Dol mi visi sreča, zato sem srečen/srečna

Kaj je v resnici sreča, so razmišljali že stari Grki. Aristotel je v Etiki zapisal, da je »najvišje dobro«, ter jo definiral kot dobro in dejavno življenje, v katerem razvijemo svoje potenciale in upoštevamo svoj razum. Malo mlajši Epikur se z njim ni povsem strinjal, prepričan je bil namreč, da je največje dobro užitek, vse človekovo delovanje pa je usmerjeno v iskanje tega; Herodot je srečo razumel kot posedovanje »daemon« oz. vesti, ki se za dosego sreče danes pač ne zdi več ključnega pomena.

Krščanstvo je pometlo z omenjenimi prepričanji in srečo oz. blaženost prestavilo v nebesa, kjer jo bodo dosegli le tisti izbranci, ki so se v tuzemstvu znali odpovedati skušnjavam, užitek pa so preložili na življenje po smrti. Ameriški psiholog Maslow je trdil, da je povezana z zadovoljenimi osnovnimi potrebami in samouresničitvijo, Frankl je o tem podvomil in kot glavni dejavnik sreče poudaril občutek življenjske smiselnosti. Kako pa srečo razumemo danes?
 

Sreča in užitek

Kupite nov avto. Privoščite si drago večerjo. Dosezite nov poslovni cilj. Z možem pojdite na luksuzne počitnice. Vse skupaj dokumentirajte na instagramu in … boste srečni?

»Sreča se reklamira. Sreča se prodaja. Sreča se uporablja kot eden najpomembnejših marketinških prijemov. Sreča je postala ena najpogostejših dimenzij prodajanih predmetov in storitev. In sreča je postala eden najpogosteje obljubljenih rezultatov, ki naj bi jih posameznik dosegel z nakupom nečesa. Če pogledamo reklame, televizijo, časopise in še kaj, postane jasno, da se tako ali drugače v glavnem trži in kupuje prav sreča. In dejstvo, da je mogoče prodajo novega artikla najbolj učinkovito zagnati prav z obljubljanjem sreče, najbolj evidentno dokazuje obseg in globino nesreče na Zahodu,« je v enem od svojih razmišljanj opozorila socialna in kulturna antropologinja Vesna Vuk Godina.

Stanje, o katerem govori, lepo ponazarjajo tudi raziskave o depresiji; za to naj bi – a le po uradnih podatkih – trpel (vsaj) vsak deveti Slovenec (14,5 odstotka). Je mogoče, da je to ravno zaradi nenehnega iskanja sreče? Francoski filozof in pisatelj Pascal Bruckner v knjigi Prisilna sreča: esej o nenehni vzhičenosti ugotavlja, da je ta v sodobni potrošniški družbi kratko malo zapovedana in vezana na hlepenje po užitku. »Prisilno srečo razumemo torej kot ideologijo /…/, ki vse presoja na podlagi tega, ali nekaj ustvarja ugodje ali neugodje, kot ukaz, da je treba biti vzhičen, vse tiste, ki se ji ne uklonijo, pa osramotiti in jim zbuditi občutek nelagodja.

Dvojna zahteva; po eni strani je treba od življenja iztržiti kar največ, po drugi pa moramo biti nesrečni in se kaznovati, če nam to ne uspe,« ugotavlja Bruckner. Da tiči srž problema v nerazlikovanju sreče in užitka, opozarja tudi Mark Manson, avtor knjige Dol mi visi, ki je prepričan, da sta užitek in sreča sicer povezana, a prvi ne povzroča nujno drugega; če ne verjamete, vprašajte odvisnika od drog. Čeprav je iskanje užitka naš osnovni motiv, nas slepo sledenje temu lahko onesreči, na kar je v 16. stoletju opozoril že humanist in filozof Michel de Montaigne, ko je dejal, da je sreča uživanje v življenju – a ta užitek je povezan z zmernostjo.
 

Instantne rešitve

Da ima preveč užitka, ki nam ga s premišljenimi oglaševalskimi kampanjami blagovne znamke obljubljajo skoraj na vsakem koraku, lahko tudi negativne posledice, opozarja vedno več strokovnjakov, terapevtov in filozofov. »Če posameznik misli, da mora biti v življenju stalno vzhičen in da je stalnica zgolj dobro, se hitro znajde na drugi strani – v ne-sreči in ne-zadovoljstvu,« opozarja tudi psihoterapevtka Veronika Podgoršek. Krivec za »stalno vzhičenost«, od katere lahko hitro postanemo odvisni, je dopamin – hormon, ki poskrbi za to, da ko se nam zgodi nekaj dobrega, naše telo prežamejo občutki evforije in ugodja. A dopamin je kot droga.

Droga potrošniške družbe, ki zahteva vedno več in več in več, in to ne le pri všečkanju in uporabi družbenih omrežij. Ko se naši možgani dopamina enkrat navadijo, ga za enak občutek sreče potrebujejo vedno več in več, kar z drugimi besedami pomeni, da mora biti odmerek sreče vedno večji, da jo kot tako sploh občutimo. Da bi se to zgodilo, največkrat ubiramo bližnjice in hitre rešitve, ki nam jih ponujajo mediji in oglaševalci. Armanijeva obleka, iphone 10, enomesečni oddih na Baliju … Čisto vseeno je, vse je le hiter dopaminski fiks, s katerim ste zasvojeni.
 

Prave rešitve?

Da užitek, ki ga najpogosteje pojmujemo kot srečo, ni nekaj, k čemur kaže težiti na dolgi rok – vedno je namreč kratkotrajen, intenziven in pospremljen z evforijo –, opozarja tudi psihoterapevtka Veronika Podgoršek, ki namesto o sreči raje govori o zadovoljstvu: »Če srečo povezujemo ali zamenjujemo za zadovoljstvo, potem lahko govorimo o napačnem pojmovanju. Razlika je v tem, da je npr. zadovoljstvo povezano z neko stalnostjo oziroma daljšim obdobjem in je odvisno od tega, kako živimo, kako se počutimo, kakšne odnose imamo, kakšno službo ... Sreča pa bolj temelji na srečnih trenutkih in je tudi kratkotrajno občutje,« meni terapevtka.

Izsledki, do katerih so se dokopali raziskovalci pri reviji Consumer Consumer Research, kažejo, da pravzaprav poznamo dve vrsti sreče – prva je vznemirjenost, ki je vezana na prihodnost, na tisto, kar šele prihaja (dopaminski boost), druga pa je sreča kot stanje umirjenosti, običajno vezane na sedanjost. Da bi dosegli več te, se je pametno načrtno izogibati prvi, vsaj v primerih, ko je povezana z vedno večjimi odmerki dopustov, nakupovanja, skrolanja itn.
 

Zadovoljstvo

Človek »dopaminskemu boostu« evolucijsko ni prilagojen in ravno zato ga za enako zadovoljstvo potrebuje vedno več in več, ali z drugimi besedami, kar vas osrečuje danes, jutri ne bo več zadostovalo, zato številni strokovnjaki svetujejo, da se odmaknete od potrošniških vrednot in zadovoljstvo iščete drugače. Ne glede na to, ali vam pri tem pomaga minimializem, o katerem smo že pisali, ali kaj popolnoma drugega, je Mark Manson prepričan, da je najpomembnejše, kar lahko storite, to, da sreče sploh ne iščete.

Kakor pravi na svoji spletni strani v zapisu Stop Trying to Be Happy: »To, da se nenehno trudite biti srečni, vas bo na neki točki nedvomno pripeljalo v stanje nesrečnosti, saj trud za 'biti srečen' sam po sebi implicira, da ne živite povezani s svojim idealnim jazom – tistim, kar bi radi bili –, da še ne premorete kvalitet, ki bi jih vaš 'idealni jaz' želel imeti. Če bi delovali v skladu s svojim 'idealnim jazom', se ne bi spraševali, ali ste srečni. Ne gre za to, da je sreča že v vas, gre za to, da sreča v vas pride takrat, ko se odločite živeti v skladu s tistim, kar v resnici ste,« poudarja Manson.

Da je sreča vedno le stranski produkt nečesa drugega, se strinja tudi Veronika Podgoršek: »Posameznik mora iskati splošno zadovoljstvo in znotraj njega trenutke sreče, veselja, presenečenj. To pa pomeni, da mora vsak najti svojo pot, pot, ki je njemu po godu (od službe, prijateljskih odnosov, partnerskega odnosa, prostega časa in hobijev, frizure, obleke, hrane itd.), in ne zgolj posnemati drugih, zadovoljevati potreb in pričakovanj drugih, na sebe pa pozabiti ali se zanemariti. V takih primerih se posameznik popolnoma izgubi.«

Izguba samega sebe, stika s seboj, vodi do vse več tesnobnih motenj, depresij, izgorelosti, različnih bolezni in splošnega nezadovoljstva s svojim življenjem, poudarja terapevtka in do podobnega sklepa se je dokopala tudi raziskava, opravljena v Avstraliji. V njej je socialni psiholog Brock Bastian s sodelavci ugotovil, da obstaja močna povezava med pritiskom na posameznika, da bi se izogibal negativnim čustvenim stanjem, in depresijo.

Posamezniki, pri katerih so predhodno zaznali simptome depresije, so v raziskavi nekaj časa izpolnjevali spletni dnevnik, v katerega so beležili, kako depresivne se počutijo in kako velik je v tistem trenutku družbeni pritisk po dobrem počutju. Rezultat? Bolj ko so bili pod pritiskom, da morajo biti srečni, bolj depresivne so se počutili.

Ali kakor bi rekel Bruckner: »Ne samo da je sreča skupaj s trgom duhovnosti največja industrija današnjega časa, je tudi nov moralni ukaz: prav zato je depresija tako razširjena, prav zato vsak upor proti zapovedanemu hedonizmu vedno znova prikliče nesrečo in obup.« Težko bo, da tega moralnega ukaza ne bi poskušali ubogati, a morda bi lahko poskusili na drugačen način, kot ste doslej.