Alenka Artnik: Rekordi, nagrade, zmagoslavje – to ni igra zame ...

Popolnoma mirno, sproščeno, elegantno. »Postala sem eno z okolico, kapljica v neskončni modrini,« je opisala trenutek, ko sva sončnega oktobrskega dne obedovali na Petkovškovem nabrežju. 
Je tudi ljubiteljica kulinarike in dobrega vina. Zaradi športa ali česarkoli drugega se ne bi odrekla lepotam, ki jih nudi življenje. »Vsega v življenju mora biti za dobro mero. Z ničimer ne gre pretiravati,« je povedala. Pred kratkim se je vrnila v Slovenijo z devetmesečnih treningov in tekmovanj in zdaj ima počitnice. »Brez slabe vesti si privoščim vse, česar si v času treningov in tekem ne morem. Ravnotežje je nujno.«

Alenka Artnik se je udeležila tudi okrogle mize na podelitvi Delovih podjetniških zvezd 2018, ki jo je vodila odgovorna urednica Sveta kapitala Petra Kovič.

Niste bili od nekdaj tako prepričani vase. Ob bratovi tragični smrti ste metaforično že stali na mostu. Kaj vas je prepričalo, da niste obupali?

Nekaj mi je govorilo, da moram iti naprej, čeprav sem takrat čutila, da ničesar več ne morem narediti. Naredi z mano, karkoli že moraš, sem si mislila. To je bila rešitev. Prenehala sem se upirati in nadzorovati ter se popolnoma predala življenju.

Lahko bi si odprli steklenico vina in se tako predajali življenju?

To sem dolgo počela, ker nisem vedela, kaj naj sama s sabo. Dolga doba iskanja. Nikoli si nisem predstavljala klasičnega življenjskega sloga. To je bil razlog, da sem bila dolgo nerealizirana. Nisem se zmogla prisiliti, da bi bila nekaj, kar nisem. Še danes se ne znam prisiliti v to. Zato je bilo tako težko, saj vsi okoli tebe zahtevajo, da se nekam umestiš.

osebni arhiv

Niste se zgolj umirili in ustalili, ampak ste stopili na pot izjemnih dosežkov. Kje ste našli moč za to in kaj je bilo najtežje? Niste bili najmlajši, tudi kariere vam nihče ni zagotovil.

Ko ti takrat, ko si na dnu, a se predaš, nekaj pride naproti, s čimer se lahko izražaš, veš, da je to zate. Ob prvem potopu, v bazenu v Ljubljani, sem začutila, da je to nekaj, kar si želim početi z vso svojo bitjo. To sem jaz. Čutila sem, da se s tem lahko izražam. Zato sem spakirala kovčke in odšla raziskovanju novega naproti. Vedela sem, da moram to narediti, čeprav nisem vedela, kaj mi bo novo življenje prineslo. Če si človek, ki išče svojo pot, znaš poslušati intuicijo, ta pa te običajno pelje po pravi poti.

Ste danes, po vseh teh izkušnjah, popolnoma brez strahu ali vas ta še kdaj prevzame?

Več kot očitno je bila moja odločitev pravilna. Ne le zaradi rezultatov, ti so površinski, ampak zaradi osebnostnega razvoja, ki sem ga doživela. Seveda se še kdaj bojim, ampak se znam soočiti s strahom, pomiriti ter najti razlog in rešitev.

Kaj je ključ do izjemnih dosežkov v športu in poslu?

Disciplina, predanost, talent in vera.

Kaj je najbolj vplivalo na vaše rekorde? Potopi, kot so vaši, v tako kratkem času še niso uspeli nobenemu zemljanu.

Morda obdobje krize. Ko sem morala zgolj preživeti. To mi je dalo trdnost, pomirjenost in čustveno stabilnost. Ko sem našla svojo pot, je bilo tako, kot da sem stopila na podvodni vlak, ki pelje skozi morski tok. In še vedno sem v tem toku. Ne vem, kaj bo jutri. Me pa ne skrbi, saj vem, kje sem danes, in se veselim tega, kar bo jutri.

Kako globoko se po vašem mnenju lahko še potopite?

Mislim, da imam še veliko prostora. Predvsem me zanima mentalni razvoj. Vem, da ne bom odkrivala tople vode, saj je vzhodna kultura že precej raziskala to polje, le na zahodu si ne vzamemo časa za to. Kako se bo to pokazalo v številkah, pa ne vem. Izkušnje mi pravijo, da bo šlo še globlje.

Zakaj niste premagali Japonke, če je bilo tudi amaterskim gledalcem jasno, da ste bili v boljši kondiciji? Navdušili bi športnih dosežkov željne slovenske gledalce, ob tem pa še zadovoljili organizatorje tekmovanja in pokrovitelje.

To je zrelost, ki je v športu ne vidiš pogosto. Ni vse zlato, kar se sveti, in ni vsaka zlata medalja res zlata. Če bi bile okoliščine drugačne, če ne bi bila na potapljaškem Wimbledonu, da ne bi bilo toliko šova, ampak bi se potapljala na manjši tekmi, bi verjetno nadaljevala. Če bi to storila tam, bi bil moj edini motiv, da jo premagam. Nočem se omejevati z rekordi. Tudi telo in intuicija sta mi odsvetovala nastop. V ekstremnem športu je pomembno, da ju upoštevaš. Drama okoli te tekme bi lahko preveč vplivala na mojo sproščenost. Nimam še toliko izkušenj, ko jim bom imela, mi morda stres šova ne bo več prišel do živega. Če bi bila preveč navezana na rezultate in rekorde, bi se lahko kdaj napačno odločila. Morda ne tokrat, lahko pa že naslednjič. Rekordi, zmagoslavje, nagrade, vse to je lahko vabljivo, a ne bom del zabave nekoga drugega, ne potapljam se zaradi tega. To zame ni igra. Ne bom tvegala ničesar, da bo nastala senzacija. Potapljam se zase.

osebni arhiv

Se opravičujem za vprašanje, ampak če se potapljate zase, zakaj potem tekmujete?

Veliko potapljačev zelo nasprotuje tekmovanju v tem športu.

V ekstremnih razmerah se moraš predati, sprostiti, zaupati. Ne glede na izid.

Potapljanje še ni olimpijska disciplina, a zelo dobro kaže, da bo morda postalo, ko bo Francija gostila olimpijske igre leta 2024. Vsaka država gostiteljica namreč lahko izbere en šport in kaže, da bodo oni predlagali prosto potapljanje. Če se vrnem k vprašanju. Vem, kontradiktorno je. Tekmovalni del me motivira, a ne treniram le zaradi tega. Kombiniram oboje. Raziskujem um prek tekmovanja. Priznam pa, da je veliko lažje trenirati in biti 300 dni na leto v vodi, če imaš sponzorje, pa pridejo rezultati. To pač mora biti. Moram poudariti, da mi zelo odgovarja, da zastopam in predstavljam Slovenijo kot državo.

Vaši potopi so v primerjavi s tekmičinimi neverjetno bolje izvedeni. Ste popolnoma mirni, videti ste kot morska deklica, pri drugih je opaziti zakrčenost. Kako vam to uspeva?

Mislim, da je razlog v predanosti. To je linearna preslikava trenutka, ko sem stala na mostu in se predala. V ekstremnih razmerah se predaš in spustiš ne glede na izid. Ko grem v globino, ko začnem zaradi pritiska toniti, je predanost zelo pomembna. Predanost je sproščenost in zaupanje v enem.

Je to spremenjen tok zavesti, v angleščini mu rečejo flow, pri nas pa tok, pretočnost ali zanos, ki ga teoretiki opisujejo tudi kot spremembo v predfrontalnem korteksu?

Da. Ko sem ga v potopih doživljala, sem ga začela raziskovati še teoretsko. Doživljala sem ga že pred tem, kot majhna deklica, ki je živela v ekstremnih družinskih razmerah. S strmenjem v vodo sem odklopila, pozabila na vse, in takrat je bilo vse okej.

Kaj izzove flow?

Poleg hkratne predanosti, sproščenosti in osredotočenosti je ključen ravno prav velik izziv. Moraš biti motiviran in dobro izurjen v dejavnosti, ki jo počneš. Da se lahko prepustiš in predaš, pa potrebuješ samozavest.

Kako ga prikličemo, ko ga potrebujemo, recimo pred tekmo ali pomembnim pogajanjem?

To je zelo težko. Za kaj takega moraš imeti stvari urejene. Med drugim ego. Če imaš močen ego, stalno želiš nadzorovati potek procesov, ki se ti dogajajo. To definitivno, iz prakse in teorije, zaustavlja flow. Ker živimo v svetu, v katerem moramo biti nenehno na preži, imeti stvari pod nadzorom, je to zelo težko. Ljudje zato pregorevajo in izgorevajo.

Kako premagati strah, samokritiko, nadzor in odstraniti ego? Je to enkratno razsvetljenje ali se je s tem treba vsak dan boriti?

To je življenjski trening. Tega se ne moreš naučiti čez noč.

Ne bom tvegala ničesar, da bo nastala senzacija. potapljam se zase.

Ni priročnika, ki bi vam v treh korakih lahko pomagal. To je osebnostni razvoj. Po mojem mnenju mora vsak posameznik zase ugotoviti, kako. Knjige ti lahko dajo informacije, ampak do točke, ko si pripravljen sprejeti te informacije, moraš priti sam. Ljudje žal večino stvari počnejo, ker jim tako govori razum. Na primer, vsi govorijo o določeni knjigi, ki naj bi bila fenomenalna. Vzameš jo v roke in misliš, da se ti bo življenje spremenilo. Pa se ti ne. Če pa ti ta knjiga pride pod roko naključno, bo zagotovo pustila sled v tvojem življenju. Tako se dogajajo stvari v življenju, do tebe pridejo takrat, ko si pripravljen nanje.
Večina ljudi se ukvarja z aktivnostmi, ki jim niso pisane na kožo. Tega ne delajo zaradi sebe, ampak zaradi zunanjega okolja. Kako boš usklajen sam s sabo, če že v začetku nisi iskren do sebe? Kako boš dosegel nekaj izjemnega? Če delaš tisto, kar ti pride naproti, in je očitno, da je to del tebe, ter se na tak način tudi izražaš, deluješ v skladu s tem.

osebni arhiv

Kako se pred potopom osredotočite?

Ko stojim na platformi pred potopom, močno čutim vibracije drugih ljudi, kar me spravlja v stres, zato se z navideznim mentalnim mehurčkom zaščitim. Pred potopom se sprijaznim s tem, da mi morda ne bo uspelo. Rečem si, dobro sem trenirala, rezultat pa bo, kar bo. Če si dobro netreniran in discipliniran, si lahko samozavesten.

Kakšna orodja uporabljate za mentalno odstranitev okolice?

Ni priročnika, ki bi vam v treh korakih lahko pomagal. Gre za osebnostni razvoj. Vsak mora zase ugotoviti, kako.

Najbližje so mi dihalne vaje pranajama. Osredotočeno dihanje, zelo preprosto in najučinkovitejše. Poiščem si miren prostor, vsak dan, diham, najraje s trebuhom. Vaj je ogromno, bistvo pa je osredotočenost na dihanje. S tem, ko treniraš fokus, treniraš mentalne mišice. Na začetku je grozno, ker ti misli uhajajo vsepovsod. Lahko postaneš zafrustriran in večina ljudi zaradi tega hitro obupa, saj hrupa v glavi ni enostavno ugasniti. Dihanje je po mojem mnenju lažje od meditacije, saj tam potrebuješ še zavedanje svojega telesa, zato bi moral biti to naslednji korak pri mentalnem treningu.

Med potopom nato iščete ravnotežje med fokusom in sproščenostjo? Zveni kontradiktorno.

Izposodila si bom znane besede: disciplina osvobaja. Tudi to se sliši kontradiktorno, a drži. V življenju je vse kontradiktorno. Jin in jang. Med njima pa iščeš ravnovesje, ne smeš zapasti v eno ali drugo skrajnost. V tej družbi smo navajeni, da moraš iti na vse ali nič, v poslu, v športu. Ampak to ni prav. To nas vodi v norost.

Kako gledate na veliko popularnost meditativnih treningov in joge? Zdi se, da jo vsi izvajajo, a rezultati so glede na stanje mentalnega zdravja v zahodni družbi očitno zelo slabi.

Ljudje se ne odločijo za aktivnosti, ker čutijo, da bi jim lahko koristile, ampak zato, ker to vsi počnejo. Počnejo stvari zaradi imidža, ne zato, da bi jim to prineslo notranji mir in večjo povezanost telesa z umom. Živimo v generaciji instagrama in fotografije ob izvajanju joge so res lepe.