Cene delnic med krizo padejo bolj kot cene slik

Svetovni trg umetnin je bil lani po raziskavi TEFAF (The European Fine Art Fair) vreden 63,8 milijarde dolarjev, kar s sedemodstotnim padcem v primerjavi z letom prej pomeni prvo znižanje vrednosti v zadnjih petih letih. A trg se ne ohlaja, temveč je po dveh desetletjih rasti, ko se je njegova vrednost potrojila, zdaj dosegel vrh in se bo ustalil. Največ prometa z umetninami sicer opravijo v ZDA, kjer so edini letos dosegli rast, sledijo Velika Britanija, Kitajska in Francija.

Trg umetnin sestavljajo javne in zasebne galerije in muzeji, posredniki, dražbene hiše, zbiratelji, umetniki, kuratorji in kritiki. Posamezno umetniško delo je na koncu vredno le toliko, kolikor je nekdo pripravljen zanj plačati. Kakšen je ta znesek, pa je odvisno od aktivnosti igralcev na trgu. Teh pri nas ni, tako da v Sloveniji tudi trga ni, v en glas poudarjajo tisti, ki se tako ali drugače ukvarjajo z umetninami. In če nekaj aktivnosti na domačem trgu že zmoremo, nas mednarodna skupnost ne zaznava. Zanimanja za naše avtorje razen res redkih izjem ni. Razlogov je več.

Ponaredki, neizobraženi kupci

Po mnenju galeristov ni dovolj kupcev, tisti, ki so, pa nimajo okusa in prodajne morale in dela odkupujejo neposredno od avtorjev brez računa, medtem ko po mnenju kupcev manjka kritiške javnosti in prodajno-razstavnih galerij po vzoru iz tujine, kjer te zastopajo določene strokovno izbrane avtorje in jih ustrezno promovirajo in tržijo. Velika težava so ponaredki, ki naj bi jih bilo na slovenskem trgu po različnih ocenah od pet do petdeset odstotkov, realnost je verjetno nekje na sredini. Pred kratkim smo izvedeli, da smo del mednarodne mreže ponarejevalcev, prav nič spodbudno za trg ni, da je cenilec Janez Mesesnel dela podjetnika Petra Kotarja ovrednotil na 2,7 milijona evrov, čeprav je šlo za ponaredke, vredne pičlih 7500 evrov, ki so zdaj ostali v rokah ogoljufanih upnikov. Tudi njegove ocene drugih del so dvomljive. Emil Šarkanj, lastnik galerije Hest, ki v Ljubljani in Mariboru deluje že skoraj trideset let, pravi, da se ponaredkom dokaj uspešno lahko izognemo tako, da odkupujemo dela od galerij, ki jamčijo za pristnost, a niti to ni vedno garancija za dober nakup, saj se s ponaredki srečujemo že celotno zgodovino umetnosti. »Govori se sicer, da naj bi imela vsaka, tudi največja in najbolj priznana galerija v svoji zbirki vsaj en ponaredek,« razlaga, ko ravno vstopi stranka in povpraša po ceni Černetovega Jazbečarja. »Stranke so različne, nekateri kupujejo za darila, nekateri opremo za stanovanje ali poslovne prostore, nekateri so le zbiratelji,« pojasni Šarkanj, ki upa, da se finančna kriza iz leta 2008, ko je nakup umetnin pri nas drastično upadel, ne bo več ponovila. »Zdaj se stanje umirja, ni še tako dobro kot pred krizo, toda cene del nekaterih avtorjev znova rastejo,« je nekoliko optimističen.

Ko ga vprašamo, ali je umetnina investicija, odgovori: »Če kupite Ireno Polanec, kraljico kiča, za katero nekateri odštejejo celo nekaj tisoč evrov, čez dvajset let zanjo ne boste dobili nič. To nima zveze z umetnostjo. Če pa kupite dobrega avtorja, ga boste vedno lahko prodali, za kakšno ceno, pa je odvisno od gospodarske situacije. Včasih za več, kot ste ga kupili, včasih za nekoliko manj,« razlaga Šarkanj, obdan s sodobnimi in klasičnimi slovenskimi avtorji, katerih dela večinoma dobiva v prodajo po komisijski pogodbi, nekatera tudi takoj odkupi od avtorjev.

Po svetu velja, da državne ustanove, banke in velika podjetja kot dobri lastniki, ki se zavedajo pomena razpršenosti naložb, od deset do dvajset odstotkov investicijskega portfelja namenijo za umetniška dela. »Med zadnjo finančno krizo so delnicam in nepremičninam cene padle krepko bolj kot umetninam. Vrednost Krkine delnice se je bolj zmanjšala kot povprečna vrednost umetniških slik,« pravi Šarkanj. Matjaž Gantar, predsednik upravnega odbora KD Group in ustanovitelj AS galerije, katere zbirka šteje več kot tisoč del slovenskih umetnikov, k temu dodaja, da se »vrednost umetnin skozi čas giba s približno 6-odstotnim donosom, pri špekulativnih nakupih pa tudi mnogo večjim«.

Shizofreni bolnik

Arne Brejc iz galerije Equrna vidi problem slovenskega trga umetnin pri strokovni javnosti. »Avtorji nimajo nikogar, ki bi kritično in refleksivno ovrednotil njihovo delo. Čeprav je težko govoriti o objektivnem vrednotenju umetnosti, pa nekateri parametri vseeno obstajajo, a zaradi pomanjkanja kritiške javnosti niso uporabljeni. Zato imamo na drugi strani neizobražene kupce, ki kupujejo zgolj dela s subjektivno estetsko vrednostjo, ki ne odražajo pomembnega zgodovinskega stanja. Takšna dela zagotovo tudi nimajo investicijske vrednosti, če o njej na trgu, ki ima zelo malo kupcev, sploh lahko govorimo. A vendarle, takšnih del čez desetletje ne bo mogoče prodati,« razlaga Brejc.

Po njegovem mnenju je stanje našega umetnostnega trga podobno stanju shizofrenega bolnika. »Na eni strani so neuki kupci, ki jih je strah lepega, na drugi umetniki, ki se zaradi preživetja temu okusu skušajo prilagoditi, torej v svojih delih ne upajo prodreti globlje v stanje družbe, ker stranke to očitno plaši oziroma del ne razumejo. Avtorji žal nimajo druge izbire, so na robu preživetja, morda jih le deset živi izključno od prodaje svojih del.«

Temu pritrdi tudi Polona Lovšin, umetnostna zgodovinarka in predstavnica za odnose z javnostmi v podjetju Riko, ki ima eno najbolj zavidljivih zbirk slovenskih sodobnikov, kot so Žiga Kariž, Jaša, Viktor Bernik, Ištvan Išt Huzjan, Alen Ožbolt, Jasmina Cibic, Irwin, Nika Autor, Mark Požlep, Zmago Lenardič, Uroš Potočnik in Radenko Milak & Roman Uranjek. Zbirko z več kot tristo enotami, katere izbor enkrat na leto razstavijo v Miklovi hiši v Ribnici, z rednimi odkupi ves čas širijo. Čeprav je ta že na prvi pogled naklonjena slikarstvu, se bodo v prihodnjem letu posvetili še sodobni fotografiji. »Fotografija zavzema pomembno lego v sodobni umetnosti, dopolnjuje ali celo prevzema format slike in celo posnema njen način prezence,« razmišlja Lovšinova, ki sicer ne skriva svoje privrženosti sodobni umetnosti. »Današnja sodobna umetnost je kritična, dvomi, problematizira lege naše sodobnosti, premika stvari in celo mišljenje. Presprašuje namreč konstrukte našega časa in s tem nagovarja moje doživljajske koncepte in nazore.«

France Kralj, Ljubljana z Rožnika

Zakaj podjetja sploh kupujejo umetniška dela?

Polona Lovšin pravi, da ima podpiranje umetnosti širši družbeni pomen, vendar tudi konkretni učinki za podjetja niso zanemarljivi. »Zbirateljske in pokroviteljske poteze se zagotovo pokažejo v višji stopnji ugleda podjetja, večjem zaupanju in boljših promocijskih učinkih. Kljub temu moraš umetnost najprej ceniti kot vrednoto, šele nato kot vrednost,« poudarja. »Vse, kar v Riku počnemo na tem področju, odraža osebno naklonjenost in navdušenje direktorja Janeza Škrabca. Že njegov ded je bil zbiralec in mecen svojim sodobnikom – impresionistom. Direktor je to zapuščino sprejel tudi kot svojo odgovornost, da dopolnjuje zbirke s svojimi sodobniki in s tem, kot sam pravi, z nakupi ustvarja 'sodobnega Jakopiča',« razlaga Lovšinova, ki sicer meni da pri zbiranju umetnin ne gre za naložbo v klasičnem pomenu besede, temveč predvsem za ljubezen do umetnosti in odgovornost do slovenske umetnosti.

»Za postavitev pravega trga niso dovolj le nakupi, za celovito reševanje je potreben sistemski pristop. Tudi do slovenskega jezika nismo prišli, ker bi nekaj navdušencev uživalo v rabi slovenščine, ampak zato, ker so izbranci ustvarili dobre temelje za knjižno uveljavitev jezika,« razlaga Lovšinova, ki meni, da davčne olajšave za nakup umetnin v Riku ne bi bistveno vplivale na zbirateljsko dejavnost, verjame pa, da pri kom davčna olajšava lahko pomeni spodbudo, da kupi več. V Talumu prav tako ni bil namen zbiranja umetnin naložba, zato tudi olajšave, povezane z nakupom umetnine, ne bi spremenile njihovih aktivnosti na tem področju. A galeristi menijo drugače.

Davčne olajšave bi po Šarkanjevem mnenju veliko pripomogle k zmanjšanju sivega trga. Kupci bi se raje odpravili po sliko v galerijo, kjer bi zanjo dobili račun, ki bi ga nato uveljavljali kot olajšavo. »Izračunal sem, da bi država s petodstotno olajšavo na koncu dobila več, kot pa bi dala. Navsezadnje bi se povečal legalni krog denarja. V svetu poznamo tudi primere držav, recimo Avstrije, ki imajo zakonsko določene vsote za obvezno likovno opremo javnih objektov. Spomnim se, da ko je še bila davčna olajšava, so ljudje pred novim letom prihajali v galerijo in kupovali dela.« Tudi Gantar meni, da je davčna olajšava dobra spodbuda za nakup.

Minister za kulturo Anton Peršak se zaveda problema šibkega trga umetnin v Sloveniji, slabše kupne moči prebivalstva in obenem težav samozaposlenih likovnih umetnikov, ki so zaradi tega ob precejšen del dohodka. Na to se ministrstvo odziva, kot nam je dejal, s sofinanciranjem udeležbe slovenskih galerij in umetnikov na najuglednejših sejmih umetnin v Evropi, za kar so letos namenili sto tisoč evrov. Glede davčnih olajšav Peršak poudarja, da je bilo teh predlogov že več, a niso bili uresničeni, ker fiskalno niso združljivi s sedanjim sistemom financiranja kulture: »Verjetno bo ta tema znova na mizi prihodnje leto, ob pripravi novega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ministrstvo pa bo vladi predlagalo splošne davčne olajšave za nakup umetnin in uvedbo obveznega deleža opreme z umetniškimi deli v javni infrastrukturi.«

Toda vprašanje je, ali je to res dovolj, da umetnost postane objekt poželenja. Če sklenemo z Gantarjevimi besedami v intervjuju za Delo:« O ljudeh mi več pove slika na steni kot pa avto pred hišo.« Tudi sama zase vem, da imam denar raje tam, kjer ga vidim.

Verzija na spletu je prilagojena. Celotna analiza, ki vključuje tudi zaplet v zvezi z eno najboljših zasebnih zbirk pri nas - Factor banke, je bila objavljena v 9. številki Sveta kapitala, ki je dostopna tudi v Delovem arhivu. Nanj dostopate tu.