Zakaj sočutje do sebe lahko izboljša vodenje sebe in drugih

Ko se soočamo s svetom, ki je bolj negotov kot kdaj koli prej, potrebujemo voditelje, ki s svojimi zaposlenimi, strankami in deležniki iščejo skupno človečnost. Potrebujemo voditelje, ki povezujejo in dvigujejo druge, in to se začne s prijaznostjo in sočutjem do sebe.
 
Čeprav se ideja o samosočutju sliši enostavno, je morda komu najtežja stvar. Ko na primer na delovnem mestu doživimo spodrsljaj, se po navadi branimo in obtožujemo druge ali pa se obsojamo. Noben odziv ni koristen. Izogibanje odgovornosti lahko trenutno ublaži občutek neuspeha, vendar na račun učenja. Po drugi strani se kritiziranje in »samobičanje« morda zdi upravičeno, a lahko privede do netočne ocene lastnega potenciala, kar spodkopava osebnostni razvoj.
 
Ljudje, ki se namesto tega odzovejo s sočutjem do sebe, po navadi kažejo tri vedenja: prvič, bolj so prijazni kot obsojajoči do lastnih spodrsljajev; drugič, priznavajo, da so tudi neuspehi skupna človeška izkušnja; in tretjič, uravnoteženo se zavedajo neprijetnih čustev, kadar se spotaknejo ali padejo - dovolijo si čutiti, da se počutijo slabo, vendar ne pustijo, da neprijetna čustva prevzamejo moč na njimi.
 
Za premik od dvoma o sebi in stagnacije k jasnosti in delovanju, potrebujemo pogosto napačno razumljeno veščino: samosočutje. Preden lahko učinkovito vodimo druge, moramo biti vodja svojega življenja.
 

Kaj je samosočutje?

 
To je preprosta veščina, vendar je za mnoge od nas presenetljivo težka. S samosočutjem si izkažemo enako prijaznost, razumevanje in skrb kot dobremu prijatelju, ki se sooča z neuspehom ali izzivom. Samosočutje ima tri ključne elemente: prijaznost do sebe, ko ne uspemo, skupna človečnost s pripravljenostjo sprejeti nepopolnosti v sebi in čuječnost pri zavedanju, kdaj se moramo ustaviti in vaditi sočutje do sebe.
 
Vas skrbi, da je sočutje preveč popustljivo? Res ni. Pri samosočutju ne gre za samopomilovanje, ne pomeni šibkosti, ne bo vas naredilo narcistične ali sebične. Raziskave kažejo, da samokritičnost dejansko spodkopava našo sposobnost doseganja ciljev. Samosočutje je pravzaprav temelj za prožno odpornost in nam pomaga razviti pogum za soočanje s težjimi dejstvi. Ko zavzamemo konstruktiven - in ne kritičen ali oster - odnos do svojih prizadevanj kot vodje, razvijamo svojo sposobnost krmarjenja po izzivih in nepredvidljivostih.

Prednosti razvijanja samosočutja in vodstvene sposobnosti

 
V zadnjih letih je vedno več raziskav o sočutju. Kažejo, da so koristi povezane tudi z več pomembnimi vodstvenimi sposobnostmi.
 
Čustvena inteligenca: Študije kažejo, da imajo ljudje, ki prakticirajo sočutje do sebe, višjo raven čustvene inteligence, so sposobni ohraniti mirnost, ko občutijo razburjenje, in navadno doživljajo več zadovoljstva in optimizma.
 
Prožna odpornost: Raziskave kažejo https://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/0146167212445599
, da imajo sočutni ljudje tako visoke standarde kot ljudje, ki jim primanjkuje samosočutja, vendar je manj verjetno, da bodo tisti z visokim samosočutjem neupravičeno in neproduktivno trdi in težki do sebe, če ne izpolnjujejo lastnih standardov. Sočutje nas podpira, ko se premikamo po zastojih, ob spodrsljajih, si povrnemo jasnost in se produktivno premikamo naprej.
 
Miselnost rasti: Študije Dr. Kristin Neff kažejo, da so ljudje, ki so zelo sočutni, bolj usmerjeni v osebno rast. Namesto izogibanja izzivom, bolj verjetno oblikujejo načrte za dosego svojih ciljev.
 
Integriteta: Raziskave kažejo močno povezavo med samosočutjem ter vestnostjo in odgovornostjo, kar kaže na to, da samosočutje vodjem omogoča, da delujejo odgovorno in etično, tudi če sprejemajo težke odločitve.
 
Sočutje do drugih: Študije dokazujejo https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31164857/, da sta samosočutje in sočutje do drugih povezana. Biti prijazen do sebe in brez sojenja je dobra praksa za sočutno ravnanje z drugimi. Voditelji, ki znajo oblikovati sočutje do sebe in drugih, gradijo zaupanje in psihološko varnost, kar vodi k večji angažiranosti in trajnostni visoki učinkovitosti v timih in organizacijah.
 
Vodje potrebujejo zdravo mero samozavedanja in samorefleksije - sposobnost vsakodnevnega stika s svojimi mislimi, čustvi, stališči, motivacijo. Bistveno je, da smo vodja, ki resnično prevzame odgovornost, da smo prisotni, da slišimo ljudi, upravljamo svoje razpoloženje in čutimo, kaj se dogaja okoli nas. Da ostanemo odprti za učenje in rast, da se izognemo togosti in neprilagodljivosti, ki bi jo lahko prinesle dolgoletne delovne izkušnje.
 
Kot je opisal vodja, ki prakticira tehnike čuječnosti: »Zunanja igra govori o tem, kako narediti vse, kar je potrebno za vodenje organizacije - pomagati timom, da bodo čim boljši, izkoristiti človeško energijo za ustvarjanje izjemnih rezultatov, vzpostaviti vizijo in nato opolnomočiti druge, da dosežejo izjemne stvari. Naša naloga kot vodij je, da določimo smer, določimo parametre in nato pustimo, da ljudje tečejo z njo. Vendar obstaja veliko stvari, ki jih lahko ovirajo. Strah in negotovost. Stvari, ki nas vračajo v notranjo igro. In na ta način se naučimo, če želimo obvladati zunanjo igro, rabimo nenehno delati na notranji igri.«
 
Modri voditelji imajo tišji ego. Naučili so se graditi na lastnih močeh ter prepoznavajo in razvijajo področja, kjer so šibkejši. Sočutni so do sebe in do drugih. Modri voditelji so bolj samozavedni in manj obrambni. Ko vidijo soodvisno naravo sebe in drugih, so sočutni, prožno odporni in samozavestni. Naš svet močno zaznamuje zmanjševanje zaupanja v naše voditelje. Kot še nikoli prej potrebujemo modro vodstvo. Veliko je dela. Čas je, da začnemo. Dober vodja potrebuje osredotočenost, jasnost, ustvarjalnost in sočutje.
 
V naslednjem članku pa več o praktičnih metodah in tehnikah za razvijanje samosočutja.