Ekspedicija na južni tečaj: Uničevanje lastnih okvirjev in spoznanje samega sebe

Na koncu tega nenavadnega popotovanja je svojo asistentko zaprosil za roko, s katero sta se začetek meseca poročila in se odpravljata na enoletno poročno potovanje. Pravi, da le-ta človeka bogatijo na neverjeten način, zato se je odločil za življenje samostojnega umetnika – fotografa in potopisca. Obiskal je že več kot 100 držav, o njih napisal šest knjig, posnel na tisoče fotografij in si s trdim, a njemu najljubšim delom prislužil naziv enega najboljših hrvaških in svetovnih fotografov in avtorjev, ki si želi prepotovati cel svet.

Od kod strast za pisanje in fotografijo?

Potovati sem začel pri 16 sem začel potovati in tako sem do 19. leta preživel že ogromno izletov, odprav in potopisnih ter fotografskih projektov. Odločil sem se, da bo to moj poklic in za to odločitev sem zelo vesel. Počutim se resnično privilegiranega, da lahko delam tisto, kar imam rad. Ta privilegij je v resnici rezultat lastnih odločitev in prizadevanj.

Kakšno je življenje svobodnega umetnika?

Čudovito. Sem sam svoj gospodar. Ne poznam občutka, kako je imeti nadrejenega, kako je šteti proste dneve dopusta, po drugi strani pa ne vem niti, kako je imeti stalen vir dohodka, ipd.

Izdali ste številne knjige, poročila in fotografije, albumr. Kaj vas bolj izpopolnjuje - pisanje ali fotografiranje?

Oboje. Potrebujem to raznovrstnost, zdi se mi, da bi mi bilo ukvarjanje z eno samo disciplino dolgočasno, saj je izpopolnjujeta. Če bi se posvetil le eni stvari bi morda hitreje napredoval, ampak obe aktivnosti me zadovoljujeta. Včasih mi tudi pisanje in fotografiranje nista dovolj, ukvarjam se namreč tudi z drugimi stvarmi, predavam, ustvarjam videoposnetke in kratke filme, vodim klub za ekspedicionizem in kulturo, organiziram in vodim različne projekte, tržim razne produkte, se izobražujem ...

Kaj najraje fotografirate?

Najbolj me zanima dokumentarna fotografija, moj najljubši motiv pa so seveda ljudje. Vendar se to razlikuje od projekta do projekta, vsak zase je poseben izziv. V zadnjem projektu "Polar Dream" v objektivu ni bilo ljudi, ne žive narave, hodil sem od obale Antarktike do južnega pola in tam je situacija precej ekstremna. Dodaten izziv je bila pomanjkljiva oprema – s seboj sem imel le mobitel in mali fotoaparat. Pred tem sem na primer fotografiral Hrvaško iz zraka, kjer pa je bil največji izziv plačevanje dragih poletov, da ujamem želen položaj. Če bi se osredotočil na eno vrsto fotografije, bi se hitro začel dogločasiti.

Ali je bila neodvisna ekspedicija na južni pol en izmed vaših največjih želja?

Davor Rostuhar

Moja največja želja je, da živim srečno, kakovostno življenje in da ga lahko delim z osebo, ki jo ljubim. Odprava na Južni tečaj je bil en izmed večjih in zahtevnejših projektov in avantur, v smislu preverjanja mej svojih zmožnosti, raziskovanje samega sebe in lastnih omejitev. Odprava pomeni bolj psihični kot fizični izziv, čeprav so bile okoliščine precej težke tudi za moje fizično zdravje. A ideja, da si popolnoma izoliran in da te obkroža na stotine kilometrov ledu, ni ravno pomirjajoča. A tisti trenutek me je ta misel privlačila in dajala moč. V tišini, temi in mrazu sem premagal samega sebe. Vsak strah je bil grozen, vsaka minimalna sreča je bila evforija. Težko sem nadziral čustva. Pri usposabljanju sem se naučil, da se ne bi identificirali s svojimi čustvi, ampak da bi jih ločili in samega sebe opozorili, da nimamo čustev. S to izkušnjo sem pridobil oblast samega nad seboj in to je že po starogrških načelih najmočnejša oblast na svetu.

Lekcija, ki ste se jo naučili z avanturo na južni tečaj?

Najtežja stvar je premagati samega sebe. Najlažje je sedeti na kavču, spiti dodaten kozarček, pokaditi cigareto ali joint in pojesti kaj dobrega. Zdi se vam, da je tam vaše mesto, a ni. Svoboda leži zunaj okvirjev in zidov, ki jih gradimo okoli sebe. Jaz jih že več let uničujem in se tako vsak dan bolj zavedam, da je življenje je prekratko, da bi bil suženj lastnim slabostim in strahom. Zatočišče moramo najti sami v sebi. Včasih nam pomagajo drugi ljudje, bodisi prijatelji bodisi tujci, saj nobena zmaga v zgodovini ni delo ene same osebe, a je ta zmaga je bila odvisna od te dotične osebe.

Kako bi definirali potovanje?

Potovanje je zame degustacija svobode. Ko se v tuji kulturi »prestavimo« iz vsakdanjega življenja, dobimo priložnost, da ponovno odkrijemo sami sebe. Na poti nismo obremenjeni z dnevnimi opravili in vzorci, ki nam krojijo življenje. Vsak dan znova ustvarjamo, se znajdemo. Potovanja nas spomnijo, kako smo svobodni, rezultati naših odločitev so vidni takoj in zavemo se, da je nadzor v naših rokah. Bolj kot je potovanje posebno in ekstremno, intenzivnejši je okus teh spoznanj. O vsem tem sem pisal v svoji knjigi »Degustacija svobode«.

Davor Rostuhar

Kateri je vaš naslednji projekt?

V letu 2019 bom potoval in delal na novem partnerskem projektu »Ljubimo svet«. Raziskali bomo, kako osmišljajo ljubezen po svetu, obiskal bom tudi najbolj eksotične kulture po celem svetu. Danes živimo v razburljivem času, ko se svet na nek način manjša, razdalje so krajše, ne želim se zagozditi v eni kulturi. In to priporočam tudi drugim. Potovanja še nikoli niso bila cenejša, tuje kulture pa so še vedno izredno zanimive in navdihujoče.

Davor Rostuhar