Božiček prihaja!

O deželi Božička bi marsikdo dejal, da je tam, kjer se konča zemljevid – nad polarnim krogom, kjer pokrajino prekrivata tundra in tajga, pol leta tudi sneg. Nekoč pa je bila lega kraja, kjer škratje Božičku pomagajo izdelovati igrače in berejo pisma z željami, skrivnost. Danes vemo, da je Božiček, ki mu Finci pravijo Joulupukki, doma na Laponskem, na gori Uho (Korvatunturi); gori, ki je v obliki ušesa, zaradi česar Božiček lahko sliši vse želje otrok z vsega sveta. 

Božičkova vas v Rovaniemiju je nekakšen skrbno načrtovan produkt. »Z mirovno pogodbo Tartu iz leta 1920 sta okoliš Petsamo in gora Korvatunturi postala mejnik vzhodne meje. V otroškem radijskem programu je leta 1927 napovedovalec Stric Markus otrokom povedal, da Božiček in njegovi škratje živijo v Korvatunturiju. Opisal je tudi, kako tam lahko slišijo vse božične želje. Pozneje je bilo mogoče Božičku pisati tudi pisma, nato pa je ta začel z jeleni, ki so vlekli sani, zahajati tudi na jug Finske,« mi je pred leti zgodovino Božička na Finskem razložil Pasi Enges, profesor z oddelka za kulturne študije na Univerzi Turku.

Tako je bilo vse do začetka 50. let prejšnjega stoletja, ko je Božiček začel pogosteje zahajati v vas blizu Rovaniemija in polarnega kroga. Obiski so postali tako pogosti, da je 66 stopinj severno od ekvatorja Božiček tam postavil tudi svojo vas, kjer je zdaj poleg njegove druge rezidence in glavne Božičkove pošte tudi park s severnimi jeleni.

Američani za darila porabijo povprečno 752 dolarjev, pravijo na ameriškem statističnem uradu.

V Božičkovem parku se ustavljajo politiki, mednarodni in domači zvezdniki, športniki in tudi povsem običajni ljudje, predvsem z otroki. »Na leto nas obišče 100.000 gostov iz 40 držav sveta,« nam je povedala tiskovna predstavnica Božičkovega parka Ilkka Länkinen. Število gostov se je v primerjavi s podatki izpred desetih let precej zmanjšalo. Ko smo se leta 2006 mudili pri Božičku, so nam ponosno povedali, da imajo na leto skoraj pol milijona obiskovalcev.

Na skrajni sever Finske v velikem številu prihajajo predvsem Kitajci, pravi Länkinenova. Pa tudi drugi, a preostale narodnosti so bolj sezonske, izvemo. »Najbolj turistična je zima. Odkar smo novembra odprli še lastni hotel Arctic Treehouse Hotel, se je povpraševanje še dodatno povečalo,« razlaga sogovornica. Med gosti se zelo hitro povečuje število Azijcev: »Delež gostov iz Kitajske se je samo lani v Rovaniemiju povečalo za 133 odstotkov. Vse več je tudi Singapurcev, Tajcev in Tajvancev.«

Santapark

Za las ušli bankrotu

Rovaniemi, ki šteje 60.000 duš, že od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja živi od turizma. Njegov glavni adut je mož z dolgo belo brado, ki območju okoli polarnega kroga na leto prinese okoli 235 milijonov evrov prihodka. Največ zaslužijo s prodajo spominkov in fotografijami z obiskovalci. Kljub temu pa se je lani poleti Božiček komaj izognil bankrotu. Božičkova pisarna v finskem Rovaniemiju, ki jo je zmanjšanje obiska zaradi krize pahnilo na rob finančnega zloma, je bila državi dolžna 200.000 evrov davkov. Pred zaprtjem vrat je Božičkov park rešila družba Lapland Safaris, ki ponuja safarije s severnimi jeleni in motornimi sanmi. Kupila je upravljavca pisarne in poravnala davčni dolg. Tako Božiček še naprej lahko dela kar najbolje zna – se v več jezikih pogovarja s prišleki (ni kaj, Božiček je večjezičen), posluša želje in bere pisma.

Na leto prejme okoli milijon pisem. »Z vseh koncev sveta so,« pravi Länkinenova. Kakšne so želje otrok? »Azijski otroci si želijo predvsem nematerialnih stvari, medtem ko si otroci z Zahoda želijo večinoma prav nasprotno – materialne stvari,« razlaga.

Coca-Cola poskrbela za komercializacijo Božička

Finski Božiček pa je drugačen kot njegov ameriški kolega. Sveti Nikolaj (Santa Claus) živi na severnem polu in se ponoči z darili pritihotapi skozi dimnik, Božiček pa pride že na božični večer, smo se pred leti poučili v Božičkovem parku. Sv. Nikolaj naokrog skače v rdečem plašču, in odkar je Clement Clark Moore leta 1823 napisal pesem o sv. Nikolaju, tudi leti.

Srečamo ga povsod, najraje že nekaj desetletij zahaja v nakupovalna središča. Za to je zaslužna Coca-Cola, ki je leta 1930 objavila natečaj, ker je želela v božičnem času promovirati svojo pijačo. Leto pozneje so dobili prve skice, ki so nastale po predlogi omenjene pesmi, veselega, debelega starega možaka pa je narisal Haddon Sundblom. Ironično si modernega Božička tako res predstavljamo po predlogi Polfinca, čigar oče je v mladih letih emigriral v Chicago.

Največ za darila porabijo Američani

Komercializacija božiča pa se pozna tudi v denarnicah. Raziskave ameriškega statističnega urada kažejo, da Američani za darila porabijo povprečno 752 dolarjev. Britanci za darila menda zapravijo okoli 567 evrov, Francozi 328 evrov, Nemci pa 412, so poročali v britanskem Telegraphu. Po podatkih našega statističnega urada je slovensko gospodinjstvo leta 2012 za »igre, igrače in prostočasne dejavnosti« porabilo povprečno 49,87 evra oziroma 19,87 na gospodinjskega člana. Največ smo za »igre, igrače in prostoročne dejavnosti« porabili leta 2010, ko je znesek znašal 71,98 evra. Leta 2015 pa je povprečno gospodinjstvo za »igre, igrače in prostoročne dejavnosti« porabilo 50,77 evra oziroma 19,95 evra na člana.