Žvižgaške linije zmanjšujejo različna poslovna tveganja

Za preprečevanje in odkrivanje korupcije in drugih nepravilnosti je potreben celovit pristop k pravočasnemu zaznavanju, obvladovanju tveganj in ukrepanju. Po oceni Svetovne organizacije znašajo skupni stroški korupcije v svetu do štiri odstotke svetovnega BDP, v raziskavi Special Eurobarometer o korupciji pa je 81 odstotkov vprašanih priznalo, da niso prijavili korupcije, ki so jo doživeli ali ji bili priča. Da tako velik delež ljudi ni prijavil zaznane korupcije, bi nas moralo skrbeti. Razlog lahko najdemo med drugim v neustrezni zaščiti prijaviteljev oz. žvižgačev in povračilnih ukrepih, ki jih tvegajo, kakor se je zgodilo v svetovno odmevnih primerih Edwarda Snowdna in Juliana Assangea.
 

Povračilni ukrepi strašijo ljudi

Pri odkrivanju in preprečevanju korupcije ter drugih nepoštenih in neetičnih ravnanj je treba pozornost nameniti žvižgačem, saj so velikokrat prav oni tisti, ki opozorijo na koruptivna ravnanja. Žvižgači so po navadi zaposleni, poslovni partnerji in drugi, ki takšna ravnanja prvi zaznajo ali so jim priča, zato se morajo organizacije zavedati njihove pomembnosti in predvsem pomena njihove zaščite. Velikokrat se namreč dogaja, da so žvižgači preganjani, doživljajo grožnje in različne povračilne ukrepe, kot so izguba službe, mobing, zmanjšanje plače ali premestitev na drugo delovno mesto, sankcije so lahko usmerjene celo na njihove bližnje.

Poraja se vprašanje, zakaj bi žvižgači sploh podali prijavo o zaznani nepravilnosti, če jim grozijo povračilni ukrepi, obsojanje in medijska izpostavljenost. Obstaja sicer možnost, da bi podali prijavo anonimno, vendar je potem komunikacija med prijaviteljem in prejemnikom prijave otežena, zaradi česar se lahko pojavijo težave pri preiskavi ali pa je preiskava celo onemogočena. Ravno zato je žvižgačem treba dati možnost, da spregovorijo, pri čemer je ključnega pomena njihovo varstvo in zagotavljanje, da ostane njihova identiteta prikrita, razen če bi žvižgač dovolil razkritje.

Ob zaznavi korupcije in drugih nepoštenih ravnanj imajo žvižgači možnost, da se obrnejo na organizacijo, druge pristojne institucije ali medije. Da bi lahko podali prijavo, morajo imeti organizacije ustrezno urejene kanale za prijavljanje nepravilnosti (t. i. žvižgaške linije), vzpostavljena interna pravila in postopke, ustrezno urejeno zaščito žvižgačev in usposobljene ljudi za neodvisno izvedbo preiskave. Smotrno je, da so za podajo prijave na voljo različni kanali in ne samo eden, za katere se bo odločila, pa je odvisno od organizacije same. Poleg prijav, poslanih po pošti, in ustnih prijav je mogoče uvesti fizične predale za podajo prijav, postavljene znotraj organizacije, posebne telefonske linije ali spletne platforme, ki omogočajo tako anonimnost kot nadaljnjo komunikacijo med žvižgačem in prejemnikom prijave.
 

Ko se žvižgač obrne na medije

Države članice Evropske unije se zavedajo pomembnosti žvižgačev, zato so lani sprejele dogovor, da bodo v roku dveh let implementirale zakon, ki bo žvižgače varoval pred povračilnimi ukrepi. Zasebne in javne organizacije z vsaj 50 zaposlenimi ter javni organi bodo tako morali imeti vzpostavljene varne kanale za prijave. Slovenija zaenkrat sicer še nima implementiranega zakona o zaščiti žvižgačev, zaščita prijaviteljev pa je delno opredeljena v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije.

Številne organizacije pri nas tako še vedno nimajo ustrezno urejenih kanalov za podajo prijave in mehanizmov za preiskovanje nepravilnosti. Dogaja se namreč, da žvižgaške linije sploh niso vzpostavljene ali so neustrezne, večinoma ne zagotavljajo anonim­nosti, preiskave se opravljajo znotraj različnih oddelkov in ne znotraj posebnega oddelka za preiskovanje prijav, osebe, ki opravljajo preiskave, pa za to niso usposobljene, nimajo ustreznega znanja, poraja se tudi vprašanje neodvisnosti. Organizacije na žvižgače gledajo večinoma kot na sovražnike, ovaduhe, ki razkrivajo njihove slabosti in nepravilnosti, in ne kot na osebe, ki jim pomagajo razkriti in ustaviti korupcijo in druga nepoštena ravnanja ter tako zmanjšati tveganja in izgube.

Ravno zaradi neurejenih internih postopkov, neobstoja žvižgaških linij, nezaupanja v organizacije in bojazni pred povračilnimi ukrepi se ljudje redko oglasijo in večinoma ne podajo prijave, ko pa se situacija zaostri, se obrnejo na medije. Takrat je za organizacije velikokrat prepozno, da bi ukrepale, saj so negativne posledice že nastale in se morajo osredotočiti na njihovo blaženje in odpravo.
 

Žvižgače bi morali finančno nagrajevati

Organizacije, ki se zavedajo pomembnosti informacij, prejetih od žvižgačev, žvižgaštvo spodbujajo z obljubljanjem finančnih in drugih nagrad, zagotavljajo pa jim tudi pravno in psihološko podporo. Vzpostavljeno imajo žvižgaško linijo, zaščita žvižgačev je ustrezno urejena, poseben neodvisni oddelek za preiskovanje prijav je ustrezno usposobljen ali pa obravnavanje in preiskovanje prijav prepustijo zunanjim izvajalcem.

Organizacije se še vedno ne zavedajo, da jim dobronamerni žvižgači zgolj koristijo in ne škodijo, saj razkrivajo neetična in nezakonita ravnanja, s čimer jim omogočajo obvladovanje tveganj in ustrezno ukrepanje, še preden se pojavijo negativne posledice. Žvižgaštvo bi zato morale spodbujati in žvižgačem zagotoviti, da njihova identiteta ne bo razkrita ter da ne bodo doživeli povračilnih ukrepov, prijava pa bo ustrezno obravnavana. Tako bodo pridobile večje zaupanje žvižgačev in bodo bolj učinkovite pri preprečevanju in odkrivanju korupcije ter drugih nepoštenih in neetičnih ravnanj.