Douglas Rushkoff: Kako ostati človek?

Ko je leta 1994 le izšla, se je Douglas Rushkoff uveljavil kot eden največjih strokovnjakov s področja nove tehnologije. Je oče terminov digital natives (ljudje, katerih materni jezik je digitalni), social currency (družbena valuta) in viralni mediji. Kruh si je služil tudi kot svetovalec Združenih narodov in ameriške vlade.

Leta 2013 ga je MIT imenoval za šestega najpomembnejšega misleca na svetu. Lani je izšla njegova deseta knjiga, Throwing Rocks at the Google Bus: How Growth Became the Enemy of Prosperity (Kamenjanje Googlovih avtobusov: kako je rast postala sovražnik blaginje), v njej analizira konflikt, ki ga ni zanetila brezposelnost ali en odstotek bogatih, ampak »vihar tehnološkega napredka, ki je iztiril naš ekonomski sistem in ljudi,« razlaga v telefonskem pogovoru med vožnjo od doma do newyorškega Queens Collegea, kjer predava.

Kateri so bili največji premiki v tehnologiji od začetka devetdesetih do danes?

To bomo šele videli. Je pa rojstvo tehnologije enako pomembno kot izum pisave ali abecede. V prvih nekaj stoletjih so zapisane besede uporabljali za popisovanje lastnine, tudi sužnjev; zapisovali so, kdo je lastnik katere osebe. Kaj drugega niso počeli. Šele kasneje se je pojavila težnja po zapisovanju zgodovine, zgodb, komunikacije. Vse zahteva svoj čas.

Ampak naš odnos do tehnologije se je spremenil in tehnologija nas je spremenila. Kako te spremembe vidite vi?

Čeprav je rojstvo interneta nakazovalo, da ga bomo uporabljali za okrepitev komunikacije in aktivnosti med ljudmi, da bi resnično ustvarili globalne možgane, smo digitalno tehnologijo uporabili za pospeševanje kratkoročnega korporativnega kapitalizma. Medtem ko so dejanski učinki interneta majhni, možnost interneta pospešuje ekstrakcijo in zatiranje drugih industrij. Neto učinek digitalne tehnologije je našo civilizacijo spravil v veliko bolj negotov, majav, kočljiv, nevaren položaj. Pozabljamo, da so neposredni učinki razvoja digitalnih tehnologij tudi onesnaževanje okolja, črpanje naravnih virov ...

Kateri so največji izzivi, s katerimi se srečujemo v digitalni dobi?

Nedvomno je največji izziv individualizem. Liberalizem se je dobro poročil z individualizmom in potrošništvom, konkurenčnostjo, miselnostjo bodi sam. Veliko težav, s katerimi se srečujemo, ni individualnih, ampak kolektivnih. Zdaj se spoprijemamo z izzivom spoznati, da je človek kolektivno bitje, da je bivanje na tem planetu kolektivni šport, da so podjetja kolektiv.

Kolektivna zavest je umrla, opažajo družboslovci. Bi jo v dobi napredne tehnologije, ki kroji naš vsakdanjik, sploh še lahko oživili?

Ne verjamem, da bo za to velika priložnost, toda morali bi zgrabiti vsako, ki se pojavi. Današnji multimilijardni posel tehnološke industrije je namreč programiran, da počne obratno in prepreči takšen razvoj dogodkov. Od sveta, v katerem je Apple na začetku zgradil 'e-world', smo prešli v svet 'i-world' (jaz svet). To je velika razlika.

Seth Kushner/Rushkoff.com

Kakšen je »jaz svet« mladih, ki ga vsakodnevno vidite kot profesor? So še vpeti v družbene medije ali jih zapuščajo?

Predavam na mestni univerzi dodiplomskim študentom, ki prihajajo iz delavskega okolja, večinoma so prva generacija Američanov. So tudi večinoma prvi v družini, ki so šli študirat. In opažam, da so ti mladostniki veliko manj hipnotizirani z družbenimi mediji. V času svojega življenja so videli marsikaj, tudi represivne režime. So tisti, ki jim osebje v trgovini sledi, ker se boji, da bodo kaj ukradli. Občutek imam, da so ti mladi precej pametni, je pa vprašanje, ali so tudi dovolj samozavestni, da verjamejo, da lahko izrazijo svojo moč, da dosežejo spremembo, saj ima to veliko opraviti z družbenimi mediji.

So torej družbeni mediji tisti, ki privedejo do sprememb oziroma prek katerih se zgodijo spremembe?

Zdi se mi, da so družbeni mediji kot televizijski resničnostni šov. In menim, da družbena baza družbenih medijev ni realna. Prepričan pa sem, da lahko spremeniš realnost ne glede na to, kaj pravijo družbeni mediji. Lahko pa to preprosto prepustimo korporacijam. Odločitev je naša.

Mnogi se strinjajo, da imajo družbeni mediji veliko moč. Facebooku celo pripisujejo, da je zaslužen za izvolitev Donalda Trumpa.

Facebook deluje na podlagi poslovnega in tehnološkega načrta. In v poslovni načrt so vdrli. Rusi so ugotovili, kako Facebook služi denar; da morajo kreirati stvari, ki bodo tej platformi prinesle denar. In algoritmi so promovirali njihovo propagando. To je precej enostavno.

Lahko torej krivdo zvalimo zgolj na Facebook?

Ne vem, koliko je Facebook dejansko odgovoren.

Nosilnost planeta bo presežena prej, kot bomo zmogli zgraditi dovolj strežnikov in naprav za virtualno resničnost, ki bo zabavala množice.

Četudi je bil motor Trumpa in ruske propagande, ne pomeni, da je spremenil izid volitev. Mislim, da so za to bolj krive kabelske televizije, ki so hlastale za dobrim ratingom, da so pokrivale vse, kar je Trump naredil, ne pa, kar se je dejansko dogajalo. To je bilo neprimerno, Trump je bil zabaven, komedijant v tekmi za predsednika, in pokrivali so ga 30-krat pogosteje kot druge kandidate. In kaj dobimo? O tem je frankfurtska skupina pisala v 40. letih prejšnjega stoletja. Rekli so, da če razvedrilna kultura in politična kultura postaneta eno, dobimo fašizem. Američani so se temu smejali. Pripomnili so, da imamo razvedrilno kulturo in politiko; glejte, kako dobro nam gre. Da, gre do neke meje. Ampak poglejte, kje smo zdaj.

Kaj so torej največje pasti družbenih medijev, še posebej Facebooka, ki jih ljudje pogosto ne vidijo, se jih ne zavedajo?

Ne vidijo, da Facebook uporablja vaše preteklo vedenje, na podlagi katerega z 80-odstotno natančnostjo predvidi, kaj bo vaša prihodnja odločitev. Informacij, ki jih pridobi od vas, ne uporablja zgolj za news feed, prikaze oglasov med objavami na vašem profilu, za stvari, za katere še ne veste, da si jih želite kupiti, ampak vas s sporočili privede do obnašanja, ki je bolj konsistentno z vašim profilom. Facebook želi 90-odstotno verjetnost, da boste ravnali, kot so predvideli algoritmi. Želi povedati oglaševalcem, da stoodstotno ve, kaj bo vaš naslednji korak. Za to pa nas morajo narediti bolj mehanične, samodejne, predvidljive. Ljudje se ne zavedajo, kako Facebook in druga družbena omrežja programirajo njihovo vedenje. Ne programirajo le vsebine, na katero bodo kliknili, ampak nas programirajo, da bomo čim manj avtonomni, čim manj človeški, čim manj čudni. Zavestno, z veliko truda milijarde dolarjev vlagajo v zmanjševanje vaše svobodne volje ali pa ustvarjanje iluzije, da imate več svobodne volje. In to je nevarna platforma.

Seth Kushner/Rushkoff.com

Ali torej menite, da nas tehnologija, družbeni mediji, pametni algoritmi bolj izkoriščajo, kot nam služijo? Ali pa imamo od tega kot posamezniki kakšno korist?

Kratkoročno imamo korist, vendar so to tehnologije, ki so dolgoročno namerno zgrajene na avtomatizaciji, zmanjšanju mišljenja. Polarizacija in sovraštvo, ki danes preveva ZDA, sta neposreden odraz medijskega okolja, v katerem živimo.

Vas skrbi, da nas bo tehnološki premik, ki ga obljubljata virtualna in obogatena resničnost, povsem odtujil od realnosti?

Ne skrbi me, da bo človeka posrkalo v razvedrilne matrične simulacije, ki pustijo za seboj vse druge. Napoved o razmahu omenjenih tehnologij je po mojem za zdaj precenjena. A četudi bi se zgodila, mislim, da bi v svetu matrice lahko živela le peščica, pa morda še Elon Musk in Peter Thiel, medtem ko bi bilo na kolektivni ravni to težje dosegljivo. Nosilnost planeta bo presežena prej, kot bomo zmogli zgraditi dovolj strežnikov in naprav za virtualno resničnost, ki bo zabavala množice.

Ali tehnološki guruji napihujejo zgodbo in jo delajo večjo, kot dejansko je?

Celotna industrija digitalne tehnologije je prenapihnjena. Najboljša virtualna resničnost, ki smo jo do zdaj razvili, so bili forumi in BBS v zgodnjih devetdesetih. Potem je vse postalo manj intimno in humano. Internet služi oglaševanju za delnice podjetij, ki sploh ne ustvarjajo denarja. Če govorite s podjetniki tveganega kapitala, bodo rekli, da je umetna inteligenca naslednja največja stvar, nekdo drug bo rekel, da je to procesiranje jezika in prevodov, spet tretji, da virtualna realnost ali roboti. Ampak čas, potreben za to, da takšne stvari razvijemo do uporabne stopnje, je desetletja oddaljen od nas.

Torej ne pritrjujete raziskavam, po katerih bomo do leta 2025 večino delavcev nadomestili z roboti? In ne bomo več potrebovali toliko novinarjev, ker imamo algoritme, ki lahko pišejo?

To ne pomeni, da kot ljudje, posamezniki ne bomo potrebovali delovnih mest, ampak da korporacije ne bodo potrebovale človeških delavcev. Kako človek novinar služi korporativizmu? Ne more. Človek novinar bi lahko kaj videl, lahko bi kaj čutil, lahko bi imel mnenje, lahko bi bil žalosten ali jezen, da v Afriki otroci kopljejo redke elemente zemlje, ki so potrebni, da imamo pametne telefone. Algoritemskemu novinarju za to ni treba skrbeti.

Pogledati moramo, kaj je namen zaposlitve. Danes je namen zaposlitve, da lahko posameznik sodeluje v koristih kapitalizma; imamo dovolj hrane, dovolj stanovanj, dovolj stvari, ampak pravico do teh stvari upravičimo s službo, delom. Ni treba, da tvoja služba k čemu prispeva, samo imeti jo moraš. Potrošništvo vedno generira neko novo povpraševanje po nečem, podjetja pa nova delovna mesta. Poglejte plastiko; delamo produkte, ki jih mečemo stran. Če bi imeli dobro kulturo odpadkov, ki ne sloni na plastiki in metanju stvari proč, bi bilo manj delovnih mest za ljudi.

In če celotna zaposlitvena ekonomija sloni na predpostavkah gospodarske rasti?

Če in ko to ugotoviš, si želiš ustaviti gospodarsko rast, ker nas ubija. Hrane je dovolj, ampak kako jo bomo distribuirali ljudem, če nimajo službe? In na voljo je veliko delovnih mest. Ogromno ljudi je bolnih, osamljenih, ostarelih in potrebujejo nekoga, ki bo skrbel zanje. In za to ne potrebujejo izobrazbe; v bolnišnicah je veliko ljudi, ki jim je treba menjati rjuhe, stari potrebujejo spremljevalce, dela je več kot dovolj.

Robotizacija se torej odvija izključno v korist podjetij in velikih korporacij, bogatih posameznikov?

Da. Poglejte ZDA. Takoj ko so dvignili minimalno plačo, je McDonald's svoje zaposlene na minimalni plači zamenjal z ipadi. Ali želimo ljudem plačati dovolj, da lahko živijo? Če da, potem jih ne moremo zamenjati z roboti. V ZDA v nasprotju z Evropo ne delamo pod dostojnimi pogoji.

Kako si po vsem, kar ste povedali, predstavljate prihodnost?

Nisem optimističen. Občutek imam, da se bo nekaj zgodilo, pa naj bo jedrska vojna, padec vlade, gospodarska kriza, družbeni preobrat ... Mislim, da lahko ta dogodek premaknemo kolikor je mogoče daleč v prihodnost. In da moramo biti prožni. Verjamem, da je še vedno možnost, da naša civilizacija preživi, in da lahko kaj naredimo. Morda moramo zgraditi odporne skupnosti in se naučiti permakulture, starih veščin ...