Ali rock glasba umira?

Pod seboj ima kot predsednik uprave hrvaške živilske družbe Atlantic Grupe (AG) prek 4500 zaposlenih. Emil Tedeschi, 51 let, je resen in urejen poslovnež, ki uspešno krmari v svetu milijonskih poslov. A to ni njegova edina identiteta; ko odvrže kravato, se obleče v črno, nadene slušalke in se s strastjo postavi za mešalno mizo v kakem od (hrvaških) klubov. Takrat sliši na ime SMS Deutsch. Od leta 1996 je tudi član hrvaškega benda Pips, Chips & Videoclips, katerega številna besedila bi lahko tekmovala z iskrivostjo Adamsovega Štoparskega vodnika po galaksiji.

Klemen Malovrh, KluBar: »Pop stvari, kot je na primer Nina Pušlar, Pop Design …, so vedno polne in razprodane, tudi Petar Grašo, medtem ko koncert Pera Lovšina, ki dela vrhunski komercialni rock, le s težavo (raz)prodaš.

A o tej svoji plati Tedeschi, kot so nam povedali v AG, redko govori, je pa pred časom za Večernji list spregovoril o svojem odnosu do glasbe. »Zanimanje za glasbo zagotovo ni odvisno od drugih interesov in poklica. Ne razumem namreč, zakaj se sprega podjetništva in umetnosti doživlja kot nekaj neobičajnega ali čudnega. Ravno nasprotno; kreativnost, ki se jo najpogosteje pripisuje umetnikom, je zaželena tudi v številnih drugih sferah in podjetništvo ni nobena izjema. Prepričan sem, da poglabljanje v glasbo človeka plemeniti; brez glasbe bi bila naša življenja znatno bolj siromašna.«
Se pa z žanri ne omejuje in redno posluša nove bende, nove albume in je srečen vsakič, ko mu pod roke pride plošča, ki si jo lahko predvaja v nedogled. A ko je za hrvaški portal 100posto našteval pet albumov, ki bi jih priporočil otrokom za razvoj dobrega okusa za glasbo, je segel v rockersko malho; Abbey Road (The Beatles), Remain in Light (Talking Heads), London Calling (The Clash), Dog Man Star (Suede) in Kid A (Radiohead).

Reuters

V rockerskih vodah so tudi nekateri slovenski poslovneži in ljudje na (vodilnih) položajih v svetu politike in gospodarstva, čeprav večina, podobno kot Tedeschi, o tej plati ne govori kaj dosti. »Res je malo takih, ki izpostavljajo, da se v prostem času ukvarjajo z glasbo ali drugo vrsto umetnosti, ponavadi to izveš po ovinkih,« je povedal Dani Polajnar, ustanovitelj in direktor Teambuilding akademije, ki kot predavatelj, izobraževalni trener in svetovalec korporacijam na področju organizacijske kulture, vodenja in timskega dela pogosto prihaja v stik z ljudmi iz sveta kapitala. Sam že od konca osnovne šole igra kitaro in piše skladbe, že dvajset let je kitarist in vokalist v rock bendu Extaza, kot kantavtor se loteva tudi akustike. Bend ravno septembra prvič uradno prihaja v javnost: že vse poletje snemajo in do konca leta bo izšel prvi album – »zato, da ustvarjanje vseh teh let ne bo kar izginilo« –, imajo tudi video in jeseni bodo prvič uradno koncertirali v enem od znanih ljubljanskih klubov.

Odklop in kreativa

»Glede na urnik, ki ga imam v službi, je sicer kar naporno iti zvečer še za par ur vadit v zaklonišče, a je vse skupaj tako nagrajujoče, da se tega ne da zamenjati z ničimer: gre za sproščanje in kreativo hkrati, odklop od vsakdana, ki daje, ne jemlje energije.« Priznava pa, da nekaterim ljudem ne gresta skupaj imidža poslovneža in rockerja. »Dokler igraš nekje pod zemljo, ni težav, ko pa se nekdo, ki je ponavadi v obleki in kravati, javno pojavi kot rocker v bendu, se utegne identiteta v glavah nekoliko stepsti. A jaz se ne obremenjujem s tem, saj delam to, kar sem, in tako se mi zdi prav. In če vem, da se nekdo ob poslu ukvarja tudi z umetnostjo – glasbo, ali s čim drugim –, mu to osebno štejem v velik plus.«

Emil Tedeschi, predsednik uprave Atlantic Grupe: Ne razumem, zakaj se sprego podjetništva in umetnosti doživlja kot nekaj nenavadnega ali čudnega. Ravno nasprotno – kreativnost, ki se najpogosteje pripisuje umetnikom, je zaželena tudi v številnih drugih sferah in podjetništvo ni nobena izjema.

Uspešnih slovenskih poslovnežev, ki bi igrali v bendu, sicer ne pozna, znanih pa je nekaj posameznikov iz politike in gospodarstva. Nekdanji minister za promet Patrick Vlačič že dolga leta v rock bendu HeaveniX igra bas kitaro, sedanji minister za javno upravo Boris Koprivnikar pa kitaro v rock bendu OF (Over Forty), ki obstaja že dvanajsto leto. Kot je dejal, mu glasba predstavlja predvsem sprostitev in priložnost za sproščena druženja ob koncu tedna z ljudmi, s katerimi se dobro razume. »To je moj hobi, in ko ljudje vidijo, da se ne glede na funkcijo, v kateri sem, v zasebnem krogu ne obnašam nič drugače, se tudi oni tako obnašajo do mene. Ko sem na odru – sem drugi kitarist –, sem del nekega drugega tima in se temu podredim. Praviloma me nihče ne obremenjuje z mojo funkcijo, zato me to sprošča, saj me takrat ljudje ne gledajo kot ministra, ampak kot glasbenika,« je odvrnil na domnevno problematičnost združljivosti različnih vlog.
Preigravajo pa – rock. »V OF menimo, da obstaja toliko dobre stare, pa tudi nove rockerske glasbe, da je materiala za kakovostno produkcijo popolnoma dovolj. Nabor pa obsega tuj, slovenski pa tudi jugo rock.« Ponavadi igrajo za zaključene družbe, na povabilo lokalov ali na kakšni prireditvi. »Da, tudi za to si vzamem čas, z veseljem.« Kot pravi, ga včasih kolegi sicer malo podražijo zaradi njegove »glasbene zadeve« v prostem času, a poudarja: »Ne bom se zaradi funkcije pretvarjal, da sem drugačen, kot sem.«
Svoje strasti do glasbe ni skrival niti letos marca preminuli finančnik Matjaž Gantar, ki je bil od leta 2009 predsednik upravnega odbora družbe KD Group. Vseskozi je bil zvest panku, saj pravzaprav ni nikoli zares odložil baskitare, ki je dajala ritem kultni skupini Lublanski psi (leto dni tudi Pankrtom), s katerimi je nazadnje nastopil še niti ne tako daljnega leta 2010.

Reuters

Mladi gredo po svoje

A vsi našteti so krepko OF, over forty, celo fifty, torej petdeset in več. Kaj pa mladina? Najde prostor za rock'n'roll? Lestvice trenutno najbolj priljubljene glasbe po svetu ne govorijo temu v prid; na Spotifyu dominirajo hiphop, pop, latino in elektronska plesna glasba (disco je za mlajše generacije pravzaprav največji trend zadnjega desetletja), Nielsenovo (za področje ZDA) polletno poročilo letošnjega leta kaže, da sta med s spleta najbolj pretočenimi reperja Drake in Post Malone s 3,3 oziroma 3,1 milijarde prenosov, v popu krepko vodi Ed Sheeran, zlasti njegova pesem Perfect, medtem ko v rock žanru prednjači skupina Imagine Dragons s kar tremi od petih najbolj priljubljenih rock pesmi. A rock, kot se kaže že več let, izgublja pri digitalni prodaji. Ameriški glasbeni poznavalec Bill Flanagan je pred dvema letoma dejal – in že takrat je kraljeval Drake, pa tudi J. Cole, The Weeknd (r'n'b/pop/hiphop) in Beyoncé –, da sta med najstniki priljubljena predvsem hiphop in (postrock) pop. »Rock ni več najstniška glasba,« je dejal.

Dani Polajnar, TBA: Glasba je definitivno orožje proti stresu. Po napornem delavniku je sicer težko zvečer še par ur vaditi v zaklonišču, a je vse skupaj tako nagrajujoče, da se tega ne da zamenjati z ničimer: sproščanje, kreativa, odklop od vsakdana, ki daje, ne jemlje energije.

To potrjujejo tudi slovenski organizatorji glasbenih dogodkov. »Pop stvari, kot so Nina Pušlar, Pop Design, so vedno polne in razprodane, tudi Petar Grašo, medtem ko je rock'n'roll precej težje prodati. Pero Lovšin, na primer, dela vrhunski komercialni rock, a njegov koncert težko (raz)prodaš,« je razmere na lokalni sceni predstavil Klemen Malovrh, eden od motorjev kranjskega KluBara, ki je čez dan kavarna, ob večerih pa kraj raznovrstnih glasbenih dogodkov in koncertov. Ker je od obiska odvisna debelina njihovega kruha, je »treba narediti tudi nekaj pop scene, s čimer kompenziramo proračun, saj alternativne zgodbe večinoma niso dobičkonosne. No, resnici na ljubo, pogosto delajo izgubo.«
Kot je sredi aprila ob predstavitvi novega albuma Pojdiva tja dejal frontman skupine Demolition Group Goran Šalamon, »je bilo morebiti še pred kakimi 15 leti videti, kot da bodo rock in tudi kakšne druge usmeritve v glasbi dobile svoj prostor pod soncem, pa smo se grdo zmotili. Stvari se drastično in hitro obračajo. Razvoj splošnega duha je zgrmel v brezno, spet gremo proti srednjemu veku, zato mislim, da ne bo samo malo drugačen r'n'r, ampak tudi čisto navaden r'n'r postal stvar undergrounda, stvar neke samosvojosti, ki bo v množicah vzbujala občutek ogroženosti in reakcijo proti temu. S tem se moramo sprijazniti.«

Reuters

Rock ni več dobičkonosen

Morebiti je Šalamonovo razmišljanje vseeno nekoliko preveč črnogledo, a (mlade) rockerske publike je resnično zelo malo. »Resnemu alter rocku sledi publika, starejša od 35 let,« pravi Malovrh. »Če vzamemo samo naš nedavni koncert Partibrejkers; od skupno okoli 300 obiskovalcev jih je bilo morebiti deset zelo mladih, kar je malo.«
Podobno opaža tudi Matej Richter iz Cvetličarne, koncertno-klubskega prizorišča v Ljubljani. »Nismo več tako rockerski, kot smo bili, ker rock preprosto nima dovolj podmladka, da bi lahko zadovoljivo napolnil dvorano. Naš program sestavlja približno polovica živih koncertov in polovica večerov z elektroniko oziroma didžeji. Kakovostni (rock) bendi stanejo po nekaj tisoč evrov, in če pride na koncert samo petsto ljudi (kapaciteta Cvetličarne je približno 1300 obiskovalcev, op. p.), se računica ne izide.« Kot razmišlja Malovrh, imajo morebiti mladi podobno dilemo: »Žepnine oziroma dohodki so nizki, zato tam do sedem evrov, kolikor odštejejo za študentske zabave in koncerte raznih hipohoperjev, še gre, pri desetih evrih pa se že zatika.«

Poplava nekakovosti

Kaj torej v Sloveniji najbolj privablja? »Nipke, Čale Sale, mogoče še Rok Trkaj so priljubljeni zlasti med mladimi, starimi od 16 do 20 let,« strne kranjski poslovnež. Še ne tako dolgo tega so se, kot pravi, po najetih prostorih, celo diskotekah, dogajale tudi masovke z narodnozabavno glasbo, a je evforija popustila, »tudi Modrijani v zadnjem obdobju izgubljajo obisk. Na narodnozabavnih disko večerih je mladina prihajala v stik vsaj z glasbo s slovenskimi koreninami, občasno je padla tudi kakšna Siddharta, torej vseeno kakšna bolj kakovostna izjema. Danes pa mladi v diskotekah obiskujejo nekakovostne 'balkan' zabave. Precej glasbe z območja nekdanje Jugoslavije je sicer zelo kakovostne, a to, kar zdaj prihaja k nam, je res pod nivojem. V kranjski Planet Tuš, na primer, pride tudi po 1500 mladih, nekam se pač morajo dati, glasba pa jih zaznamuje. Včasih se je v diskotekah vrtela raznovrstna glasba, danes pa zgolj ena od zvrsti – techno, štanca ali balkan ... Tako se pač ne da širiti glasbenih obzorij, kakovost močno pada. Tudi MTV, ki je bil nekdaj le en sam in si tako hote ali nehote prišel v stik z najrazličnejšimi zvrstmi glasbe, je danes žanrsko razdeljen, zato lahko poslušaš samo tisto, kar želiš. In ostajaš ozek.«
A po več letih obdobja »nič novega« se, kot je opozoril Malovrh, razvija posebna veja, »ki bo verjetno v kratkem postala precej popularna, in sicer trap, mešanica trasha in rapa, ki je precej zanimiva.«

Pičla slovenska produkcija

Zabave z jugo rockom so sicer še vedno razmeroma dobro obiskane, »a med publiko niso mladi, pač pa nostalgiki,« je povedal Richter, ki za jesen napoveduje več rockerskih koncertov. »Promocijo moramo v nasprotju z dogodki za mlade – ti informacije nemudoma in učinkovito razširijo s telefoni – začeti že veliko prej in bolj intenzivno, tudi prek klasičnih oglaševalskih kanalov, kot so radio, plakati …, da doseže čim več ljudi, ki bi jih to zanimalo, torej malo starejše.«

Boris Koprivnikar, minister za javno upravo: Kadar sem na odru, sem del nekega drugega tima in se temu podredim. In ker me praviloma nihče ne obremenjuje z mojo funkcijo, me to sprošča, saj me takrat ljudje ne gledajo kot ministra, ampak kot glasbenika.

Kot opaža Malovrh iz KluBara, se sicer precej dobro prodajajo tudi koncerti bendov, ki preigravajo (rockovske) hite. »Pritegnejo pa zgolj lokalni bendi, ki jih ljudje že poznajo in pridejo zaradi dobre izkušnje.« Vendar pa mladina še vedno rada spremlja Big Foot Mamo (BFM) in Siddharto, »ki igrajo kakovosten komercialni rock. Ta dva benda sta mogoče odgovorna povezovalca med popom in resnim oziroma alternativnim rockom; mladi mogoče prek tega najdejo stik z bolj kakovostno glasbo, jih začne zanimati.«
A Richter vidi težavo tudi v pičli slovenski rock produkciji: »Dejansko imamo premalo močnih bendov, katerih organizacija bi bila dobičkonosna. Menim, da je premalo menedžerjev, ki bi s pomočjo izvidnikov odkrivali, kje se kaj dobrega rojeva, nato pa bi mladim bendom pomagali pri uveljavljanju, jih naučili izogibati se pastem, pripraviti in voditi strategijo benda za več let naprej. Pri nas je namreč ogromno potenciala in ljudi, ki kakovostno ustvarjajo, a ker nimajo pravega vodstva, ni pravega rezultata, in po letih mučenja večina dvigne roke.«

Reuters

Rock, kdo bo tebe ljubil?

Kako bo v Sloveniji v prihodnje? »Na veselicah, vsaj na Gorenjskem, so rock večeri še vedno bolje obiskani od narodnozabavnih, a je pot do bolj zahtevne glasbe kljub temu še dolga. Pa vendarle: po mojem mnenju so zdaj generacije z majhnimi otroki nekoliko bolj družbeno odgovorne in dajejo več poudarka umetnosti kot njihovi starši. Otrokom je namreč treba predvajati kakovostno glasbo doma, saj je ni slišati na vsakem koraku. Veliko otrok tudi obiskuje glasbeno šolo, kar je super, saj se tako povežejo z resno glasbo. To je vedno dobro izhodišče za razvoj mlade generacije, da bo znala bolj ceniti kakovostno glasbo.«
Da r'n'r živi in bo obstal, je prepričan tudi Dani Polajnar. »Poznam ogromno mladih uglajenih ljudi, ki jim je rock zelo blizu, pa niso še niti blizu srednjih let. Mlajši morda še krmarijo po komerciali, a ko se malo izvijejo iz povojev, jim rock ponavadi hitro zleze pod kožo.«
Tudi Richter ostaja optimist: »Upam, da bo kakovost prevladala nad novodobno instant/štanc muziko. Sicer pa, če pogledamo tudi tujino: kdo ima po sto tisoč ljudi na koncertu? Didžeji že ne.«
Rolling Stones, U2, celo Journey brez Steva Perryja dejansko še vedno polnijo arene, a kot pravijo poznavalci sveta glasbe, je to vseeno slavljenje preteklosti, ne sedanjosti. »Rock sicer ne bo nikoli umrl, najbrž pa ne bo tudi nikoli več cvetel, podobno kot džez v zgodnjih osemdesetih,« je povedal ameriški glasbeni analitik in kritik Bob Lefsetz. Še eden od tujih poznavalcev, Sat Bisla (A&R), predvideva, da izrazite prevlade samo enega žanra – kot je dolga leta prevladoval rock –, ne bo več, pač pa bodo nenehno vznikale nove pesmi vseh žanrov, pri čemer bodo nastajali tudi novi – trap je že eden teh. »In uspešni bodo tisti, ki bodo svojim privržencem zagotovili pozitivno, kreativno in čustveno izkušnjo, pa naj gre za Beyoncé, Twenty One Pilots, Kendricka Lamarja ali pa Coldplay. Zato je nekaj upanja tudi za rock, zlasti če se bo pojavil bend, ki bo sposoben nagovoriti mlado generacijo, podobno kot je Nirvana nagovorila generacijo X,« je prepričan Bisla. Ali kot je za Forbes zapisal Danny Ross: »Če je besedilo dobro, produkcija inovativna, glas pa pravi, dvigne človeškega duha. In to je pravzaprav tisto, kar si predstavljamo pod pojmom rock'n'roll!«