DJ Umek, producent in poslovnež

Uroš Umek je poleg Avsenikov in Laibacha v naši glasbeni industriji največji izvozni produkt. Je oče slovenske elektronike, odgovoren za njen razvoj in popularizacijo v devetdesetih letih, ko se je kot pionir tehna kalil v kultnem K4 in Palmi (kasneje Subsubu). Kmalu je postal mednarodno znan, začel osvajati vrhove glasbenih lestvic in se postavljati za mešalne mize največjih klubov po vsem svetu. Z lahkoto ga uvrstimo ob bok Carlu Coxu in Jeffu Millsu.

V Sloveniji vrti morda dvakrat na leto, ravno 9. decembra bo v ljubljanskih Stožicah nastopil skupaj s Siddharto in Big foot mamo, sicer pa večino posla opravi v tujini, od Azije do Južne Amerike. Čeprav je veliko po svetu, se rad vrača v rodno Ljubljano in namerava tukaj tudi ostati. Na leto opravi od sedemdeset do sto nastopov, približno dva na teden. Na dan, ko sva se pogovarjala prek fb videa, ker niti časa za kosilo v tistem tednu ni imel, se je odpravljal v Prago, že v nedeljo pa bo spet pripravljal kovčke za Japonsko. Potovanja mu gredo vedno bolj na živce, težko jih prenaša, vendar ni še dosegel meje, zaenkrat se mu še nekako ljubi, pravi, predvsem zato, ker zelo uživa v nastopih. A ko ne bo zmogel več, se bo od kariere, vsaj tiste didžejske, poslovil. »V intervjuju za Mladino sem kot devetnajstletnik dejal, da se bom upokojil pri 45. Glede na to, da bo to že čez pet let, zdaj mislim, da bom takrat še nastopal.« Življenje didžeja ni tako lagodno, kot se opazovalcu morda zdi. Drži, da za nekajurni nastop najboljši med njimi poberejo zajeten kupček denarja, toda pot do tja ni lahka. Umek se tega še kako zaveda. »Včasih pride mesec, ko zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne dobim nobenega nastopa. Tudi sicer mora moja petčlanska ekipa, zaposlena za poln delovni čas, garati, da sem tako pogosto rezerviran. Veliko je dela v pisarni in v studiu, kjer delam po pet ur na dan, prav tako med potjo,« pojasni in doda, da trenutno nima dovolj denarja, da bi se kar upokojil. »Poglejte, saj za Nicolasa Cagea tudi menijo, da mu ni treba v življenju nič več narediti, ker je že toliko zaslužil, pa je ravno nedavno padel v nemilost pri ameriškem davčnem sistemu in mora zdaj snemati vse možno sranje, da preživi. Življenje se hitro obrne.« Pri njegovem delu je poleg potovanj težavno tudi pogosto menjavanje dnevno-nočnega ritma, kar ga sicer ne obremenjuje preveč, saj skrbi za to, da vsak dan spi osem ur. »Drugače sem tečen,« v smehu doda. Marsikateri didžej ima zaradi izpostavljenosti visokim zvočnim frekvencam težave s sluhom, toda Umek že osem let ne vstopi v klub brez čepkov. »Sploh ne vem več, kako je slišati glasba v klubu brez čepkov, sem pa zadovoljen, da mi je uspelo ohraniti dobro kvaliteto sluha.«

Je tudi soustanovitelj analitične platforme Viberate, ki didžejem, agentom, organizatorjem, klubom in promotorjem ponuja različne podatke o didžejih, njihovi priljubljenosti na družabnih omrežjih, kdo jih podpira, koga vrtijo na svojih nastopih in podobno. Potreba po taki platformi je nastala, ker je na elektronski sceni »cel kaos«. »Organizatorji dogodkov veliko ugibajo in na podlagi lastnih občutij predvidevajo, kdo je dober didžej, kdo bo napolnil klub. Zato velikokrat brcnejo v temo in zgodi se, da didžej, ki v nekem krogu velja za priljubljenega, ne proda niti sto vstopnic, kar pomeni za organizatorje veliko finančno izgubo.« Pri postavljanju platforme so si z ekipo tako zastavili temeljno vprašanje: Ali lahko didžej, ki ga organizator pripelje v določeno državo, privabi dovolj ljudi, da se stroški dogodka pokrijejo? Nanj zdaj lahko precej uspešno odgovorijo s pomočjo zapletenih matematičnih algoritmov, s katerimi delajo doktorji matematike in fizike in množico podatkov spreminjajo v koristne informacije, razloži. Grafi uporabniku tudi pomagajo najti podobne didžeje ali pa napovedati, kdo bo čez eno leto popularen. »Program recimo zazna, da je neki neznan ustvarjalec v primerjavi z drugimi malimi ustvarjalci začel rasti. Ko to opaziš, te zanima, zakaj. Vidiš, da je zelo aktiven in priljubljen na družabnih omrežjih ali da je interesantnega videza in zabavljač in ga imajo zato vsi radi, ali pa ugotoviš, da ima res dobre produkcijske komade, ki jih vrtijo vsi znani didžeji.«

»Dogaja se, da znani didžeji vrtijo komade kakšnega manj znanega, za katerega publika sploh še ni slišala, kar nekaj časa pa lahko traja, da potem ta sam privabi na dogodke veliko ljudi. Analitika Viberate omogoča, da takega didžeja že prej opaziš. Človek si težko predstavlja, kaj vse omogoča analitika, dokler ne poskusi in vidi, kakšne anomalije vse zazna. Seveda, če jo znaš uporabljati, saj na osnovni strani dobiš le podatke, ki jih najdeš tudi drugje. Recimo, program lahko izračuna, da David Guetta nima več toliko oboževalcev na facebooku, kot jih pridobiva nekdo drug.«

ni podpisa

Sam ne žurira več, a kljub temu ni zadovoljen s sceno. »Najkasneje ob drugi uri zjutraj grem domov, to ni več zame. Mladi, stari od osemnajst do trideset let, morajo ohranjati nočno klubsko življenje,« pravi. »Včasih je bilo polno klubov, dobrih klubov v vseh slovenskih mestih, danes pa imamo poleg izolske Ambasade Gavioli še dva v Ljubljani in sezonski Kurzschluss, ki je, mimogrede, letos izpeljal vrhunska dogodka z Adamom Beyerjem in Jorisom Voornom. Klubska scena je katastrofalna. Jaz imam v Sloveniji polne nastope, in če bi sklepal po sebi, bi rekel, da je klubska scena odlična. Ampak vem, da kolegi garajo, da sploh koga privabijo v klube.« Razlogov za tako stanje je po njegovem več. Od tega, da ljudje nimajo toliko denarja, da bi lahko vsak teden zapravljali za vstopnine, in da ni dovolj zavzetih in kvalitetnih mladih didžejev, do tega, da ima občina očitno namen iz Ljubljane narediti spalno mesto. »Tudi občina ne podpira klubskega življenja, radi bi imeli spalno mesto, kjer so ljudje po službi morda odpravijo na kratek koncert ali predstavo, nato pa domov spat. Hkrati pa dela napako, ko vsakemu baru dopušča, da vrti glasbo do treh zjutraj, zaradi česar potem klubi s kvalitetnim programom ne prodajo kart. V lokalu zjutraj strežejo kavo in zajtrk, potem kosilo in pijačo, večerjo, zvečer pa se spremeni v klub, kjer didžeji brezplačno zabavajo obiskovalce do treh zjutraj. En lokal tako prevzame vse ciljne skupine, kar ni dobro. Ljudje si potem raje v baru privoščijo tri piva več, kot pa da bi plačali vstopnino v klubu, kjer bi lahko poslušali kvaliteten elektronski program.«

Umka marsikdo pozna tudi zaradi Žura z razlogom, ki je bil kar deset let na sporedu vsako poletje. »To je bil eden mojih najljubših projektov, všeč mi je bila vsaka sekunda in upam, da bom še kdaj izpeljal kaj podobnega.« Do dobrodelnih prireditev je sicer zadržan in marsikatero povabilo tudi zavrne. Pa ne zato, ker ne bi hotel pomagati, ampak ker, kot pravi, organizatorji pogosto ustvarijo več stroškov, kot pa jim uspe nabrati denarja. Zato sam raje denar nameni dobrodelnim izdajam športnih copat Nike. Je namreč strasten zbiratelj športne obutve, zaradi boljše kakovosti sicer prisega na Nike, a med drugim ima v zbirki tudi Adidasove izdaje Star Wars. Vseh skupaj je v kolekciji 300 parov, od teh jih nosi le 50, druge ima lično zložene na policah.