Burning Man ali kako postati šef Googla

Zdi se mi, kot da je bilo lani, ko sem se s prijatelji podila po puščavi, kjer so se v oblaku puščavskega prahu v daljavi rdeče, bele in modre zastavice, ki vodijo do Burning Mana, svetlikale kakor prikazen. Pa ni bilo lani, ampak tistega prelomnega leta 2011 ob 25. obletnici Burning Mana, naslovljeni »Rituali prehoda«. Vse, kar je sledilo, je bilo tako nadrealistično, da še danes včasih ne morem verjeti, da za nekaj dni obstaja kraj s takšno skupnostjo. In da smo preživeli kljub sončarici in komarjem, ki tam pogosto prenašajo virusni meningitis.

Lani se je 70.000 ljudi odpravilo v Black Rock City. Kot romarji so s seboj prinesli vse potrebno za postavitev mesta – od prometnih znakov do tiskalnih strojev za tiskanje novičnika, prometne tablice za futuristična in manj futuristična prevozna sredstva, vse potrebno za nepozabne zabave in ogromno vode. Vse to, da bi v divjini preživeli sedem dni. V negostoljubni puščavi se udeleženci, ki jim pogosto pravijo kar »burnerji«, držijo niza desetih nejasnih utopičnih načel, vključno z »daruj«, »radikalno se samoizražaj« in »ne puščaj sledi«. Naselijo se lahko v tematske tabore in s seboj nosijo, karkoli želijo, ali pa tudi nič. Svoja imena zavržejo v korist novih, ki so rezervirana za uporabo na »playi« (kakor naslavljajo prizorišče dogodka), zvezni deželi suhega jezera, na katerem poteka festival.
 

Skromni začetki na plaži

Že vrsto let je umetnica Mary Grauberger organizirala neformalna srečanja, na katerih je spravljala predmete, ki jih je naplavilo na obalo, jih spremenila v skulpture in jih zažgala, je pisal The New Republic. Ko je Graubergerjeva s tem prenehala, je Larry Harvey (soustanovitelj festivala) poklical kolega Jerryja Jamesa, tesarja, in ga prosil, naj naredi »moža« iz lesa. Prvič so skulpturo zažgali ob poletnem solsticiju leta 1986 na plaži Baker v San Franciscu. Goreča skulptura je tedaj privabila majhno množico, ki je z leti rasla. Leta 1990 se je pojavilo toliko ljudi, da je policija organizatorjem prepovedala zažig. Tedaj se je obreda začela udeleževati tudi lokalna skupina Cacophony Society – posadka avanturistov, umetnikov in drugih »svobodnih duhov« z anarhičnimi nagibi, ki so se lotili potegavščin, performansov in urbanih raziskav. Nekateri člani so načrtovali izlet v puščavo Black Rock v Nevadi, s seboj pa so želeli vzeti tudi 40 metrov visokega »človeka«. Izlet »Bad Day at Black Rock« je bil objavljen v glasilu društva. V plamene je moža pospremilo okoli 80 ljudi in Burning Man je našel svoj dom, se spominjajo na spletni strani burningmanjournal.org.
 

Peskovnik za odrasle

Larry Harvey je Burning Mana z obale San Francisca preselil v Nevado in s somišljeniki začel ustvarjati alternativno družbo, saj so imeli občutek, da v vsakdanjem življenju nekaj manjka: iskra ustvarjalnosti, priložnost za samoizražanje, odmik od presoje in hladnih odnosov ..., v knjigi »This Is Burning Man« piše Brian Doherty. In ves teden si festival in njegovi udeleženci prizadevajo za to svobodo. Nato očistijo in spakirajo svoje stvari ter vrnejo puščavo v stanje velike praznine, kot da je Black Rock City in vse, kar je vsebovalo, privid. Po mnenju Dohertyja je to »pravi poskus namerne ustvarjalne skupnosti« in »največja hipijevska zabava«. Je »stvaritev, ki jo poganjajo alternativne teorije hedonizma in nabor solipsističnih shem za svobodnejše življenje; simbolizira in morda celo nadaljuje dediščino socialno liberalnega duha protikulture šestdesetih let«.

Tam se najdejo ljudje s poželenjem po življenju v stilu Iggyja Popa. Tu so »punki« vseh vrst: cyberpunk, steampunk, biker punk … Ljudje, ki delajo, kar piše na vstopnici – prostovoljno prevzemajo tveganje za smrt. Ljudje, ki jim ubijalska puščava vdihuje življenje in se borijo za izgradnjo vseobsegajoče prostovoljne civilizacije. Milijarderji Larry Page, Sergey Brin in Jeff Bezos so bili tam že leta 2000. Pa tudi Grover Norquist, ikona boja proti davku, in Elon Musk. Pravzaprav sta Page in Brin izbrala Erica Schmidta za vodenje Googla (na položaju je bil do leta 2015, nato pa je prevzel še vodenje Alphabeta), ker je bil edini kandidat, ki je bil na Burning Manu. Silicijeva dolina je bila tesno povezana s tem dogodkom že od vsega začetka. Zakaj? Ker tehnološka industrija pogosto zaposluje enako vrsto ljudi, kot se zberejo na Burning Manu: pametni, aktivni in sodelovalni svobodomisleci, ki so pripravljeni na izzive ustvarjanja nečesa edinstvenega na praznem, pustem platnu, je pisal Washington Post. Burning Man je tudi fenomen umetnosti – kipov, instalacij, kostumov, fotografij in več stvaritev, ki so svoj prostor pod soncem našli v galeriji Renwick ameriškega umetnostnega muzeja Smithsonian v Washingtonu.

Ni presenetljivo, da udeleženci izkušnjo Burning Mana pogosto opisujejo kot transcendentno; v zadnjih letih je postal priljubljen pri bogataših, vplivnežih, glasbenikih, filmskih zvezdah …, ki jim pripisujejo, da spreminjajo kulturo festivala. Morda ne neupravičeno. Harvey je po letu 2011, ko je na festival prišlo nekaj manj kot 50.000 obiskovalcev, licenco prodal družbi Hollywood Productions. Cene vstopnic so z 200 dolarjev poskočile na 1200, kar je morda prvi znak dovršenega kapitalističnega kontrakulturnega dogajanja našega časa. Nekateri imajo zato občutek, da je festival (za katerega organizatorji vztrajajo, da ni festival, ampak »globalno kulturno gibanje«) utopičen peskovnik za privilegirane bele ljudi. »Kljub transgresivnemu duhu je festival drag in vse bolj nedosegljiv za nižje sloje. Ob ceni vstopnice je namreč treba pomisliti tudi na prevoz in opremo; udeleženci si morajo zagotoviti lastno hrano, vodo in zavetje za tedensko zabavo,« je pisal Solon. Povečanje števila kampov »na ključ« in »plug-and-play« ponuja razkošje in glamur za super bogate ali »​insta-slavne«, kar je postalo vir napetosti v Black Rock Cityju. Portal Mashable je pisal, da je bilo lani treba za najbolj luksuzno nastanitev v kampu Humano v Moon Villageu za dve sobi z izredno močno klimatsko napravo odšteti okoli 100.000 dolarjev. Poleg vsega mogočega so imeli udeleženci na voljo tudi osebne »šerpe«, ki so prenašale njihove stvari na »playo«, zagotovljeno pa so imeli tudi poziranje in druženje z (dvema) manekenkama oziroma spremljevalkama. Večina teh je bilo instagram »slavnih«, ki so vneto o tem obveščali duše, ki niso bile niti blizu Nevade. Prav bizarno, če ne celo izprijeno, glede na to, da do 25. obletnice »burna«, na kateri sem bila tudi sama, na playi tudi v novinarskem središču ni bilo na voljo interneta, fotografi in snemalci pa so svojo dragoceno opremo vestno zavijali v folije in jo tako ščitili pred peščenimi viharji.

Humano je bil kamp, ki je poosebljal vse, kar je lahko narobe in napačno na takem festivalu. Že leto prej so se burnerji hudovali nad neprijetnimi sosedi, ki so lani poleg naštetega povzročali sive lase z odpadno vodo, ki se je zlivala po sosednjih kampih, neustreznimi stranišči, ki so puščala ... Ironično pri vsem tem pa je, da je Humano v brošuri burnerje v tabor vabil z »zelenim«.

Vendar s ponudbo niso prepričali vseh milijonarjev in milijarderjev iz Silicijeve doline, ki so se odločili za nakup velikih količin vstopnic, najem delavcev za izgradnjo in vzdrževanje svojih taborov ter splošno neupoštevanje duha desetih principov.
Kljub vse več kampom, kjer se zbirajo bogati, si je Humano prislužil nominacijo za nagrado »Biggest Douche Award«. Še več, direktorica Burning Mana Marian Goodell je v blogu v začetku letošnjega leta prvič v zgodovini dogodka javno prepovedala celoten tabor. Humana zato na letošnjem burnu ne bo več. Tudi cene vstopnic ne bodo smele biti več tako vrtoglave, so zagotovili organizatorji.
 

V Nevado se stekajo milijoni

Nekateri jadikujejo, da so Burning Mana uničili. Ampak ta uničuje tudi življenja ljudi, ki delajo na festivalu, je pisal Solon. Priprava negostoljubne puščavske pokrajine za kratek in osupljiv porast prebivalstva zahteva usklajenost delavcev in prostovoljcev, ki delajo v težkih pogojih, pogosto za nizko plačilo ali brez plačila in tudi več mesecev: vozijo električne vode, opremo, čistijo nered … Ob tem ne moremo mimo 110 prebivalcev mesteca Gerlach, ki ga od julija do septembra preplavlja na tisoče delavcev, in so zato domačini iz leta v leto manj navdušeni nad 27.000 in več avtomobili in avtodomi, ki drvijo mimo. Pokrajina Washoe, ki od podjetja Burning Man preko pogodb z gasilskimi službami in šerifovim uradom prejme letno približno 117.000 dolarjev, ne dobi denarja za popravilo cest, ki jih uničujejo tovornjaki z opremo in kamperji pred dogodkom, med njim in še po njem.

Burning Man je zdaj neprofitna organizacija, katere neto premoženje je v letu 2016 znašalo 19,9 milijona dolarjev. Samo lani so prihodki znašali okoli 44,5 milijona dolarjev. Po podatkih organizacije Burning Man, ki »popisuje prebivalstvo od leta 2012«, udeleženci v severni Nevadi porabijo približno 50 milijonov dolarjev (hrano in pijačo pripeljejo s seboj, edini dobrini, ki se ju lahko kupi na playi, pa sta led in kava). Leta 2017 je vsak »burner« porabil vsaj 1500 dolarjev in še 425 dolarjev za vstopnico. Od leta 2014 se je povečalo število ljudi, ki porabijo več kot 2500 dolarjev za ta dogodek, in ta skupina še vedno raste, je številke strnil časnik Reno Gazette Journal. 
 

Večnost?

Ne glede na vse pa oddaljena puščavska lokacija z zažigom »moža« na koncu omogoča edinstvene izkušnje, ki jih ni mogoče ponoviti v drugih okoljih. Ampak to ne pomeni, da je po vseh teh letih festival neumrljiv, da bo za vedno tu. Ideja je, da ne bo. Dogodek je namreč praznovanje nestalnosti in sprememb – namig je že v samem nazivu festivala in v izginjajočem mestu, ki je in ga več ni. In Harvey je že dolgo pred smrtjo [umrl je lani] govoril, da se pripravlja na dan, ko ga ne bo več. Sčasoma bo namreč tja rinilo preveč ljudi. Letno se populacija poveča za 10.000, s čimer bo propadla kultura Burning Mana. Ne znam si predstavljati, kako bo, ko bo tam 100.000 ljudi, kot se nadejajo organizatorji, a morajo za povečanje kapacitet dobiti tudi potrebna dovoljenja in soglasja lokalnih skupnosti. Duh gorečega človeka zato že danes žari v ducatu regionalnih »burnov«, ki se odvijajo po vsem svetu, vse leto.