Ali lahko grška pijača postane svetovna uspešnica?

Ste vedeli, da v resnici obstajata dve vrsti uza, ki se razlikujeta glede na izdelavo? Podobno kot pri single malt viskiju in blended viskiju (ta je dobljen z mešanjem enega ali več škotskih single malt viskijev) obstaja čist in razredčen, ki ga je mogoče, ko vas o tem poučijo, takoj prepoznati. Lokalci ga pijejo ob morski hrani, pa z »mezami«, sirom, olivami …

Skoraj polovica vsega uza iz Plomarija roma v Nemčijo, veliko tudi v Bolgarijo, Ciper in ZDA. Kar 45 odstotkov vsega uza v Nemčijo izvozi tudi podjetje Ouzo Veto.

Čisti uzo nastane z destilacijo 96-odstotnega (kmetijskega) etilnega alkohola v bakrenih kotlih za žganjekuho (imenovanih lambiki) z aromo janeža in manjšimi količinami drugih začimb, ki mu dajo edinstven okus. Manolis Sirellis, direktor in lastnik podjetja Ouzo Giannatsis, pravi, da za 850 litrov uza potrebujejo od tri do pet kilogramov janeževih semen.

Ali veste, da rjovenje mačka odnaša na stotine milijard?

Recepti so skrbno varovana skrivnost. Grški uzo proizvaja več kot tristo podjetij, večinoma so majhni proizvajalci. Kar 80 odstotkov uza in polovica svetovnega izvoza prihaja z otoka Lezbos, ki slovi po tradicionalni pridelavi uza. V južnoobalnem mestu Plomari trdijo, da je prestolnica uza, da je to njegovo glavno domovanje, od koder prihajajo priljubljene blagovne znamke. Sedež v prestolnici Mitilini ima kar nekaj proizvajalcev te pijače. Uzo iz Plomarija in Mitilinija je od leta 2004 tudi geografsko zaščiten.

Pixabay

Uzo z Lezbosa

Daleč najbolj znani proizvajalci v Plomariju niso daleč drug od drugega – nekaj kilometrov vzhodno na cesti proti Mitiliniju. Vedno se razvnemajo vroče razprave, kdo prideluje najboljšega.

Podjetje Ouzo Giannatsis za 850 litrov uza potrebuje od tri do pet kilogramov janeževih semen.

Diplomatsko smo najprej zavili v slavno destilarno Barbayiannis, ki je nastala leta 1860 in je še vedno v družinski lasti. Direktor Janis je pri 37 letih predstavnik šeste generacije: »Uzo pridelujemo po tradicionalnem načinu vrenja janeževih zrn in aromatičnih zelišč, da dobimo uzo, ki ima 78 odstotkov alkohola, preden ga spravimo v kotle, kjer ga homogeniziramo. Postopek poteka več kot mesec dni. Potem dodamo izvirsko vodo, s čimer dobimo želeno alkoholno vrednost pijače.«
Barbayiannis prodaja štirih različne vrste uza, med njimi tudi afrodito (48 odstotkov alkohola) z najbolj aromatičnimi zelišči in značilno črno etiketo ter evzon (46 odstotkov), ki je narejen po klasičnem receptu. Vsak ima svoj recept, toda kot vsi proizvajalci z Lezbosa, janež, ki se loči od drugih janežev že na pogled, gojijo na kmetijah na območju vasi Lisvori. Žanjejo ga julija in avgusta.
Barbayiannis je prodajo uza razdelil – okoli 70 odstotkov ga prodajo na domačem trgu, preostanek izvozijo v ZDA, Nemčijo, Ciper, Turčijo, Bolgarijo, Izrael, Veliko Britanijo, Nizozemsko, Francijo, Italijo in Avstralijo. Kot večina malih proizvajalcev imajo zaposlenih 15 ljudi in še 15 prodajnih agentov, Janis pa skrbi tudi za izvoz. Pravi, da uzo z višjo vsebnostjo alkohola, kot je afrodita, iščejo predvsem v ZDA, manj močni pa so bolj primerni za domačine. Prodaja v Grčiji in svetu se povečuje, opaža. Pa vendar tudi v Grčiji obstajajo kraji, kjer ga ne prodajajo. »Naš uzo je malce dražji zaradi načina proizvodnje,« pojasnjuje.
Z velikimi proizvajalci nikakor ne morejo tekmovati v količinah, lahko pa s kakovostjo. Kdo so njihovi tekmeci? Tista podjetja, ki proizvajajo uzo mini, plomari, arvanidis in 12. Na otoku se celo govori, da za proizvodnjo arvanidisa stoji Coca-Cola, a je to težko potrditi.

Pixabay

Nemčija je največji izvozni trg

Maroussa Tsachaki, doktorica enologije na Univerzi Nottingham v Združenem kraljestvu, je tudi vodja za raziskave in kakovost v Destileriji Plomari Ouzo Isidoros Arvanitis, največjem obratu za pridelavo uza v Grčiji.

Destilarna je v lasti družine Kalogianis, ki jo vodi Nikos Kalogianis. Uzo iz Plomarija ni le največji proizvajalec uza v Grčiji, temveč tudi v svetovnem merilu. Njihov največji trg je Nemčija, ki je po potrošnji oziroma izvozu uza na 35. mestu (v svetovnem merilu). Vzrok je preprost: mnogi Nemci že desetletja obiskujejo Grčijo in pijejo uzo, ki ga pogosto odnesejo domov. Povprašuje tudi mreža grških podjetij v Nemčiji, kot so restavracije, bari, delikatese, trgovine, pojasnjuje Tsachakijeva. »Nemci radi pijejo uzo ob posebnih priložnostih, še posebno v grških restavracijah. Gostinska ponudba porabi 20 odstotkov prodaje, levji delež pa prodajo nemški supermarketi.« Skoraj polovica vsega uza iz Plomarija roma v Nemčijo, veliko tudi v Bolgarijo, Ciper in ZDA. »Izvoz se je začel v devetdesetih letih, ko smo naredili novo steklenico. Danes je v Nemčiji uzo iz Plomarja najbolj razširjen premium ouzo v nemških supermarketih in grških restavracijah,« pravi sogovornica.
Kar 45 odstotkov vsega uza v Nemčijo izvozi tudi podjetje Ouzo Veto, ki ga je po očetovi smrti prevzel Dimitris Spencas.

Atenci imajo raje nečistega

Združenje žganjarjev Mitilíni (EPOM) je še eno izmed podjetij z Lezbosa, v katerem je združenih 17 majhnih proizvajalcev in tržijo najbolj priljubljeno znamko uza mini iz Mitilinija. Še posebno je všeč Atencem, čeprav je, kot je povedal nadzornik proizvodnje Andreas Kantifes, »mini samo 20-odstotno destiliran, preostanek pa je alkohol«. Torej nečista različica ustreza pivcem glavnega mesta v Grčiji.
To verjetno pojasnjuje, zakaj je lani od skoraj dva milijona proizvedenih litrov 90-odstotnega minija samo pet odstotkov romalo v izvoz in še to večinoma v države z grškim izseljenci. Mini je edini izvozni izdelek. Vendar je bilo to dovolj, da je pritegnil pozornost alkoholnega mogula Pernoda Ricarda, ki je leta 1996 kupil 95 odstotkov EPOM in bi oblikoval PR Hellas – ponosnega lastnika druge najbolj prepoznane blagovne znamke uza.
Grčija je glavni trg tudi za podjetje Eva, ki na domačem trgu ustvari 67 odstotkov letnega prometa, 18 odstotkov v preostalih državah EU in 15 odstotkov drugod, je dejal lastnik in direktor družbe Eva Ignatios Patrikopulos. Zanimivo je, da ima podjetje svoje podružnice.

Pixabay

Bo uzo kdaj tako priljubljen kot džin?

Kaj bi morali narediti Grki, da bi se v svetu alkoholnih pijač lahko ob bok postavili drugim pijačam? Za naskok na tuje trge bodo morali kričati o njegovih zdravstvenih prednostih: piti ga je treba počasi, v zmernih količinah, čeprav ima le nekaj kalorij – zgolj 103 kalorije na šilce. A ta formula mlajših pivcev ni prepričala. Ker se uzo meša z vodo, kar je poceni, je nezanimiv tudi za dobavitelje, ki gledajo na dobiček. Uzo je do prepoznavnosti prehodil že dolgo pot, a še daljša je pred njim.

* John Pagni je v Helsinkih živeči avstralski novinar z britanskim potnim listom. Na Finskem živi že več kot 30 let in za mednarodne založnike pokriva široko paleto tem iz nordijske, baltske in vzhodnoevropske regije.