Evtanazija ali vsi odtenki želje po smrti

Marsikdo pojme evtanazija, pomoč pri smrti in pomoč pri samomoru enači, kar pa je za diskusijo o možnosti legalizacije smrti na željo in za premišljevanje o možnih smereh škodljivo. Samomor s pomočjo pomeni, da bolnik vzame zadnje zdravilo, ki mu ga na njegovo željo predpiše zdravnik, četudi njegova bolezen ni v terminalni fazi. O pomoči pri smrti govorimo takrat, ko bolnik na svojo željo sam vzame odmerek zadnjega zdravila v terminalni fazi bolezni, torej njegovo življenje v nobenem (razen čudežnem) primeru ne bi trajalo več kot šest mesecev. Pri evtanaziji pa zdravnik vbrizga zdravilo neozdravljivo bolnemu človeku, ki si želi končati življenje, čeprav ni v terminalni fazi bolezni.

Švica edina nudi možnost tudi tujcem
 

Razlike v poimenovanju so izjemnega pomena, saj študije kažejo, da zakonodaje, ki dopuščajo vse, dve ali le eno od oblik, bistveno vplivajo na število ljudi, ki se odločijo predčasno končati svoje življenje. Leta 2012 se je izkazalo, da je glavni razlog za naraščajoče število evtanazij na Nizozemskem in v Belgiji v primerjavi z Oregonom in Švico (graf) ravno razlika v zakonodaji, ki nekje dopušča pomoč pri samomoru, drugod pa le pomoč pri smrti. Potem so številke začele naraščati tudi v Švici. Podatki iz zadnjih petih let, ki jih je februarja objavila ena najstarejših in najprestižnejših medicinskih znanstvenih revij The Lancet, kažejo, da bi pomanjkljiva zakonodaja v Švici lahko pojasnila tudi večjo pogostost samomora s pomočjo. V Švici namreč, kot navajajo, vedno večje število bolnikov brez terminalne bolezni pridobi dovoljenje za asistiran samomor. V Švici obstajata dve organizaciji, ki pomagata pri smrti ali samomoru ljudem, ki so v terminalni fazi bolezni in/ali so zaradi invalidnosti popolnoma onesposobljeni ali pa trpijo v neznosnih bolečinah. Švicarska zakonodaja namreč ne prepoveduje pomoči pri samomoru, če od tega ni materialne koristi, aktivna evtanazija pa v Švici ni dovoljena. Cena pomoči pri smrti ali samomoru je zelo različna in je odvisna od mešanice, ki jo zdravnik določi za pacienta glede na njegovo stanje, znaša pa vse od 500 evrov do 20.000 evrov. Za pripravo dokumentacije in vsega potrebnega po navedbah organizacije ljudje potrebujejo v povprečju tri mesece.
 

Samomorilski turizem

...

Dobršen del naraščajočega števila smrti po lastni izbiri lahko v Švici pripišejo tudi tujim državljanom. Poleg Dignitasa, ki je prisoten v različnih državah po svetu, kjer se bori za dostojno smrt, v Švici obstaja še organizacija Lifecircle z enakim poslanstvom. V nasprotju z vsemi drugimi državami, kjer pomoč pri smrti, samomoru ali evtanazijo opravljajo le za svoje rezidente, v Švici lahko svoje življenje končajo tudi tujci, zaradi česar so v Švico usmerjene kritike, da vodi samomorilski turizem.

Britanski mediji poročajo o tem, da se vedno večje število njihovih državljanov podaja na poslednjo pot v Švico. Po podatkih britanske izpostave švicarske organizacije Dignitas, ki je ena izmed dveh, ki nudi pomoč pri smrti, v Švico vsakih osem dni odpotuje en Britanec. Stroški za pomoč pri smrti so za tiste, ki se odločijo potovati v Švico, kot navajajo na spletni strani, med 6500 in 15.000 britanskih funtov. Povprečni strošek ljudi, ki so jih intervjuvali, je bil 10.000 funtov. »Večini ljudi je to previsok strošek,« pišejo na spletni strani, saj ima glede na podatke o prihrankih Otočanov 80 odstotkov ljudi na bančnih računih manj kot 10.000 funtov. Zahtevna je tudi priprava dokumentacije, ki jo Švica od tujih rezidentov zahteva, intervjuvanci pa govorijo tudi o tem, da bi v zadnjih mesecih življenja, ko še ne čutijo neznosnih bolečin, raje uživali s svojimi bližnjimi, kot pa urejali zahtevno dokumentacijo za pot v Švico.

Kljub močnim polemikam in glasnim zagovornikom je bila sprememba zakonodaje v Veliki Britaniji že večkrat neuspešna, zadnjič leta 2015, ko je parlament zavrnil predlog zakona, ki bi človeku v zadnji fazi bolezni dovoljeval končati življenje. Tudi v Nemčiji je bil zakon, ki bi dovoljeval pomoč pri smrti ali samomoru, zavrnjen. Leta 2008 naj bi tako po poročanju organizacije Dignitas nemški državljani predstavljali 60 odstotkov vseh asistiranih smrti v Švici.

Za ljudi, ki živijo v Švici, se pomoč pri smrti običajno zgodi na domu, kjer se družinski člani in prijatelji nekaj ur pred dogodkom običajno z veliko zabavo poslovijo od človeka. Za tuje državljane pa v svojih prostorih poskrbi organizacija. Tudi upepelitev se zgodi v Švici, svojci pa domov običajno odnesejo žaro. V nekaterih primerih, ko upepelitev ne pride v poštev, svojca pokopljejo v Švici, navajajo na spletni strani.

Pomoč pri smrti se zgodi tako, da organizacija človeku zagotovi 15 gramov natrijevega pentobarbitala (NaP), ki ga je treba popiti z vodo. Gre za odobreno zdravilo za spanje in narkozo. Kot navajajo na spletni strani, je pomembno, da je oseba zmožna to storiti sama, člani Dignitasa zaradi pravnih razlogov [evtanazija v Švici ni dovoljena] ne morejo in ne smejo vbrizgati zdravila. Statistike kažejo, da je število umrlih, ki so prejeli pomoč pri samomoru ali smrti, v Švici še vedno nižje od števila navadnih samomorov.

Na Nizozemskem že 5 odstotkov vseh smrti na lastno željo
 

Drugačno prakso in predvsem številke pa beležijo na Nizozemskem in v Belgiji. Tam zdravniki bolnim pacientom, čeprav niso v terminalni fazi, torej imajo do konca življenja še veliko več kot pol leta, lahko še več let ali desetletij na njihovo eksplicitno željo vbrizgajo poslednje zdravilo. S tem sta ti dve državi ter Luksemburg, ki je evtanazijo in pomoč pri samomoru uzakonil leta 2009, edini v Evropi, ki dovoljujeta aktivno evtanazijo. V Luksemburgu je od sprejema zakonodaje do leta 2016 evtanazijo in pomoč pri samomoru prejelo 52 pacientov, število pa z leti ne narašča. Evtanazija je dovoljena še v južnoameriški državi Kolumbija in v Kanadi.

Problem je trenutno očitno največji v Belgiji in na Nizozemskem, kjer jim številke iz leta v leto naraščajo. Na Nizozemskem se število umrlih z evtanazijo oz. pomočjo pri samomoru in smrti skupaj bliža petim odstotkom vseh smrti, je februarja letos poročala medicinska znanstvena revija The Lancet in dodala, da je število verjetno enako tudi v Belgiji, kjer obstajajo sumi na premajhno prijavo. Visoka številka je povzročila val ogorčenja po vsem svetu, čeprav recimo na Nizozemskem trikrat več ljudi umre za demenco, sedemkrat več pa za rakom. Samomor brez kakršnekoli pomoči ali evtanazije na Nizozemskem stori še dodatnih 11 prebivalcev od 100.000, v Belgiji pa kar 17 od 100.000, kažejo podatki Eurostata. V Sloveniji je takšnih 19 na 100.000 prebivalcev, daleč največ samomorov pa beležijo v Litvi, kar 32 na 100.000 prebivalcev. Za primerjavo med številom evtanazij in pomoči pri samomoru in smrti – te v celotni Evropi v povprečju z 11 samomori na 100.000 prebivalcev predstavljajo 1,2 odstotka vseh smrti.

Asistiran samomor je na Nizozemskem leta 2016 predstavljal le 3,5 odstotka evtanazij v širšem pomenu. Družba se zaradi naraščajočih številk sedaj ukvarja z vprašanjem, ali je interpretacija zakona iz leta 2002 šla predaleč. Kot navaja organizacija za bioetiko Alliance vita, praksa opravljanja evtanazije na psihično bolnih ljudeh ter tistih z demenco in multiplimi patološkimi boleznimi ali zgolj starejših od 70 let, ki nimajo več volje do življenja, nima prav nič opraviti z začetnimi motivi za opravljanje evtanazije.

Glede na nizozemsko uradno poročilo o opravljenih evtanazijah, ki ga citira organizacija, je bilo leta 2016 83 odstotkov evtanazij opravljenih na ljudeh, ki so bili neozdravljivo bolni, 10 odstotkov je bilo bolnikov z različnimi hkratnimi bolezenskimi stanji, štiri odstotki so imeli težave, povezane s starostjo, dva odstotka psihične motnje in en odstotek demenco. V 80 odstotkih primerov je bila evtanazija opravljena na pacientovem domu. Koliko ljudi je bilo v terminalni fazi in koliko ne, ne navajajo.

Oktobra 2016 je nizozemski parlament sicer zavrnil predlog zakona, ki bi posebej dovoljeval pomoč pri samomoru starejšim, ki so utrujeni od življenja, a niso neozdravljivo bolni, saj bi to pomenilo »nevzdržen pritisk za starejše državljane, ki bi menili, da bližnjim ali družbi predstavljajo breme,« so bili zedinjeni strokovnjaki s področja medicine, sociologije in filozofije. Nizozemski zakon omogoča tudi evtanazijo hudo bolnih in za življenje nezmožnih otrok, starejših od 12 let – takih primerov je bilo v obdobju 2002–2015 sedem. Na etičnem odboru za evtanazijo pa je potekala tudi debata, da bi evtanazijo omogočili otrokom, mlajšim od 12 let, ki imajo izjemno hude in večkratne oblike neozdravljivih bolezenskih stanj. Ministrstvo za zdravje in ministrstvo za sodstvo sta pritiskala na sprejem dodatnega člena, a je odbor dejal, da je že trenutni zakon dovolj ohlapen, da dopušča možnost evtanazije pri mlajših od 12 let ob odločitvi staršev in zdravnikov ter v specifičnih primerih. Belgija, ki v zakonu leta 2002 evtanazije pri mlajših od 18 let ni dovoljevala, je leta 2014 postala edina država na svetu, ki mlajšim od 18 let, ki razumejo posledice odločitve in so v terminalni fazi, z zakonskim aktom dovoljuje evtanazijo.
 

ZDA najbolj konservativne
 

Kot kažejo podatki študije, objavljene v reviji The Lancet, pogostost pomoči pri smrti v Oregonu narašča z veliko nižjo stopnjo kot na Nizozemskem in trenutno znaša manj kot 10 odstotkov nizozemskih številk (3,9 na 1000 smrtnih žrtev v Oregonu, v primerjavi s 43,9 na 1000 smrtnih žrtev na Nizozemskem v letu 2017). Stopnja povečanja števila pomoči pri samomorih v Švici, kjer se ta praksa dopušča v okviru ohlapne zakonodaje, pa je po ugotovitvah študije podobna stopnji povečanja v Belgiji in na Nizozemskem.

Avtorji študije nižjo frekvenco v Oregonu pojasnjujejo s striktno zakonodajo, ki pomoč pri smrti dovoljuje le osebam, za katere dva zdravnika potrdita, da imajo pred seboj še največ šest mesecev življenja, torej so v terminalni fazi. V povprečju 36 odstotkov bolnikov v Oregonu na koncu ne uporabi smrtonosnega zdravila in umre zaradi bolezni, navaja študija.
Od januarja letos imajo v ZDA status države, v kateri je dovoljeno asistirati pri smrti, poleg Kalifornije in Oregona še Kolorado, Washington, Havaji in Vermont. V ZDA velja najstrožja zakonodaja glede tega, saj pomoč pri smrti omogočajo le mentalno prištevnim odraslim osebam, ki jim vsaj dva zdravnika potrdita največ šest mesecev življenja, osebe pa morajo same izpolniti administracijo in vzeti odmerek. V Kaliforniji je s pomočjo pri samomoru umrlo le 374 prebivalcev, kar predstavlja 0,14 odstotka vseh smrti, v Kanadi, ki je evtanazijo ter pomoč pri smrti in samomoru uzakonila leta 2016, pa je leta 2017 smrt na željo predstavljala že skoraj en odstotek vseh smrti.

»Zdi se, da legalizacija zgolj pomoči pri samomoru s strogimi postopkovnimi pravili, ki izključujejo bolnike, ki niso terminalno bolni, kot to velja v Oregonu in Kaliforniji, bistveno omejuje naraščanje števila primerov smrti s pomočjo. A za potrditev hipoteze bo treba še nadalje spremljati podatke vseh držav, ki imajo uzakonjene različne oblike takšne pomoči,« pišejo raziskovalci.