Ambiciozni Hrvati si želijo Formulo 1. Kaj pa mi?

Po svetu je dobro poznan koncept tako imenovanih dirkaških dni (track days), na katerih nadobudni dirkači preizkušajo svoje vozniške spretnosti ali pa zgolj sproščajo agresijo za volanom v nadzorovanem in (razmeroma) varnem okolju.

V Evropi je tovrstni turizem izjemno razvit, zlasti v državah z bogato avtomobilsko in dirkaško tradicijo, kot so Nemčija, Italija, Francija in Združeno kraljestvo. V teh državah tako na neštetih dirkališčih skoraj vsak dan potekajo razni dogodki, na katerih adrenalinski odvisniki množično drvijo po stezi bodisi v lastnih jeklenih konjičkih bodisi v izposojenih večstokonjskih pošastih. To pa pomeni tudi pestre spremljevalne dejavnosti, povečan turistični obisk in s tem bogate davčne prilive v proračun. Ker pa so pri nas vozniki s (pre)težko nogo bolj ali manj prepuščeni divjanju po cestah, sameva tudi turistična blagajna, še veliko huje pa je, da se takšno arogantno početje prej ali slej tragično konča. V sosednjih državah je tovrstna ponudba na precej višji ravni. Za amaterske dirkače je pričakovano najbolje poskrbljeno v Italiji, obsedeni z avtomobili, domovini preštevilnih kultnih znamk z bogatim dirkaškim pedigrejem. Tako niti ni presenetljivo, da je takšnih in drugačnih dirkališč kot listja in trave, mnoga so z zlatimi črkami zapisana v avtomobilsko zgodovino. Med njimi najdemo legendarna imena, kot so Monza, Imola ali Mugello, prava romarska središča za trume avtomobilskih navdušencev oziroma petrolheadov.

Pexels

Mnoge izmed omenjenih stez so sicer hišni testni poligoni avtomobilskih proizvajalcev in kot take pogosto zasedene za testne ali promocijske vožnje, poleg tega pa nemalokrat rezervirane še za razne dirke, od bolidov in superšportnikov do motociklov in turnih avtomobilov. Kljub temu je na večini njih v prostih dneh mogoče organizirati dirkaške dni, kjer lahko svoje dirkaške veščine preizkusimo v lastnem avtomobilu, si izposodimo kakšnega poskočnega konjiča ali srditega bika iz plemenitega Ferrarijevega oziroma Lamborghinijevega legla ali pa se celo prepustimo veščim rokam profesionalnih dirkačev, ki nas za nekaj deset evrov zapeljejo vratolomen krog ali dva po stezi. Ne nazadnje tovrstne adrenalinske izkušnje, v primerjavi s katerimi je vsak vlakec smrti mačji kašelj, ponuja tudi več slovenskih turističnih agencij.

Vzhodni sosedi se medtem lahko pohvalijo z legendarnim Hungaroringom, ki je že od leta 1986 prizorišče dirke F1 za veliko nagrado Madžarske. Čeprav sama dirka redko ustvarja dobiček, je odlična promocija madžarskega turizma, saj je Mogyoród, vasica v neposredni bližini dirkališča, po podatkih državne turistične organizacije prav po zaslugi kraljice motošporta celo med najbolj obiskanimi kraji na Madžarskem, v elitni družbi Budimpešte, Blatnega jezera in Višegrada oziroma regije koleno Donave. Hungaroring pa je tudi dom madžarskega motošporta, ki redno gosti dirke prvenstev FIA GT (superšportniki) ter WTCC in DTM (turni avtomobili). Dobro je poskrbljeno tudi za ljubiteljske dirkače, saj steza vsako leto gosti več kot 20 mednarodnih motošportnih prireditev s spremljevalnim programom.

Podoben status ima dirkališče Masaryk v češkem Brnu, ki gosti motociklistično veliko nagrado Češke v vseh treh razredih (MotoGP, Moto2, Moto3). Dirke pritegnejo veliko gledalcev in so izvrstna promocija za državo, saj so daleč najpomembnejši dogodek v letu na češkem motošportnem koledarju. Poleg tega na dirkališču potekajo dirke razredov WTCC, DTM, FIA GT1, superbike, formula 3 in celo 24-urne vzdržljivostne dirke, vmes pa je steza pogosto odprta tudi za organizirane dirkaške ali klubske dneve.

To velja tudi za sosednji, po motošportnih standardih še zelo sveži Slovakia Ring, ki je bil kot pilotni projekt zgrajen med letoma 2008 in 2010. Odtlej dirkališče, ki leži približno 30 kilometrov vzhodno od Bratislave, s svojo izvrstno lego privablja tako profesionalne dirkaške serije kot zasvojence z bencinskimi hlapi po vsej Evropi, med katerimi se bržkone najde tudi kakšen »Slovinec«.

Pexels

Naši severni sosedi se lahko od leta 2014 spet pohvalijo z dirko F1 za veliko nagrado Avstrije, ki poteka na dirkališču Red Bull Ring v bližini vasice Spielberg. Dirkališče ima sicer dolgo zgodovino, saj je bilo kot Österreichring zgrajeno že leta 1969 in je z vmesnimi prekinitvami gostilo različna prvenstva, v zadnjem času pa je med Slovenci (po zaslugi Petra Podlunška) prepoznavno tudi kot avstrijska postaja akrobatske letalske serije Red Bull Air Race. Za to ima velike zasluge avstrijski magnat Dietrich Mateschitz, ki je v njegovo prenovo in razvoj ob številnih komplikacijah z lokalno in okoljsko zakonodajo med letoma 2007 in 2010 vložil skoraj 750 milijonov evrov.

Podobno je želel storiti tudi z dirkališčem Salzburgring, a je trimilijonski nakup letos poleti padel v vodo. Sicer je tudi Salzburgring zasidran v zgodovino motošporta, saj je med 70. in 90. leti gostil številne dirkaške legende. Zaradi zaostrovanja protihrupne zakonodaje se je njegov pomen nato začel počasi zmanjševati, saj je število velikih motošportnih dogodkov zdaj omejeno na pet na leto, vseeno pa ostaja priljubljen kraj za predstavitve vozil in testne vožnje, šole varne vožnje in klubska srečanja. Tako je dirkališče kljub izostanku masovnih prireditev od marca do novembra praviloma polno zasedeno, ob letnem prometu poldrugi milijon evrov pa je tudi povsem samozadostno brez vsakršnih državnih subvencij.

Zlovešči Zeleni pekel ohranja mit 
pri življenju

Še bolje so z vrhunskimi dirkališči, kot so Hockenheimring, Sachsenring ali Lausitzring, preskrbljeni Nemci. Najbolj razvpit, najbolj strahospoštovan in zato tudi najbolj vabljiv pa je mitski Nürburgring, dirkaška meka, ki bo prihodnje leto praznovala že častitljivih 90 let. V tem času je ponudila (dvomljivo) gostoljubje celi paradi nesmrtnih, kot so Alberto Ascari, Juan Manuel Fangio, Stirling Moss in Niki Lauda, ob omembi katerih zastriže z ušesi vsak pravi avtomobilski navdušenec. Tako ni presenetljivo, da je Nordschleife dandanes priljubljena postaja bencinskih odvisnikov, ki se nanj podajajo z vsemi vrstami vozil, od miniaturnih raket in družinskih karavanov prek motorjev superbike pa do čistokrvnih dirkalnikov s kletkami in brezprofilnimi gumami. Po slabih 21 kilometrih ozkega, valovitega in smrtonosnega asfalta, ki se vije skozi gozdove gričevja Eifel, se lahko namreč zapelje vsak z vozniškim izpitom in 29 evri v žepu.

Najbolj razvpit in najbolj vabljiv je mitski Nürburgring, dirkaška meka, ki bo prihodnje leto praznovala že častitljivih 90 let.

In takšnih še zdaleč ni malo, saj se nad srednjeveško vasico Nürburg vsako leto zgrne več milijonov bencinskih zasvojencev. A kljub popularnosti ima dirkališče že nekaj let finančne težave in je bilo leta 2012 že tik pred bankrotom, dokler ni z 250 milijoni evrov na pomoč priskočila vlada zvezne dežele Porenje, ki je obenem sprejela zakon, da mora steza vedno ostati javno dostopna. Zaprtja se torej ni bati, pa čeprav je od konca leta 2014 v zasebnih (ruskih) rokah. To pa je vsekakor dobra novica tudi za malo morje dirkačev, inženirjev in avtomobilističnih medijev, za katere je Nürburgring ultimativni test dirkaške perfekcije. Časi izpod sedmih minut so namreč visokoleteči ideal, s katerim se mora spogledovati vsak proizvajalec, ki si s svojim avtomobilom želi zagotoviti dirkaški pedigre in kredibilnost ter primat nad »inferiornimi« konkurenti. Toda takšno pehanje za odličnostjo ima svojo ceno, saj je Zeleni pekel, kot jo je poetično poimenoval »leteči Škot« Jackie Stewart, brez sence dvoma najnevarnejša steza na svetu, na kateri so hude nesreče prej pravilo kot izjema. Življenje je namreč zaznamovala prenekateri dirkaški legendi, mnogim med njimi trajno, saj se je na njej ubilo že 69 dirkačev, v vseh letih pa je bilo smrtnih žrtev več kot dvesto. Starka s koso je v vsej zgodovini dirkaških prireditev večkrat, več kot 250-krat, zamahnila le še na nori, samomorilski motociklistični dirki po otoku Man, kjer pogumneži (ali klinični bolniki?) po ozkih, nepreglednih javnih cestah proge Snaefell mimo električnih drogov in kamnitih zidov drvijo s hitrostjo več kot 300 kilometrov na uro.

Najbolj klavrna slika prav v Sloveniji

Medtem ko si evropski ljubitelji bencinskih hlapov lahko na lastne oči ogledujejo dirke dvo- in štirikolesnikov, tako na asfaltu dirkaških pist kot na makadamskih poteh vratolomnih reli serij od kraljevskega razreda WRC navzdol, pa je slovenska ponudba bolj uborna. Celo legendarni Rally Saturnus, ki je nekoč ob ceste zvabil na tisoče gledalcev, očitno postaja žrtev težavnih razmer in se morda celo povsem umika z dirkaškega koledarja. Tako je domača dirkaška srenja obsojena na nekaj nižje rangiranih relijev in gorskih hitrostnih preizkušenj, krožne dirke za državno prvenstvo pa so organizirane izključno v tujini.

Zelo ambiciozne načrte imajo Zagrebčani, ki so se grandiozno namenili na Hrvaško privabiti celo Formulo 1.

Slika je podobna tudi na amaterskem področju, saj so se navdušenci pogosto prisiljeni odpraviti čez južno mejo na bližnji Grobnik pri Reki, ki je bil po hitrem postopku zgrajen leta 1978 kot menjava za legendarno, a tudi smrtonosno ulično stezo Preluk v Opatiji. Ta je tri desetletja gostila številna mednarodna tekmovanja, med letoma 1969 in 1977 pa celo Veliko nagrado Jugoslavije za svetovno motociklistično prvenstvo, ki se je nato zaradi pomanjkljive varnosti vsaj do leta 1990 preselila na Grobnik. Ta je tako postal zastavonoša jugoslovanskega in kasneje hrvaškega motošporta, saj ima dandanes licence FIA in FIM za vse vrste dirk razen F1, med februarjem in novembrom pa je skoraj ves čas zaseden z raznimi avtomobilističnimi in motociklističnimi dirkami ter amaterskimi dogodki. Še ambicioznejše načrte imajo Zagrebčani, ki so se grandiozno namenili na Hrvaško privabiti celo formulo 1. V ta namen so se leta 2011 v Bistri 15 kilometrov severno od prestolnice lotili zasnove modernega dirkališča izpod rok kontroverznega, a povsod navzočega projektanta Hermanna Tilkeja, zasebni investitorji pa naj bi s podporo vlade in občine zanj namenili približno 250 milijonov evrov. Čeprav je bila F1 na Hrvaškem že od začetka bolj ali manj utopična misija, bi bila steza za nižje range motošporta dobrodošla turistična infrastruktura, a po začetni senzaciji je okrog projekta vse potihnilo.

V Sloveniji je podoben projekt seveda še veliko manj verjeten in izvedljiv, tako zaradi premajhnega in komercialno nezanimivega trga kot zaradi premajhnega interesa. Še bolj pa je relevanten finančni vidik, saj je očitno, da takšno dirkališče zahteva večstomilijonske investicije. In ker se podobni veleprojekti pri nas ponavadi končajo s katastrofo, imajo (večinoma upravičeno) slab sloves. Kljub temu pa bi si želeli vsaj še kakšno spodobno dirkališče drugega ranga, saj je trenutno dirkačem za odmerek adrenalina na voljo zgolj prgišče prog za karting, raztresenih po državi. Za kaj več pa jim bržkone preostane le še Raceland v Krškem, najprimernejše prizorišče za dirkaške dogodke pri nas, ki je tako zadnja leta postalo tudi ena izmed postaj serije Adria Drift. Morda bo položaj izboljšal tudi prenovljeni poligon Gaj v Cerkljah ob Krki, ki ga do uradnega odprtja loči še precej dela, v celoti pa naj bi zaživel prihodnje leto. Poleg absolutno vitalnega poligona za učenje varne vožnje na Vranskem tako lahko le upamo, da bodo tudi nove steze cestne dirkače premamile v okolje, prilagojeno tem dejavnostim in z ustreznimi varnostnimi ukrepi. S tem bi pripomogli k zmanjšanju števila žrtev naših cest, v najboljšem primeru pa bi utegnil v slovensko turistično malho pasti tudi kak dodaten cekin iz denarnice motošportnih navdušencev iz tujine.