Disko vročica ali zakaj ne plešemo več?

Ljudje plešemo že od pra­zgodovine, pravzaprav se tu od živali razlikujemo le v tem, da znamo plesati v ritmu; že v neolitiku v erotičnem, v Egiptu in Grčiji v znak čaščenja božanstev … Nekje v starem veku postane ples dejavnost ali obrt, plesalci izvajajo predstave, občinstvo jih gleda. Cerkev ga poskuša v srednjem veku prepovedati, a neuspešno, saj takrat plešejo že vsi družbeni sloji, vsak na svoj način. Ples je družbeni dogodek, ples dvojice nasprotnega spola pa pomembna družbena kategorija. Z valčkom in dunajsko plesno glasbo se na prehodu v 19. stoletje začenja obdobje sodobnega družabnega plesa, na začetku dvajsetega stoletja se pojavi za tisti čas škandalozni tango in ob razmahu charlestona, blackbottoma, bluesa, shimmyja in jazza se v Evropi vedno bolj čuti ameriška kultura. V tridesetih letih se jim pridružijo rumba, samba in salsa, čez dve desetletji še twist, rock'n'roll in cha-cha-cha …

Konec šestdesetih let se v New Yorku pojavi disko. Zanj velja, da je za vedno spremenil kulturo, kako ljudje plešejo. Medtem ko nekateri teoretiki pravijo, da je uničil ples v dvoje, drugi nasprotno menijo, da ga je rešil pred izumrtjem, saj da so pred njim ljudje vedno redkeje poplesavali. S prihodom diska naj bi obudili primarno človeško bit.



Šestdeseta leta imajo v moderni zgodovini močno kulturno determinanto in so pravzaprav več kot le obdobje desetih let. Sociološko in kulturno gledano gre za čas med atentatom na Kennedyja in afero Watergate, ki je položil temelje za nove vrednostne sisteme. To je tudi čas političnega spajanja kultur in narodov, prevračanja rasnih in spolnih identitet, kar se je prezrcalilo v liberalizacijo oblačenja, glasbe, spolnih praks, uživanja drog in nasploh razmaha drugačnih, predvsem javnih, socialnih odnosov. Na kratko bi lahko dejali, da so ljudje namesto tradicionalnega dunajskega valčka z nasprotnim spolom začeli poplesavati v mračnih klubih sami ali s pripadniki istega spola.

Profesor Tim Lawrence z javne univerze UEL (University of East London), avtor več knjig in člankov o zgodovini plesne glasbe, je že pred leti za BBC opisal, kako je prihod diska spremenil družbene kategorije. Trdi, da mu je v 70. letih uspelo ohraniti ples v javnem življenju, potem ko je ta na začetku 60. let iz njega izginil, poleg tega se je z njim uveljavil nov slog s prostimi oblikami. »Pred pojavom diskoteke so vse oblike družbenega plesa vključevale moškega in žensko, ki plešeta drug z drugim, in če ste želeli priti na prizorišče, ste morali pripeljati nekoga nasprotnega spola, ki je večinoma moral biti vaš partner. V disku so se ljudje lahko podali na plesišče kot posamezniki, kar je omogočilo novo obliko svobode in izražanja. To bi lahko opisali kot izogibanje plesu na nogah partnerja in osredotočenost na didžeja.«



Po profesorjevih besedah je nova oblika plesa ljudem prvič omogočila, da so bili del množice, s svojimi odzivi na glasbo pa so to tudi lahko spreminjali. Ta sprememba je močno vplivala ne samo na način predvajanja glasbe, ampak tudi, kako so ljudje medsebojno prihajali v interakcijo. Pred tem jasna pravila interakcije med člani družbe so postajala vedno bolj svobodna in nepredvidljiva. S prihodom didžejev v sedemdesetih letih so najprej v New Yorku opustili napovedovanje naslednje skladbe, saj so vedeli, da to uničuje razvoj plesne evforije na plesišču. Didžeji so začeli kombinirati po dve različni plošči, pri čemer so po slušalkah poslušali naslednji komad, da so ga lahko primerno vključili v neprekinjen tok. »Kar 90 odstotkov tehnik didžejev, ki jih gledamo danes, je bilo razvitih v 70. letih,« pravi Lawrence in dodaja: »Didžeji so bili organski ustvarjalci nove kulture.«

Vročica noči in studio 54 vržeta slabo luč na sceno

Disko je pripomogel tudi k socialni liberalizaciji spolnih praks, saj kakor pravi profesor, je bilo še leta 1971 v New Yorku nelegalno, da sta dva moška plesala skupaj. Vpliv diska na razvoj gejevske skupnosti ni enosmeren, dejstvo pa je, da je gejevska osvoboditev, ki je nastajala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, dosegla simbolični vrhunec junija 1969, ko sta lastnika bara Stonewall, Seymour in Shelly, v newyorškem West Villageu kupila The Sanctuary, propadajočo, a ikonično diskoteko in jo odprla kot prostor, prijazen tudi do gejev. Tukaj je bil prav tako legendarni Loft, dom popularnega didžeja Davida Manusca, ki je vstop omogočal le z vabilom.



Pojavili so se drugi klubi, ki so ostali skriti pred očmi množice domačih in tujih gostov, to so bili Better Days, Tenth Floor, Gallery, Le Jardin, Flamingo, 12 West, SoHo Place, Galaxy 21 in Reade Street. Disko je s svojo svobodo postal zatočišče, kjer so se geji lahko izražali. A ne le oni, kakor poudarja profesor, so se v klube zatekale tudi druge skupine, Afroameričani, Latinoameričani in ženske. V tistem času se je uveljavilo veliko močnih temnopoltih glasbenic, recimo Grace Jones, Gloria Gaynor, Donna Summer in mnoge druge, ki so pele o preživetju in čustvenem odporu, kar je godilo gejevski sceni. »Disko je bil zatočišče za državljanske pravice, gejevsko osvoboditev, feministična in protivojna gibanja, ki so se oblekla v mavrično koalicijsko identifikacijo množice, ki je skupaj močnejša,« je zapisal Lawrence.


Po njegovem mnenju je bil disko zelo osvobajajoča sila, odziv proti njemu ob koncu 70. let pa je bil poskus zatrtja gejev in drugih manjšin. V tistem času se je tudi komercializiral, kar je postalo glavni razlog za obtožbe o slabem glasbenem okusu, ki da ga goji. »Medtem ko je bil disko z začetka desetletja glasbeno raznolik, inovativen in kulturno progresiven, je mainstream kultura iz njega kopirala napačne koščke. Odprlo se je veliko primestnih diskotek. Še zlasti veliko škodo sta naredila klub Studio 54, ki je bil medijsko razvpit zaradi obiskovanja zvezdnikov, in film Sobotna vročica, ki je prikazal idejo o diskotekah v napačni luči, takšni, v kateri v resnici ne deluje. Glasba postane slabša, ples se vrača k parom, ki plešejo, utripajoče luči so na vrhu prizorišča, v poliestrski obleki pa v resnici tudi plesati ne moreš,« je za BBC dejal profesor.



Podoba diska se je popačila in tako se, žal, ljudje ob njegovi omembi spomnijo na to, kar je žalostno. A kakor pravi profesor, je sčasoma spet oživel, predvsem s prihodom elektronske glasbene zvrsti house, ki se še najbolj približa prvinski kulturni ideji diska ob njegovem začetku. Tega po mnenju Lawrencea najbolje prikazuje ikonična zabava Love Saves Day v Loftu.

Mutacija osemdesetih let

Čeprav naj bi disko, kakor pravi Lawrence v enem svojih člankov, leta 1979 umrl (znamenita noč v Čikagu, imenovana Disco Demoli­tion Night), kritiki in zgodovinarji pa so zgodnja osemdeseta leta rutinsko spregledali v prid zvokom, ki so prevladovali v sedemdesetih, so zvrsti, kot so house, rap, techno in punk, nato ustvarile eno najbolj produktivnih in intrigantnih obdobij v zgodovini plesne glasbe. »New York, ki je bil osemdesetih letih še vedno poceni, še vedno rahlo reguliran in še vedno zelo privlačen za mlade glasbenike in umetnike, je glasbeno sceno popeljal naprej, ko so remixerji in producenti vstopili v mutantno obdobje, ki je združilo disko, blues, funk, rap, punk idr. v nedvomno trdo mešanico zvoka, ki je na videz presegla kategorizacijo. Večina glasbe, ki je bila izdana v obdobju 1980–1983, ni imela imena, a to ni nikogar skrbelo,« pravi Lawrence.

Postdisko plesna scena, art-punk scena in nenavadni hip-hop prizori so temeljili na renesansi, nekoč različne skupine veseljakov so bile zdaj odprte za medsebojno interakcijo, k temu pa je pripomoglo tudi dejstvo, da so bili vrhunski didžeji tiste dobe, kot so bili Ivan Baker, Afrika Bambaataa, John Benitez - Jellybean, Johnny Dynell, Grandmaster Flash, Bruce Forest, Jazzy Jay, Mark Kamins, Larry Levan, Anita Sarko, Tee Scott, Justin Strauss in Roy Thode, skupaj z glasbenim voditeljem Davidom Mancusom najbolj prepoznavni po pripravljenosti prestopati meje med žanri. Medtem so zabave v klubih, kot so bili Club 57, Danceteria, Funhouse, Loft, Mudd Club, Paradise Garage, Pyramid, Roxy in Saint, dosegle nove stopnje intenzivnosti.



AIDS, droge in neoliberalizem tisti čas vržejo črno senco na klubsko sceno. Ob koncu desetletja se je raven mutacij in interakcij ustalila. Pozneje so govorili, da je punk so­vražil disko, pravi Lawrence v nekem intervjuju, a začetek osemdesetih let to zagotovo z lahkoto ovrže. Prav tako ni pravilno sklepanje, ki temelji na branju zgodovine nazaj in trdi, da se je hip-hop rodil, ko je Kool Herc začel leta 1973 prirejati zabave v središču Južnega Bronxa. Tam naj bi se udeleženci že zavedali, da se ukvarjajo s kulturo, ki razume njihovo drugačnost in se upira drugim vzporednim kulturam, z diskom in punkom vred. To branje zgodovine za nazaj po Lawrenceovem mnenju nima vpogleda v to, kar se je v resnici dogajalo po diskotekah. Glede na to, da je hip-hop prišel na sceno v osemdesetih, ta pa so zelo jasno zaznamovale še zdaleč ne izrazitost, ampak predvsem hibridnost, pluralnost in konvergenca. Lawrence meni, da je bil v ozadju tega pogleda na dogajanje, neke vrste sovražnost ene skupine do druge, vpliv politike.

Kaj se je dogajalo z New Yorkom, s tem pa tudi z diskom, bo Lawrence javnosti razkril v svoji novi knjige, je dejal leta 2018 v intervjuju za revijo Mediapolis Journal. Bo morda ugotovil, da ljudje vedno manj plešejo, preprosto zato, ker ne znajo biti več to, kar so? Da je ples luksuzni trenutek, v katerem lahko uživaš biti to, kar si, je nekoč zapisal priljubljeni pisatelj Paulo Coelho, danes pa se zdi, da plešemo le še pod nadzorom trenerja v telovadnici, ne zato, da bi se veselili, praznovali, izrazili ali preživeli, ampak zgolj zato, da bi imeli lepo oblikovano telo, je ugotavljala Heather Havrilesky v New York Timesu. Ima prav? Kolikokrat spontano zaplešete vi? In koliko ima ples opraviti s politiko, za katero Lawrence meni, da spodkopava temelje plesne kulture. »V politično težkih časih se lahko ples zdi nerazumljiv. Ples mnogo bolj kot film, šport, gledališče ali cerkev deluje kot odprta, participativna, eksperimentalna, netekmovalna dejavnost, ki je organizirana okoli progresivnega užitka.«