Zakaj je Janez Janša pravzaprav darilo za politično levico

Janez Janša je spet izgubil volitve. Od leta 1992, od prvih volitev v samostojni Sloveniji, pa do letošnjih, trideset let kasneje, je njegova stranka SDS od devetih državnozborskih volitev zmagala le na dveh, in sicer leta 2004 in leta 2018, pa še na teh slednjih ni uspel uveljaviti mandata za sestavo vlade.

Legendarna slovenska provincialnost

Drži sicer, da je bil premier še dvakrat – od leta 2012 do 2013, ko relativnemu zmagovalcu predčasnih volitev Zoranu Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade, ter v zadnjih dveh letih (2020-2022), ko mu je priložnost za premierstvo nepričakovano ponudil Marjan Šarec.

Ampak realno sta Janez Janša in njegova SDS v zadnjih tridesetih letih zmagala le dvakrat in še to mu je uspelo uveljaviti mandat za sestavo vlade le enkrat (po volitvah leta 2004), kar je katastrofa za politika, ki je toliko časa na slovenski politični sceni.

Čeprav politiko težko primerjamo z drugimi področji družbenega udejstvovanja, se ponuja zanimiva primerjava, denimo s športom ali pa s poslovnim svetom. Predstavljajte si smukača, ki bi od devetih naskokov na zmago v Kitzbuehlu uspel zmagati le dvakrat, pa še to bi drugič zmagal le zato, ker je njegov tekmec naredil bedasto napako tik pred ciljem, ali pa direktorja podjetja, ki bi na devetih pogajanjih s poslovnimi partnerji iztržil le dve, za njegovo podjetje ugodni in dobičkonosni pogodbi, pri čemer je konkurenca v svetu smučanja ali biznisa neprimerno hujša, kot pa v svetu slovenske politike, kjer za zmago na volitvah realno kandidirajo le tri ali štiri stranke.

Janez Janša je spet izgubil volitve. Foto: BORUT ZIVULOVIC/REUTERS

Kaj bi se zgodilo s takim smučarjem oziroma direktorjem? Prav nobenega dvoma ni, da bi ga resen smučarski trener prizanesljivo umaknil na trening, ali pa celo (za nekaj časa) prestavil v B ekipo, odgovorni lastniki podjetja pa bi ne preveč uspešnega direktorja odstavili iz svojega položaja.

Po drugi strani pa večni Janez Janša vztraja na položaju predsednika stranke SDS že tri desetletja, ne glede na to, da prav vsi relevantni kazalci kažejo na to, da s tem najbolj škodi ravno slovenski desnici, ki se nikakor ne more znebiti občutka permanentnih luzerjev v slovenski politiki.

Kako je kaj takega pravzaprav sploh mogoče?

Tu je treba nekoliko podrobneje analizirati tako lik Janeza Janše kot tudi lik njegovih volivk in volivcev.

Za nekdanjega premiera že dolgo velja, da je izrazito avtoritarna osebnost. Čeprav njegova stranka vsebuje tudi pridevnik “demokratska”, je taka v resnici le na papirju, nikakor pa ne v praksi. Vsak, ki nekaj malega ve o tem, kako ta stranka deluje, pripoveduje o tem, da Janša v njej spretno goji kult (nenadomestljive) osebnosti in, da vsakogar, ki bi se mu želel nekoliko bolj odločno postaviti po robu, na tak ali drugačen način odstrani iz pomembnejšega odločanja v stranki.

Za razliko od športa ali biznisa, kjer se neuspešni športnik oziroma neuspešen poslovnež slej ko prej znajde v nemilosti svojih šefov, saj tu nekaj štejejo le rezultati, se Janez Janša z njimi kaj dosti ne obremenjuje, saj je v politiki očitno mogoče, da obstaja več dejstev in več resnic. 1+1 ni vedno 2, ampak je včasih celo 3 ali 4. Tudi neizpodbitna zgodovinska dejstva je mogoče relativizirati, in sicer po logiki izkrivljene demagogije.

In še nekaj je pomembno pri fenomenu večnega predsednika SDS: medtem, ko se moramo vsi, ki delujemo na različnih področjih družbenega udejstvovanja (najsi gre za športnike, kulturnike, novinarje, poslovneže, pravnike, profesorje, mizarje, krovce, frizerje, prodajalce avtomobilov, kuharje, zavarovalniške agente itd.), dokazovati bodisi s konkretnimi rezultati, bodisi s permanentni pozitivnimi ocenami gledalcev gledaliških predstav, bralcev časopisov, strank odvetniških pisarn, študentov na fakultetah, naročnikov obrtniških storitev, gostov v restavracijah itd.), predsedniku SDS tega ni treba, saj ima očitno zagotovljeno neskončno in nekritično podporo članov njegove stranke. Torej ne glede na rezultate, ki jih dosega in ne glede na napake, ki jih dela.

Srečni bogataši

In tu pridemo do naslednjega zanimivega fenomena: do lika volivcev SDS. Medtem ko volivci levih oziroma levo sredinskih strank njihove napake in celo napakice neusmiljeno kaznujejo, kar se je lepo pokazalo prav na zadnjih državnozborskih volitvah, ko sta zunaj parlamenta obstali stranki SMŠ in SAB, tega ne boste nikoli doživeli v SDS. Volivke in volivci te stranke bodo Janezu Janši oprostili vse.

Kar pravzaprav dokazuje, da SDS ni navadna stranka, kjer nekaj štejejo dejstva in rezultati, ampak gre pri njej že za nekaj mističnega, za fenomen, ki je zelo podoben čaščenju Jezusa Kristusa. Volivci SDS v njenem predsedniku dejansko vidijo heroja, mučenika, nezlomljivega borca zoper krivice, ki jih povzročajo komunisti, podobno kot verniki v Jezusu Kristusu vidijo odrešenika za vse krivice, ki se jim dogajajo v življenju.

In četudi bo Janez Janša v svojem večnem boju zoper komuniste vedno znova neuspešen, jih to ne bo niti za milimeter premaknilo od njihove vere v to, da je za ta boj treba žrtvovati tudi vedno nove poraze na volitvah.

Kakor koli že, gre za (zelo) majhno skupino. V Sloveniji je bilo na letošnjih državnozborskih volitvah 1.699.433 volilnih upravičencev, stranko SDS pa je volilo 277.094, kar je dobrih 16 %.

Ruska duša

To pomeni, da Janeza Janše ni volilo 1.422.339 volilnih upravičencev, kar je nekaj manj kot 84 %. Toliko ljudi torej Janeza Janše v Sloveniji dejansko ne mara. Te številke, z določenimi odstopanji gor in dol, so si zelo podobne že 30 let.

Ergo: Med Slovenci nepriljubljeni Janez Janša in njegova SDS, so pravzaprav največje darilo levim in levosredinskim strankam: dokler bo idejni vodja desnice on in kot kaže, bo tako še dolgo, se bo lahko politična levica še dolgo oblizovala ustnice od oblastne pojedine.

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.