

Svetovni prihodki v glasbeni industriji so se pred dvema letoma povišali za 3,2 odstotka, pri čemer je prvič v dobi napredne tehnologije prodajo zgoščenk prehitela prodaja digitalne glasbe, razodeva poročilo IFPI, mednarodne fonogramske trgovinske zveze, ki med drugim zastopa največje glasbene založbe – EMI, BMG, Sony, Warner in Universal. Digitalno je ustvarilo 45 odstotkov prihodkov glasbene industrije in prevzelo 39-odstotni tržni delež cedejev. Sony po nekaterih podatkih z digitalnim ustvari kar 51 odstotkov prihodkov. Digitalni trend, ki so ga še pred desetimi leti gledali postrani in mu očitali, da bo glasbo uničil, podobno kot so mp3-ji in itunes uničili zgoščenke, je na koncu rešil finančno bilanco.

Povečali so se tudi prihodki »streaminga«, ki predstavlja 19 odstotkov svetovnih prihodkov glasbene industrije, analitiki pa napovedujejo, da bo prehitel celo prenos glasbe in se zakoličil kot glavni vir dohodkov. Ponudniki, kot so Pandora, Spotify, iTunes, YouTube in SoundCloud, so dosegli dramatično rast – kar 68 milijonov ljudi je leta 2015 plačevalo za poslušanje glasbe prek spleta, pred sedmimi leti je bilo takih le osem milijonov.

Predsednik ameriškega interesnega združenja glasbene industrije (RIAA) Cary Sherman je v blogu opozoril, da sicer spletni ponudniki glasbenih vsebin poslušalcev ne prepričajo v nakup albuma, čeprav je v ZDA maloprodaja albumov zaradi možnosti poslušanja glasbe prek spleta v drugi polovici preteklega leta zrasla za 8,1 odstotka, na 3,4 milijarde dolarjev. »Zdi se, da se trg počasi prebuja,« je dejal Zach Katz, vodja glasbene založbe MBG Rights Management, ki ima pod okriljem tudi Blink 182. »To je korak v pravo smer,« je dodal. Kljub okrevanju pa glasbena industrija še vedno ni povsem zdrava – zaradi vrednostne vrzeli se denar ne zliva v glasbene založbe, v žepe izvajalcev in imetnikov glasbenih pravic, je v letnem poročilu zapisal izvršni direktor IFPI Frances Moore: »Vrzel obstaja, ker digitalni ponudniki lahko obidejo pravila licenciranja.« Sogovorniki ob tem opozarjajo, da mnogi izvajalci ne zaslužijo bajno. »Marsikateri zasluži manj kot nekoč, med drugim zato, ker so stroški produkcije višji, zato so višje tudi cene vstopnic,« pojasnjuje Hoermann.

Glasbeni oligopol

Tehnološki razvoj, ki mu ni ušla niti glasbena industrija, je obetal revolucijo. Dosegel jo je pri spremembi nosilcev zvoka – kasete so zamenjali cedeji, te mp3-ji, danes se je glasba preselila na splet. Dodaten zasuk je napovedoval internet. Obljubljal je demokratizacijo trga. Obljubljal je, da bo spodkopal temelje velikih poslovnih trdnjav – založb. Zgodilo se je obratno. »Tehnologija je povzročila inflacijo proizvodnje, distribucije in potrošnje vsebin, zato je posredniški zid danes močnejši kot kdaj prej: YouTube, Google, Spotify, iTunes, Live Nation, Netflix in drugi s svojimi pravili igre 'pomagajo' olajšati izbiro tako ustvarjalcem kot poslušalcem. Prve so spremenili v ponudnike, druge v potrošnike, oboji pa smo predmet standardizacije in vsakodnevnih analiz, ki služijo predvsem povečanju prometa. Z združevanjem velikih sistemov v konglomerate se zid med nami samo še povečuje,« pravi Sekulović.

Ameriški agenciji Live Nation in AEG Live sta si pokorili skorajda pol svetovnega trga. Prva je lani prodala več kot 44 milijonov vstopnic za koncerte, druga pa nekaj več kot 15 milijonov.

Agencija Live Nation je lani prodala več kot 44 milijonov vstopnic za koncerte, AEG Live pa nekaj več kot 15 milijonov. OSCEA iz Mehike, ki je po raziskavi Pollstara na tretjem mestu, jih je prodala le 3,6 milijona, britanski SJM pa 2,1 milijona. V letošnjem prvem četrtletju so prihodki Live Nationa zrasli za 17 odstotkov, na 1,41 milijarde dolarjev, dobički iz poslovanja pa za več kot 10 odstotkov. Od januarja do aprila so prodali 46 milijonov vstopnic, za četrtino več kot v istem obdobju lani. Ta agencija, ki je lani prodala kar 34 odstotkov vseh svetovnih koncertnih vstopnic, in AEG Live, ki jih je prodala okoli 20 odstotkov, sta si pokorili domala pol svetovnega trga in imata oligopol. »V šoli so nas učili, da je konkurenca temelj kapitalizma. Današnji procesi pa kažejo ravno nasprotno: veliki igralci se v peskovniku najbolje počutijo, ko v njem ni nikogar. Če kdo že vstopi vanj, pa najmočnejši narekuje pravila igre tako, kot njemu ustreza,« o pokoritvi trga pravi Sekulović. Imperij Live Nationa pa še vedno raste; neposredno zabava z dogodki v živo, vlaga v infrastrukturo in gradi lastne koncertne dvorane, pod svojim okriljem ima kar nekaj radijskih postaj, ima spletno prodajalno vstopnic Ticketmaster, delež ima verjetno tudi v kakšnem spletnem sistemu, bookira koncerte ... Sočasno vsaj posredno nastopa kot založba in trgovina z avtorskimi pravicami. »Ko ti uspe ustvariti takšno trdnjavo, jo najbrž zavaruješ s tesnimi povezavami s politiko, oglaševalci, telekomunikacijami, mediji, sindikati, proizvajalci računalniških iger, filmsko in televizijsko industrijo,« razmišlja Sekulović.

Opaža tudi, da svet glasbe ni tako zelo drugačen od drugih poslovnih svetov. Obdobju konjunkture, ki je v glasbi trajalo 50 let in v katerem je bilo možno z manjšimi vložki doseči solidne rezultate, ni več: »Zlata sredina, ki je z razmeroma majhnimi vložki lahko proizvajala solidne poslovne rezultate, izginja. En odstotek zato danes dela še večji posel kot kadarkoli prej, preostalih 99 je množici nevidnih.«

Jože Suhadolnik

Tvegane odločitve so nekoč prinašale milijone

V glasbenem svetu 21. stoletja poleg agencij rastejo tudi ponudniki glasbe prek spleta. Ti veliki igralci širijo svojo dejavnost znotraj industrije in lahko danes nastopajo kot distributerji vsebin, avdio- in vizualni kanali, kot ponudniki dostopa do interneta, promotorji. Že pokojni šef Appla, Steve Jobs, si je želel, da bi iTunes skupaj z Applom odigral pomembno vlogo v glasbeni industriji in s ponudbo digitalizirane glasbe ob dobiček spravil pirate.

Z razmahom tehnologije pa upada število promotorjev. Teh bo vse manj, menita Sekulović in Hoermann. »Pred dvajsetimi leti je bilo na Dunaju okoli dvesto založniških hiš. Danes so le tri. Podobno je v svetu promotorjev koncertov. Pred desetimi leti nas je bilo na Dunaju okoli deset, danes smo le še trije,« razlaga Hoermann. Po njegovi oceni bosta v prihodnje za celo regijo le eden in dva. Kako bi zajezili ta trend? »Ne vem. Morda, če bi se izvajalci odločili oditi k malim agencijam ... Ampak ne verjamem, da se bo to zgodilo. Na koncu odloča denar, in velike organizacije ga imajo več.«

Strinja se tudi Sekulović, ki opaža, da v 21. stoletju – predvsem pri ustvarjalcih v stiku s trgom – še vedno tlijo pravila igre in miselni okvir prejšnjega stoletja. V preteklosti so bili posredniki živi posamezniki, ki se jih je dalo prepričati v tvegane in neumne poteze, ki pa so – poleg glasbenega ali poslovnega smisla – vplivale tudi na usodo naše civilizacije. Spomnimo se samo družbenih gibanj in rock'n'rolla v petdesetih, hipijade v šestdesetih, punka v sedemdesetih, rapa in elektronske glasbe v osemdesetih. In povezav z vprašanji svobode, individualizma, volilne pravice ...

Tvegane odločitve nerazumnih posameznikov so industriji in ustvarjalcem spotoma prinašale tudi milijone: Chuck Berry in Elvis, Beatli in Stonesi, Pink Floyd in Hendrix, Sex Pistols in Clash, pa tudi Kraftwerk in Depeche Mode so samo nekateri rezultati tovrstnih tveganj. Kljub obupnemu iskanju novih »produktov« današnji posredniški sistemi tveganju niso naklonjeni. Kar pa odpira novo sfero svobode. »Ustvarjalnost je gonilo razvoja, nekoristno tveganje pa njen ključni element, kar velikim sistemom seveda ni pisano na kožo. Skrb za sistem pa ne more biti primarna skrb ustvarjalca: brez raziskovanja in želje po komunikaciji, brez tveganja in nerazumno velikih vložkov časa, energije, pozornosti ter denarja se bo glasba prelevila v množico standardiziranih 'produktov' brez vsebine. Ti pa brez 'ojačevalcev okusa', na primer vizualnih in tehnoloških senzacij, večjega vsebinskega naboja ne bodo zmogli,« razmišlja Sekulović. A ne gre samo za festivale, promotorje, agencije, digitalno: »Sistem pop kulture, v katerem smo odraščali, ne obstaja od nekdaj. Je relativno nov, razburljiv in za zdaj kratkotrajen pojav. Če bo samega sebe dojemal kot bankomat ali kot priročni anestetik za 'dušo in telo' ali kot 'žur' za sprostitev naših ubogih utrujenih možganov, bo postopoma izginil in bo prihodnost spet 'normalna' – takšna, kot je bila pred 20. stoletjem.«

Jože Suhadolnik

Depeche Mode 14. maja v Stožicah

Depeche Mode, ki veljajo za ene vplivnih glasbenikov sodobnega časa, se z novim albumom Spirit vračajo v Ljubljano. Skupina, v kateri so po odhodu Alana Wilderja leta 1995 ostali Dave Gahan, Martin Gore in Andrew Fletcher, bo nastopila v Stožicah v nedeljo, 14. maja. Tam bodo 6. junija nastopili tudi Green Day in Rancid. V sredo, 12. julija, bodo v Križankah Pixies, eden najvplivnejših alter rock bendov vseh časov, 30. oktobra pa v Ljubljano prihaja Nick Cave. To bo njegov deveti nastop pri nas. Leto bo sklenila legendarna nemška (hard) rock zasedba Scorpions z nastopom v Stožicah 5. decembra.