DIALOG: Moč in kapital

V grobem lahko umetnostni trg razdelimo na dva dela. Eden je komercialno naravnan, sestavljajo ga galeristi, agenti, dilerji, drugi pa je bolj strokovnoinstitucionalen, vanj so vpeti kuratorji, kritiki, muzealci. Za zbiratelje je idealno, da se oba dela spojita, saj le tako umetniško delo preživi sito zgodovine in povečuje svojo ekonomsko vrednost. Kako deluje ta spoj v tujini, kakšne so razmere v Sloveniji? Kaj bi pospešilo razvoj pravega trga v Sloveniji?

Za vzpostavitev primarnega trga, kot ga poznamo v mednarodnem prostoru, potrebujemo produkcijo (umetnik), distribucijo (galerije, institucije …) in kapital (javne in zasebne zbirke). Če česar koli od tega ni, se trg ne more vzpostaviti. Zato je v tem stanju ključna jasna vizija kulturne politike, ki mora zagotoviti pogoje in mehanizme, da bi se trg lahko vzpostavil. V slovenskem prostoru je problem domačijskost. Na eni strani imamo državne uradnike, ki pišejo »strategijo« brez realne izkušnje iz mednarodnega prostora. Na drugi pa so producenti, kolegi, ki jih drugače izjemno cenim, a delajo izredno veliko napako, saj, recimo, predstavitve na sejmih prilagajajo smernicam birokratov in državnih subvencij. Rezultat je, da nobene od slovenskih galerij, ki dobivajo tovrstne državne subvencije, ni na katerem izmed pomembnejših svetovnih sejmov.

Nekateri strastno ljubijo umetnine, ki jih imajo, drugi ljubijo njihov investicijski oziroma finančni potencial. Komu se bolje piše – zbirateljskim zanesenjakom ali zbirateljskim vlagateljem?

Če govorimo o investicijski vrednosti, je treba poudariti, da umetnine s statusom »klasična« ali »blue chip«, recimo, veljajo za predvsem varno naložbo, ne prinašajo pa velikih zaslužkov. Za taka dela je treba veliko odšteti, zaslužka pa je le nekaj odstotkov na leto. Velike zaslužke, glede na razmerje med investiranim denarjem in dobičkom, bolj prinašajo tako imenovani rizični nakupi, na primer mladi avtorji ali pa avtorji iz prostorov, ki so jih institucije, ki pišejo kanon, s tem pa tudi trg, spregledale. Za takšne nakupe se velikokrat odločajo zbiratelji, ki zbirajo iz ljubezni, predvsem pa na podlagi dobrega poznavanja umetnosti.

Dela starejših umetnostnih obdobij v primerjavi z deli sodobnih avtorjev: kakšna je možnost, da delu slovenskega impresionista v prihodnosti vrednost zaniha oziroma da se delu izbranega slovenskega sodobnega avtorja cena zviša? Lahko argumentirano špekulirate?

Mednarodnega trga za slovenske impresioniste ni, saj za njih ni zanimanja. Interes je torej predvsem lokalen, in če primarnega trga v Sloveniji ni, nas to privede do nezavidljive situacije. Ljudje z denarjem so, in če so na sekundarnem trgu pripravljeni za delo odšteti n enot, je delo pač toliko vredno. Povsem enako velja za sodobne avtorje. Veliko umetnin v slovenskem prostoru je prav zaradi tega precenjenih in njihova vrednost na mednarodnem trgu ne bi vzdržala. Ne želim špekulirati o tem, lahko pa z gotovostjo trdim, da ko katerokoli delo slovenskega impresionista ali sodobnega avtorja postavimo v kontekst mednarodnega trga, vidimo, koliko je vredno. Umetniško delo se distribuira po različnih kanalih (institucije, trgi, sejmi, dražbe, založništvo, mediji), in čim bolje je zasidrano v vsakega izmed teh segmentov, tem večja je možnost za uspeh. Da ne bo pomote, govorim izključno o ekonomskem uspehu.

Alan Bowness, nekdanji direktor Tate Gallery, pravi, da je uspeh umetnika predvidljiv in da je mogoče pogoje zanj natančno opisati. Stavi na faktorje, kot so kritiška in institucionalna prepoznavnost, pokroviteljstvo pomembnega galerista in zbiralca ter ugled v splošni javnosti. Se umetnikov uspeh zgodi ali se ustvari?

Strinjam se, da če je delo uspešno distribuirano pa različnih kanalih, je možnost za uspeh večja. Vendarle je tudi uspeh relativna stvar. Nekateri umetniki so institucionalno oziroma kritiško izredno močni, na trgu pa jih skoraj ni. Spet drugi pa so lahko prodajno izredno uspešni, a jih znotraj institucij ni mogoče najti. Sistem umetnosti je že vse od začetkov sistem razmerij moči in kapitala. Seveda se uspeh lahko zgodi, vendar moraš kot pri vseh stvareh biti na pravem mestu ob pravem času. In to ne traja dolgo. Je zelo hipno. Primer je, recimo, zanimanje za umetnice in umetnike s tako imenovanega Balkana pred več kot desetimi leti, ki pa ni trajalo zelo dolgo.