Živite svoje sanje

Nedavno mi je v neki knjigarni padel v oči naslov motivacijskega priročnika, ki se je glasil: »Upajte si sanjati«. Moram reči, da že dolgo nisem videl tako bedastega naslova. Verjetno je bolj bedasto od naslova le še to, da je knjiga po vsej verjetnosti bestseller. 

Upajte si sanjati? In kaj to pomeni? Da je treba zbrati poseben pogum za to, da sanjarimo? Da je za to treba preizkusiti posebno terapevtsko tehniko? Imeti posebna psihološka znanja in sposobnosti?

Se odpraviti v posebno sobo s svečami in dišavami, v kateri bomo poslušali indijansko glasbo iz Andov? In si potem »drznili« sanjati.

Pa saj sanja itak vsak. Vsak Jolbe zna sanjati o počitnicah na jadranski obali ob mizi polni čevapčičev in laškega piva, katerega mu streže natakarica z zajetnim oprsjem, ali pa o tem, kako se bo lepega dne pripeljal v sosednjo vas z najnovejšim BMW-jem s prav posebnimi spojlerji in šokiral vse. Ali o tem, da bo čez pet let zmagal v sodnem sporu s sosedom Zvonkom glede mejne jablane.

No, povsem nekaj drugega kot sanjati, pa je svoje sanje živeti. Uresničiti čudovito abstrakcijo, ki se za zdaj le riše v človeških možganskih krivuljah in do katere uresničitve marsikoga loči predvsem strah.

Tako rekoč vsi uspešni ljudje znajo svoje sanje tudi živeti. Predvsem po tem se ločijo od (večinskih) povprečnežev, ki so obsojeni na to, da bodo svoja življenja preživeli v sanjarjenju, o tem, kaj bi lahko bilo, ČE…

Hollywoodski megazvezdnik George Clooney je nedolgo nazaj dejal, da si je že v mladosti zabičal, da bo poskušal svoje življenje živeti na polno, pa naj se zgodi, kar se zgodi. K temu ga je napeljala izjava njegovega znanca na smrtni postelji, ki mu je zaupal, da, če mu je v življenju česa žal, mu je tega, da ni živel aktivno in na polno. Da ni živel svojih sanj.

Clooney je zadel žebljico na glavico.

A vendarle si tako malo ljudi upa živeti svoje sanje. Zakaj?

Če vprašate tipičnega neizživetega človeka, bo hitel z izgovori, kot so, da mu tega ne omogočajo starši, žena, mož, otroci, služba, šef, denar, socialna varnost, ipd.  

No, ti izgovori so navaden larifari. Resnični razlog je seveda psiha. Vsi ljudje se namreč rodijo svobodni (vsaj v večjem delu sveta je tako) in omejitve si v resnici postavljajo le sami sebi.

In to prostovoljno. Da to ne drži? Pa poglejmo. Vzemimo najbolj pridnega učenca, ki sta mu mamica in očka obljubila, da mu bosta kupila stanovanje v prestižni ljubljanski soseski in novi avto, če bo imel v gimnaziji same petice in se bo potem lahko vpisal na medicinsko fakulteto, zato, da bi postal zdravnik.

Učenec bi sicer dejansko raje postal arheolog, a željo kasneje zatre in svojo dušo proda za nepremičnino v elitni soseski in za poklic v katerem v resnici ne uživa. Želel bi se sicer poročiti s svojo ljubeznijo iz gimnazijskih časov, a ker ta ni iz »pravih« socialnih krogov, mu dasta mama in oče s hladnim odnosom do nje posredno vedeti, da je napočil čas, da se ji odpove in namesto nje izbere recimo bodočo zdravnico, odvetnico ali ekonomistko iz ugledne ljubljanske družine.

Natančno v tem trenutku bi se jim moral upreti in povedati, da je ogorčen, da se takole vmešavata v njegove ljubezenske in karierne zadeve in naj si prestižno stanovanje in novi avto kar nekam vtakneta.

Naš učenec je imel svobodno izbiro - lahko bi živel svoje sanje, se poročil z ljubeznijo svojega življenja, pa si tega ni upal storiti, odločil se je za bodočo zdravnico in bil naslednjih petnajst let svojega življenja nesrečen tako v zasebnem odnosu, kot tudi v poslovni karieri. Ni živel svojih sanj.

Takih ljudi, ki jih je strah skočiti iz cone navideznega udobja v osrečujočo svobodo je dejansko ogromno. Ljudi, ki jih je strah zapustiti duhamorno službo v državni upravi in jo recimo zamenjati za – samostojno pot na področju glasbenega ustvarjanja, oblikovanja, marketinga, prava.

Ljudi, ki jih je strah neznanega – da bi se denimo odločili, da bi poletne počitnice, ki jih že trideset let preživljajo z istimi facami v avtokampu v Poreču, zamenjali za – nepozabno potapljanje v Marsa Alamu.

Ljudi, ki jih je strah odziva njihovega šefa, če bi mu povedali, da je njegova najnovejša poslovna ideja navaden b……t, ker v resnici tudi je b……t. Čeprav na ta način pravzaprav sploh ne bi mogli izgubiti: če bi se šef s tem strinjal, bi le pridobili na njegovem spoštovanju, če pa se ne bi in bi bil zaradi tega užaljen, je pa tako ali tako bedak – v taki službi torej le izgubljajo svoj čas.  

A vsa ta navidezna cona udobja ima svojo ceno – nezadovoljne in frustrirane posameznike, ki si ne upajo živeti svojih sanj. In tak je vsak drugi med nami.

50%! Ojej.  

Zato, da živimo svoje sanje, je treba imeti nekaj jajc. A nagrada za to je neprecenljiva. Na drugi, nevarnejši strani se namreč morda skriva raj.

Ki pa ga nikoli ne boste našli, če ne poizkusite.