Burning Man: Kreativni odklop poslovnežev

V Black Rock Cityju (imenovanem po puščavi Black Rock) se je na tridesetletnici najbolj nenavadnega festivala, če Burning Manu (BM) sploh lahko tako rečemo, zbralo okoli 50.000 ljudi (prvih 30.000 kart so prodali v borih 30 minutah), med njimi tudi umetniki, direktorji, intelektualci, tehniki, družine, boemi.

V peskovniku za odrasle ali pa kar v čudežni deželi, po kateri je hodila Alica, so se pripadniki »plemena Burning Man« nadihali svobode in se bolje spoznali z renesančnimi Firencami – letošnja tema je bila namreč da Vincijeva delavnica. Na Playi, kot se imenuje središče mesta, ki je v času festivala pravzaprav 11. največje mesto v Nevadi in ki dan po koncu dogodka izgine v nič, so pričarali Firence, kot so bile pred petimi stoletji: mesto, kjer so vzniknile nove humanistične ideje, kjer so odkrivali novo znanost in kjer je zrasel novi razred podjetnikov, s čimer se je začela kulturna revolucija, ki je spremenila zahodno civilizacijo. In na koncu so zažgali Moža (Burning Mana).

Angelčki v pesku

Zdi se mi, kot da je bilo lani, ko smo se podili po zaprašeni cesti v nevadski puščavi in so se rdeče, bele in modre zastavice v daljavi, ki označujejo pot do tega raja, zdele kakor prikazen. Pa je bilo ob 25. obletnici ustanovitve, tisti prelomni, naslovljeni Rituali prehoda. Vse, kar je sledilo, pa je bilo tako nadrealistično, da še danes včasih ne morem verjeti, da za nekaj dni obstaja kraj s takšno skupnostjo. »Živjo, jaz sem Gary. Dobrodošli na BM,« nas je pozdravil varnostnik in zakorakal k prtljažniku. »Nimate ilegalcev, a ne? Saj veste, koga izmed teh (z roko zamahne proti cesti), ki stojijo in čakajo, da jih kdo spravi v avto in pretihotapi na Playo?« vpraša. »Nimamo,« odvrnemo. »No, pa ste vsi že bili tukaj?« Taxman (vsak Burner, kot imenujejo pripadnike tega plemena, v času festivala nekje naključno dobi ime, ki ga uporablja na BM do konca svojih dni) z nasmeškom na ustih pokaže na nas trojico. »Aaaa, device imamo!« zakriči Gary in nas zbezlja iz avtomobila rekoč: »Vsi morate biti razdevičeni!«

Po tem, ko smo v peščenem viharju delali angelčke, zaprisegli enotnost z naravo, udarili na gong in zakričali: »Nisem več devica!«, smo bili »noter«.

Epicenter renesanse sredi puščave

Ozzy je le eden izmed umetnikov, ki je bil na Burning Manu leta 2002, 2006 in 2011. Njegove prve besede ob našem naključnem srečanju so bile: »BM ni festival, ki bi bil enak vsako leto. Je živ organizem, ki se spreminja. Filozofija pa ostaja enaka. Zato je bil vsak 'burn' popolnoma drugačno doživetje.«

Med umetniki, ki so tudi letos svoje kreacije postavili v puščavi, je tudi Valerie Mallory iz San Francisca. Na Burn hodi že osemnajst let, že večkrat pa je bila tudi del umetniške ekipe: »Drugo leto mojega Burna sem pomagala Deidre Defranceaux z instalacijo za BM 2000.« Od takrat je lahko biti del umetniške smetane, ki sme ustvarjati za Burning Man, pravi. Povpraševanja pri umetnikih je namreč vse več, s tem pa tudi konkurence. Tudi letos je bil tam, pravi, umetnino pa so izdelovali vse leto. Med umetniki, ki so pred štirimi leti sodelovali v eni izmed umetniških odprav BM iz Kanade, so tudi Slovenci. Rol Capuder (Shlosart), ki se je pridružil ekipi umetnikov pod imenom Altera-Arts Theatrical Design. Pritrjuje, da je bila izkušnja neverjetna in da bi se z veseljem vrnil.

Premikaj meje nemogočega

Vodilo BM je »Naredi vse sam«. Ustvarjaj. Igraj se. Premikaj meje nemogočega. BM ne ponudi ničesar razen infrastrukture, varnostnikov in stranišč. Za vse drugo poskrbijo udeleženci sami: zabave, DJ, žurerske avtobuse, umetnost, predavanja, športne aktivnosti, restavracije, bare itd. Tudi denar tam ne obstaja oziroma z njim lahko kupiš le led. Vse temelji na menjavi, plačilno sredstvo pa je pogovor, druženje, dobra volja. Vodnika prireditev ni. Pripravijo le »vodnik preživetja«, v katerem je zapisano, kaj je dovoljeno in kaj ne. Pravila je treba upoštevati: »Hej, umazane vode ne zlivajte na tla. Zlijte jo v zbiralnik in pustite, da izhlapi. Če ne izhlapi, jo boste odnesli domov.« V mestu tudi ni prepovedi ali zapovedi. Lahko počneš, kar želiš, a moraš nehati, če s svojo dejavnostjo motiš druge.

Vzajemno zaupanje (med obiskovalci in organizatorji) je ustvarilo skupnost, ki ne potrebuje policije kljub prisotnosti policistov prostovoljcev. Tako je jasno, da se na Playi ne sme kaditi trave in tudi druge droge niso zaželene, četudi BM krivično označujejo za podoživljanje woodstoške hipijade. Kršitelji so hitro ob 300 dolarjev in tudi kakšno noč v zaporu si lahko prislužijo. Mesto ima celo svojo pošto, le da je ne nosijo poštarji, ampak prostovoljci, ki se sprehajajo po mestu in mimoidoče sprašujejo,ali poznajo tega in onega v okolišu. In preverjeno je, da naslovnika, četudi ga niso še nikoli videli, najdejo po manj kot šestih poskusih. »Če želiš in zmoreš, lahko žuriraš vse dni v tednu, 24 ur na dan,« nam je med nočnim srkanjem »ščurkovega napitka« (whiskey z vodo) povedal Moe, eden izmed prijaznih prebivalcev Vamp-campa, ki kot pravi vampirji v vročem puščavskem dnevu spi in se zbudi v hladno noč.

Marsikdo se vpraša, ali je vredno iti v puščavo za teden dni, se preskrbeti z vodo in hrano ter plačati najmanj 390 dolarjev za vstopnico in 80 za avtomobil, glede na to, da ni nič organizirano. Se! Ljudje so angažirani in vsako leto ponujajo kaj novega, drugačnega, a vedno zanimivega, zatrjujejo stari obiskovalci. In vse to se zgodi samoiniciativno. Oče dogodka Larry Harvey je tako pred tridesetimi leti ustvaril dogodek, ki je slikarska platna, kipe, strukture in druge umetnine postavil v prostor, kamor jih ni postavil nihče drug. In na kup zbobnal skupnost enakomislečih. Prav zato privablja ljudi z vsega sveta, tudi Slovence.