Domišljavi otroci tvegajo kot bankirji

Dr. Dominik Piehlmaier z Univerze  Sussexu navaja, da obstaja vse več otrok, ki so prekomerno samozavestni. Se soočamo z večvrednostnim kompleksom? V kakšno odraslost to vodi? Kdo je odgovoren za to, da otroci in njihovi starši precenjujejo svoje umske in ostale sposobnosti? Kaj bo to prineslo finančnim trgom?



Iracionalna samozavest, iluzija o kognitivnih sposobnostih je rezultat vedenja odraslih. Tj. staršev tistih otrok, ki se z iracionalno samozavestjo, soočajo. Ocena staršev,ki želijo "svetu" dokazati, da imajo prav oni najboljše otroke, je lahko zelo

V študiji so bili otroci pozvani, da igrajo igro s kartami, imenovano Otroška igra na srečo, kjer izberejo karte iz enega od dveh paketov. Nato se kartica obrne, da razkrije, koliko nalepk je udeleženec osvojil in izgubil. En paket je imel karte z bistveno večjimi zmagami in porazi kot drugi. Otroci so se morali v presledkih odločiti, ali mislijo, da bodo zmagali ali ne.

Študija je pokazala, da je več kot 70% štiriletnikov in polovica vseh pet in šestletnikov precenilo svoje sposobnosti, napačno ocenilo tveganje pri igri na srečo in se vedlo pretirano samozavestno.

Dr. Piehlmaier je dejal: "Med igro, ki je služila v raziskovalne namene, so otroci tekom ponovitev prejemali veliko koristnih podatkov, usmeritev, informacij. A kljub temu se njihova velika stopnja tveganja ni zmanjšala oziroma njihovo zaupanje v lastne presoje ni bilo okrnjeno. 

Po mnenju raziskovalcev omenjene  univerze je težava v tem, da je "so igre na srečo, ki so jih brez kritične presoje ali strahu igrali otroci, zelo podobni poenostavljeni različici dogajanja na finančnih trgih z razmeroma varnimi možnostmi, ki zagotavljajo nizke, a enakomerne povprečne stopnje donosa in zelo tvegana sredstva, ki obljubljajo veliko večje kratkoročne dobičke s katastrofalnim dolgoročnim donosom. "

Pri tem je skrb vzbujajoče dejstvo, da se lahko vedenje otrok primerja s študijami, v katerih so proučevali stopnjo tveganja, samozavesti in presoje odraslih ljudi, ki se ukvarjajo z investiranjem.

Pri vlagateljih se je izkazalo, da je njihova vztrajnost in zaupanje v lastno presojo prav tako pretirana. Nezavedanje lastnih pomanjkljivosti je prineslo škodljive posledice. In če obe študiji združimo, lahko ugotovimo, da prekomerna samozavest prinaša škodljive posledice in da to vsekakor ni - kot je veljalo dosedaj - lastnost odraslih moških.

Dr. Piehlmaier je to interpretiral takole:  "Zdi se, da so fantje zelo dojemljivi za tveganje, a je njihova samozavest ob dodatnih informacijah vseeno nekoliko ustavljena, saj njihova vedenja sledijo racionalnim faktorjem tveganja. Deklice so veliko bolj nepredvidljive pri igrah na srečo. Na njihove odločitve vpliva zgolj in samo njihovo zaupanje same vase in ne koristni podatki, ki bi jim lahko služili kot usmeritve k pravilnejši odločitvi. Slednje velja, v kolikor se že soočijo z nizom zmag. V nasprotnem primeru se začnejo podcenjevati in izgubijo v celoti pogum, moč in samozavest.

Pod črto: stopnja tveganja ni več samo lastnost odraslih moških, ki med seboj merijo mišice. Je odraz izkušenj tako v otroški kot v odrasli dobi; predvsem pa odraz vzgoje, ki včasih s poveličevanjem lastnosti, talentov in potencialov svojih otrok, le-tem na dolgi rok škodijo. Posledice so lahko tako v poslovnem kot v zasebnem življenju usodne.



Vir:
Materials provided by University of Sussex. Original written by Neil Vowles. Note: Content may be edited for style and length.
Journal Reference:
Dominik M. Piehlmaier. Overconfidence Among Young Decision-Makers: Assessing the Effectiveness of a Video Intervention and the Role of Gender, Age, Feedback, and Repetition. Scientific Reports, 2020; 10 (1) DOI: 10.1038/s41598-020-61078-z