Donatorstvo kot del poslovne kulture

»Potreb po pomoči je še vedno veliko in veliko več, kot jih lahko uresničujemo,« pravi Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, kjer že več let pomoči potrebnim pomagajo s projektom Botrstvo v Sloveniji. Da se je med krizo povečalo število prošenj za pomoč, »predvsem je vse več prošenj družin, ki potrebujejo pomoč, čeprav sta oba starša zaposlena«, opaža tudi Breda Krašna, generalna sekretarka Zveze prijateljev mladine Slovenije (ZPMS). Poleg tega veliko ljudi, ki so v stiski, pomoči ne poišče, in tako ostajajo skriti.

Po podatkih statističnega urada je v Sloveniji leta 2015 pod pragom tveganja revščine živelo 287.000 ljudi. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7399 evrov, neto razpoložljivi mesečni dohodek oseb, ki so živele pod pragom tveganja revščine, pa je bil nižji od 617 evrov. Za štiričlansko družino, skupnost dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, je bil ta prag 1295 evrov na mesec, za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 925 evrov. Civilna družba se vse intenzivneje odziva na klice na pomoč, tudi donacij je več, vendar so od krize zneski manjši, opaža Krašna.

V Botrstvu tristo podjetij

Od leta 2010 do konca preteklega leta so v projektu Botrstvo v Sloveniji zbrali okoli osem milijonov evrov. V projekt, v katerem sodeluje nekaj več kot 4400 botrov, se vključujejo ljudje kot botri posamezniki, ki želijo pomagati otrokom, da ti ne bi živeli v pomanjkanju. Med botri in donatorji so tudi mala, srednja in velika podjetja, pravi Ogulinova: »Lani smo sodelovali s približno tristo podjetji, ki so postala bodisi botri bodisi donatorji.« V Botrstvu otrokom omogočajo enakovrednejše možnosti za rast in razvoj, izobraževanje, odkrivanje in razvoj talentov, vključevanje v vse plačljive šolske in obšolske dejavnosti ...

Tomi Lombar

Približno 450.000 evrov donatorskih sredstev na leto zberejo v ZPMS. »Ugotavljamo, da približno polovico sredstev dobimo od podjetij, polovico pa od fizičnih oseb. Podjetja donirajo denar, velikokrat se odločijo tudi za doniranje materiala, kot so obleke, šolske potrebščine …« razlaga Krašna. Predlanskim jim je 4571 ljudi odstopilo pol odstotka dohodnine, kar je lani naneslo okoli 54.000 evrov. Dodaja, da so lani prejeli 257 vlog družin za vključitev v humanitarni program: »Družinam smo razdelili 40.871 evrov, prek oddaje Tednik (Pomagajmo) smo pomagali 14 družinam, za katere je bilo zbranih 194.000 evrov. Veliko družinam smo pomagali tudi z doniranim materialom, igračami, oblačili, knjigami, računalniki, pohištvom,« pojasnjuje.

Hrano raje podarijo kot zavržejo

Vse več ljudi težko kupi hrano. Zveza Lions klubov Slovenije v sodelovanju z Mercatorjem, Sparom, Tušem in Leclercom, vključiti pa želijo še Lidl in Hofer, z dobrodelnim projektom Donirana hrana vsak dan po zaprtju trgovin prevzema hrano ter jo dostavi prejemnikom v zbirne centre in socialne ustanove, kot so varne hiše, zavetišča, enote Rdečega križa in Karitasa. »Lani smo razdelili 270 ton neoporečne hrane,« je na novinarski konferenci povedal guverner zveze Gregor Pajič. Projekt poteka v 23 slovenskih krajih, vključuje 70 trgovin in 2500 prejemnikov. Količina prejetih živil omogoča, da po vnaprejšnjem razporedu vsak dan med redne prejemnike pomoči lahko vključijo 15 družin oziroma posameznikov, povprečno pa na dan pomagajo od 70 do 90 socialno najbolj ogroženim.

Tomi Lombar

Pomaga tudi Žito, kajti donatorstvo je, kot pravijo, del družbenoodgovorne politike podjetja: »Potrebe so iz leta v leto večje. Preprosto naredimo, kar lahko, saj smo živilsko-proizvodno podjetje in svoje izdelke v okviru zakonskih možnosti in predpisov, ki veljajo za hrano, raje podarimo kot zavržemo.« Tako že nekaj let sodelujejo z ZPMS in vsak december obdarijo otroke. »Do zdaj smo podarili že skoraj tri tone bombonov Šumi za vse tiste, ki si sladke pregrehe ne privoščijo prav pogosto, saj starši ali skrbniki za to nimajo denarja,« pravijo in dodajajo, da donirajo tudi Anini zvezdici, Božičku za en dan, Karitasu in Rdečemu križu, poleg tega sodelujejo z lions klubom pri podpori slepe in slabovidne mladine. »Številnim šolam doniramo kruh za šolske malice, prav tako smo dobrodelni v pustnem času s krofi. Že tretje leto zapored pa vsako sredo s kruhom in pekovskimi izdelki oskrbimo razdeljevalnico hrane iz projekta Botrstvo,« projekte nizajo v Žitu. Dodajajo, da so številne zgodbe srce parajoče, da je prošenj za donacije zelo veliko, in ker ne morejo ugoditi vsem, pomagajo v sodelovanju s humanitarnimi in dobrodelnimi organizacijami.

V Alpini, kjer so zasnovali in v celoti izvedli projekt Podari svoj par, ki se mu je pridružila tudi ZPMS, in so lani s podarjenimi 300 pari obutve pomagali družinam v socialni stiski, pravijo, da zadnja leta za donacije ne namenjajo finančnih sredstev. Vendar, kadar gre za materialno pomoč posameznikom, poskušajo najti rešitev. Opažajo »vse večjo stisko družin in posameznikov, predvsem v jesensko-zimskem času« in prejemajo vse več prošenj za donacijo vseh vrst obutve. Dodajajo, da so posameznim prošnjam že prej večkrat ugodili in posameznikom, družinam, društvom ali šolam podarili kak par tople obutve ali smučarske opreme.

Davčna olajšava za donacije

V svetu je sodelovanje podjetij v akcijah in dobrodelnih projektih del poslovne kulture. Del denarja od prodaje Dellovih rožnatih prenosnih računalnikov je namenjen raziskavam in preprečevanju aidsa, Nike denar od prodaje rožnatih športnih copat namenja raziskavam raka. Podjetja v tujini namreč ugotavljajo, da s tem, ko pomagajo drugim, pomagajo tudi sebi – pozitivni marketing je »win-win« situacija za vse, saj s tem opozarjajo tudi na nekatere (spregledane) probleme. Časopis The Chronicle of Philanthropy vsako leto izvede anketo in tristo podjetij z največ prihodki s Forbesove lestvice Fortune 500 povpraša o dobrodelnih donacijah. Lani so bili med največjimi donatorji filantropa Bill in Melinda Gates, soustanovitelj Netflixa Reed Hastings, Facebookova Sheryl Sandberg – 50 filantropov je doniralo 5,6 milijarde dolarjev, kar je sicer 1,4 milijarde manj kot leto prej. Največ sta lani donirala soustanovitelj podjetja Nike Phil Knight in njegova žena Penny – 900 milijonov dolarjev, od tega 500 milijonov Univerzi Oregon in 400 milijonov Univerzi Stanford.

Podjetja se vse bolj zavedajo družbene odgovornosti in si prizadevajo ustvarjati ali podpirati projekte s širšim družbenim učinkom. Vračati hočejo v okolje, v katerem delujejo.     

Doniranje kot oblika družbene odgovornosti tudi našemu poslovnemu okolju ni tuja. »Ugotavljamo, da se v zadnjih letih podjetja vse bolj zavedajo družbene odgovornosti in si prizadevajo ustvarjati ali podpirati projekte s širšim družbenim učinkom. Hočejo vračati v okolje, v katerem delujejo,« tezi pritrjuje Ogulinova. Strinja se tudi Krašna: »Gotovo je družbena odgovornost vse bolj v ospredju poslovne politike podjetij. Za ugled podjetja niso pomembni samo poslovni rezultati, ampak tudi odnos do okolja. Po drugi strani pa je pomoč humanitarnim organizacijam za podjetja tudi marketinška priložnost.«

Po mnenju Ogulinove podjetja v sodelovanje med drugim prepričata preglednost in odgovornost: »Donirajo lahko za točno določen namen, bodisi za botrovanje otrokom, pri čemer vsa donirana sredstva brez odbitkov namenimo točno določenemu otroku ali otrokom, z donacijami pa omogočamo tudi počitnice, plačilo dijaškega doma, dejavnosti ali sredstva namenimo za drug dogovorjen namen za pomoč otrokom ali družini. Poleg tega ima vsak donator možnost, da pridobi poročilo o porabi donatorskih sredstev.«

Nenazadnje si podjetja z donatorstvom za 0,3 odstotka lahko zmanjšajo osnovo za odmero davka od dobička. »S tem pridobijo večji ugled v javnosti, saj s takim ravnanjem dokazujejo, da jim je mar za družine v stiski,« dodaja Krašna.

Na finančni upravi pravijo, da so sicer odhodki, ki jih namenjajo podjetja oziroma fizične osebe za donacije, davčno nepriznani odhodki, zato jih morajo davčni zavezanci v davčnem obračunu izvzeti iz davčne osnove, lahko pa uveljavljajo davčno olajšavo. Za to se je po podatkih Fursa odločilo 12.576 pravnih oseb, v skupnem znesku 38,8 milijona evrov, in 5951 fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost, v skupnem znesku dobrih 1,5 milijona evrov.

Podjetjem se sicer dane donacije ne priznajo kot davčno priznani odhodek, temveč se jim prizna davčna olajšava v obliki zmanjšanja davčne osnove za višino donacije.

Podjetjem se sicer dane donacije ne priznajo kot davčno priznani odhodek, temveč se jim prizna davčna olajšava v obliki zmanjšanja davčne osnove za višino donacije. Olajšavo za donacije lahko donatorji uveljavljajo za znesek izplačil v denarju ali v naravi za humanitarne, invalidske, socialnovarstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene, če so donirali v Sloveniji ali EU. Z nekaterimi mehanizmi gre torej država naproti podjetjem, ki se odločajo za donacije. »Donator lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za dane donacije, vendar skupaj največ do zneska, ki ustreza 0,3 odstotka obdavčenega prihodka zavezanca, in največ do višine davčne osnove v davčnem obdobju. Poleg tega lahko zavezanec uveljavlja še dodatno zmanjšanje davčne osnove do zneska, ki ustreza 0,2 odstotka obdavčenega prihodka zavezanca, za znesek izplačil za kulturne namene in za takšna izplačila prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki delujejo v javnem interesu za te namene, vendar skupaj največ do višine davčne osnove davčnega obdobja,« še pojasnjujejo na Fursu.

Več donacij z nižjimi zneski

Po podatkih Fursa za obdobje 2013–2015 ni velikih sprememb v zneskih, ki jih za donacije namenjajo pravne osebe oziroma fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Krašna pa opaža, da se je število donacij od gospodarske krize leta 2008 nekoliko povečalo, vendar so se znižali donirani zneski. Dodaja, da se težke finančne razmere v številnih podjetjih poznajo tudi pri njihovih odločitvah o podpori humanitarnim organizacijam. »Vsak otrok si zasluži kakovostno življenje, zato bi si želeli, da se tisti, ki v podjetjih odločajo o donacijah ZPMS, še bolj zavedajo, da je pomoč šibkejšim tudi njihova odgovornost, ne le brezosebna filantropija, da je poleg lastnega ugleda pomembna zavest o pomoči sočloveku v stiski kot temeljni vrednoti naše civilizacije,« še pravi sogovornica.

Nike del denarja od prodaje rožnatih športnih copat namenja raziskavam raka.

Pomagajo tudi posamezniki, ki so temelj dobrodelnosti – veliko humanitarnih oziroma dobrodelnih organizacij je namreč zasnovanih na prostovoljstvu. V zvezi lions klubov, ki letos praznuje stoletnico, v Sloveniji pa deluje 27 let, imajo več kot 1400 članov, število prostovoljcev pa se še vedno povečuje. Zakaj? Ker so ljudje spoznali, da lahko aktivno pomagajo, saj je organizacija v preteklosti večkrat zaznala stisko in pomagala, v svoje aktivnosti pa je pritegnila tudi pristojne institucije, pravijo. V projekt Donirana hrana je tako vključenih enajst delavcev prek javnih del.

Ena od požrtvovalnih prostovoljk je krajinska arhitektka Urša Ivanovič, ki ve, da je potrebno zelo malo, da nekoga osrečiš s tem, da mu pomagaš. Pravi, da je od nekdaj rada pomagala ljudem: »Občutek, ko nekomu pomagaš, ko vidiš srečo v očeh in nasmeh na obrazu, olajšanje, je tisto, ki nas – takšne, ki to delamo – žene naprej. Mislim, da imamo to v sebi vsi; pri nekaterih se ta čut zbudi, pri nekaterih ne.« Z dobrodelnostjo se je prvič srečala v osnovni šoli, ko se je pridružila Rdečemu križu. »Takrat smo večinoma pomagali starejšim – prinesli smo jim premog, pometli okoli hiše, odkidali sneg, šli v trgovino,« se spominja. Pred desetimi leti se je pridružila društvu za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, pozneje pa so jo povabili še v lions klub Trnovski zvon.

Nujne sistemske spremembe

»V Sloveniji živi zelo veliko revnih ljudi ali takšnih na pragu revščine, čeprav se zdi, da je naša država dovolj bogata in razvita, da bi lahko omogočila dostojno življenje vsem svojim prebivalcem,« opozarja Krašna. Ogulinovo pa boli tudi, da ljudje z lastnim delom ne zmorejo preživeti in poskrbeti za preživetje svoje družine: »V dolgotrajno revnih družinah otroci prevzemajo skrb za preživetje družine in izgubljajo vero v življenje. Ljudem, ki so na dnu, pa rešitev iz razmer onemogočajo tudi izvršbe javnih podjetij in institucij države.« In čeprav smo Slovenci pripravljeni pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, Ogulinova meni, da bi bile za učinkovito rešitev stanja, v katerem smo, nujne sistemske spremembe – veliko so jih že predlagali.