DIALOG: Slabe bralne navade znak neambicioznosti

Košir: Podatki raziskave KiB so skrb vzbujajoči. Kar 48 odstotkov Slovencev v zadnjem letu ni kupilo niti ene knjige, 42 odstotkov jih ni niti ene prebralo, 25 odstotkov odraslih je po raziskavi PIAAC funkcionalno nepismenih. Kljub naraščajoči vključenosti prebivalstva v izobraževalni sistem se slovenske bralne navade, kot sta z Rokom Gregorinom zapisala v knjigi Ime česa je konec knjige, med letoma 1971 in 2014 niso opazno izboljšale, v primerjavi z bralno najbolj razvitimi deželami pa stagnirajo.

Kovač: Slabe bralne navade so po mojem simptom vrednotne krize v našem odnosu do znanja in izobraževanja. Dobri rezultati v zadnji raziskavi Pisa nas pri tem ne smejo zavesti, saj je vsebina pouka in nalog vedno bolj prilagojena testom te raziskave, prav tako so zavajajoče vedno višje ocene, ki jih dobivajo otroci v šolah, ker ne vemo, koliko so te posledica znanja, koliko pa rezultat konformističnosti učiteljic in učiteljev, ki se tako znebijo pritiskov vseh tistih staršev, ki so pozabili, da otroci v šoli nimajo le pravic, ampak tudi dolžnosti. Povedano drugače, če je vsem jasno, da se po planiški velikanki lahko spuščajo le tisti, ki imajo za sabo več tisoč ur treninga smučarskih skokov, prihajajo danes s končano srednjo šolo na univerze ljudje, ki bi se, v skakalnem žargonu rečeno, polomili že na 30-metrski skakalnici. Slabe bralne navade so zato znak neambicioznosti, pomanjkanja intelektualne kondicije in radovednosti ljudi, ki pri nas ne glede na tak vrednotni hendikep dobijo srednješolske in visokošolske diplome – in dokler se to ne bo spremenilo, bomo kot država obsojeni na povprečnost in na visoko stopnjo funkcionalne nepismenosti.

Košir: Slovenija je kot del svetovne globalne vasi tudi vpeta v digitalizirano družbo, ki vpliva na bralno pismenost. Kljub temu menim, da so zahteve po branju knjig na naših univerzah (pre)pogosto pod svetovnimi standardi. Branje zahteva zbranost, te pa primanjkuje v celotni šolski verigi. Na slabo bralno pismenost vplivata tudi zmanjšana uporaba učbenikov v obliki knjig in povečano vpeljevanje digitalne tehnologije že v osnovno šolo, mar ne?

Kovač: O tem, da digitalna tehnologija ni nekaj nevtralnega, ampak da ima ob neprimerni rabi negativne učinke na kognitivne sposobnosti otrok, priča kar nekaj raziskav. Pri nas imamo še en starejši, a prav tako pereč problem, učbeniške sklade, saj ti učencev ne navajajo, da bi si po knjigah podčrtovali in delali zapiske, kar je prvi korak v resno in študiozno branje in s tem v resen študij. Sicer pa naše univerze niso edine, ki imajo zaničljiv odnos do knjig: o tovrstnih težavah na angleških univerzah je denimo več kot prepričljivo pisal eden najvidnejših britanskih sociologov Frank Furedi. Nerodno pri nas je predvsem to, da smo bili pri posnemanju tovrstnih globalnih negativnih trendov bolj papeški od papeža.

Košir: Moja utopija – in kakšna je tvoja, Miha? – je taka: želim si, da bi izhajalo manj knjig (in ne vsako let več) in da bi več naredili, da bi našle bralska naročja. Tu igrajo množični mediji ključno vlogo. Menim, da ne bi smelo biti medija, ki ne bi imel rubrike o knjigah. Oprah v ZDA dvigne obravnavano knjigo do milijonskih naklad, za nas bi bilo dovolj več kot tisoč izvodov. Pa nimamo ne Oprah ne take televizije, ne obsežnih esejističnih časopisnih prilog ne ...

Kovač: Podpišem, a z enim dodatkom: ena od težav je tudi to, da imamo razmeroma malo avtorjev, ki znajo pisati komunikativno, in to tako v poljudni znanosti kot v literaturi, še manj pa je takih, ki so pripravljeni v promocijo svojega dela vložiti veliko energije – kot da bi bila vzvišenost avtorja nad komunikacijo z bralci temelj knjižnega kanona. Nekaj avtorjev v srednji mlajši generaciji, kot so Sašo Dolenc, Tadej Golob, Boštjan Gorenc Pižama in Anja Golob, vsak na svojem področju, ki so zelo različna, morda nakazuje, da se ti trendi obračajo, zato sem na dolgi rok optimist.

Košir: O e-knjigi se je pred časom veliko govorilo, pa tudi strašilo, da bo zaradi elektronskih knjig na trgu manj klasičnih, da bodo te sčasoma celo izumrle. Sama zaupam v soobstajanje najrazličnejših izraznih oblik in vsebin. Kakšen je danes položaj e-knjige v svetu in kakšen na Slovenskem?

Kovač: Leta 2016 se je prvič po pojavu Amazonovega bralnika kindle prodaja tiskanih knjig začela povečevati, elektronskih pa ustavljati, in to tudi tam, kjer je trg e-knjig izredno majhen. Svojevrsten cinizem je tudi Amazonovo odpiranje zidanih knjigarn v ZDA, potem ko jih je nekaj let sistematično uničeval. Še več, če bi sklepal iz podatkov o tem, kaj ljudje največ berejo v e-formatu, bi tvegal napoved, da se trenutno tja selijo predvsem vsebine, ki so bile v formatu periodičnih publikacij nekoč na razpolago v kioskih, se pravi ljubiči, kot so bili denimo nekoč pri nas dr. romani, ter ne preveč zahtevni kriminalni, znanstvenofantastični in fantastični romani. To dejansko kaže ne samo na kohabitacijo, ampak celo na to, da si žanri izbirajo formate – tako kot je v knjižnem svetu vedno bilo. Nerodno je le, da so e-knjige znižale cenovna pričakovanja kupcev knjig, tudi pri nas, kar utegne dolgoročno povzročiti težave v dejavnosti. A to je že druga zgodba.