​Vsaka kriza ima dve plati in več obrazov

Marsikdo med nami se na žalost vse pogosteje počuti kot »naspidiran« hrček na vse hitreje vrtečih se škripajočih kolescih, vsak v svoji generični figurativni kletki. In če nam pri tem ne manjka vprašanj »kam« in »kako«, se vse premalokrat vprašamo tudi »zakaj« ali »čemu«.

V novi »eri«, ki jo je napovedalo drugo desetletje 21. stoletja, bo človeštvo v boju za preživetje zelo verjet­no prisiljeno zapustiti naš rodni planet, saj smo ga že skoraj povsem izčrpali. Prejšnje desetletje se je začelo z razmahom in posledicami svetovne gospodarske in finančne krize, ki je dodobra pretresla predvsem staro celino in premešala karte na svetovnem parketu v političnem, družbenem, gospodarskem in tudi okoljskem smislu. Nekateri so tej krizi pripisovali skoraj apokaliptične razsežnosti, drugim se je iz nje uspelo dvigniti kot zmagovalci.

Vsaka kriza ima dve plati in več obrazov. A kakor vse bolj kaže, ni bila svetovna gospodarska in finančna kriza še nič proti okoljski, ki prihaja in nam vsak dan pokaže kak nov obraz. Zadnji primer so avstralski divji požari, v katerih je poginilo 500 milijonov živali in so uničili naravno okolje na območju, skupaj velikem za tri Slovenije, ter nebo obarvali rumeno na 2000 kilometrov stran oddaljeni Novi Zelandiji.


Toda v poplavi takšnih in drugačnih dogodkov, twitterskih ekscesov, viharjev v večjih ali manjših kozarcih vode ter novic in mejnikov preteklega desetletja, ki so vse hitreje vrteli kolesje na planetu hrčkov, velja stopiti malce nazaj in iz ptičje perspektive pogledati na zgodovinsko relevantnost desetletja, katerega zadnje leto je zaznamovala tudi vrsta pomembnih obletnic. Šle so mimo nas, bolj ali manj opažene, še manj pa so bile povod za tehtnejši razmislek in nauke o tem, kam in kako naprej. To ne velja samo za družbo kot celoto, ampak tudi posel.

Na primer, smo si pred več kot desetimi leti, ko je Apple leta 2007 ponudil svoj prvi iphone, znali predstavljati, kako zelo bo ta »pametna« napravica spremenila naše življenje in poslovanje? Najbrž ne, a pri tem smo očitno pozabili na zgodovinske nauke, strahove in priložnosti ob uvedbi telefona ali televizije.

Če smo do tedaj za osebne računalnike zapravili dvakrat ali trikrat več kot za mobilni telefon, ki smo ga uporabljali za klice ali kratka tekstovna sporočila s 149 znaki, je danes slika povsem obrnjena. In če smo pred desetimi leti plačevali z gotovino ali plačilnimi karticami, danes vse večji del sveta za plačilno sredstvo s pomočjo tehnologij za prepoznavanje obrazov uporablja kar svoj obraz in nasmeh. A pri tem smo pozabili, da je bil pravi mejnik dejansko razvoj koncepta denarja.

Če smo pred desetletjem iskali informacije s spletnimi brskalniki, kjer so se nam zdele informacijske možno­sti tako rekoč neomejene, nam danes na vse več naših vprašanj odgovarjajo različne virtualne osebnosti, poimenovane Alexa ali Siri. A pri tem smo pozabili na veliko večji napredek za človeštvo ob razvoju pisave ali tiskarskega stroja.

Zgodovina ni samo dobra učiteljica za obče človeštvo, lahko je tudi zakladnica naukov za posel, če se le znamo od nje kaj naučiti ali vsaj z njeno pomočjo zastavljati bolj smiselna vprašanja. Kakor postaja vse bolj očitno, mora poslovni svet postati nosilec sprememb v reševanju družbenih in okoljskih izzivov našega časa.

Posel tako ne more biti več sam sebi namen, kakor se glasi eno izmed sporočil nove knjige Branka Milanovića Osamljeni kapitalizem (ang. Capitalism, alone), ki je nedavno izšla pri eni izmed založb univerze Harvard. Posel mora imeti širše družbeno poslanstvo, ki sledi različnim vrstam vzdržnosti (od finančne do okoljske in družbene). Nanj ne smemo gledati le kot na vir uresničevanja naših neusahljivih želja in kovanja dobičkov za lastnike, temveč kot na eno izmed poglavitnih orodij za napredek naše celotne družbe. To pa zahteva filozofski premik od gospodarstva kot mehanizma za zagotavljanje učinkovitosti v veliko pomembnejše družbeno orodje za zagotavljanje uspešnosti (preživetja) človeštva.


Leto 2019 je bilo v marsičem zgodovinsko. Poleg vsega, kar se je zgodilo, je minilo tudi v znamenju 230. obletnice francoske revolucije, 80. obletnice začetka druge svetovne vojne, 75. obletnice tako imenovanega dneva D (izkrcanja zavezniških sil v Normandiji v drugi svetovni vojni) ter 30. obletnice padca berlinskega zidu.

Pred več kot dvema stoletjema je irski državnik in filozof Edmund Burke opozoril, da »tisti, ki ne poznajo zgodovine, ponavljajo njene napake«. Smo se dovolj naučili iz omenjenih zgodovinskih obletnic, da ne bomo ponavljali napak?

Če nam je francoska revolucija pokazala, da družbena in ekonomska neenakost ter absolutna moč lahko spremenijo celo »božje mandate«, bi nas moral začetek najbolj krvavega svetovnega spopada, ki je zahteval skoraj 100 milijonov človeških žrtev in za vedno spremenil svet, opomniti na ceno, ko se odrečemo človeškosti in nasedemo takšnim ali drugačnim demagogom. Jih znamo danes kaj bolje prepoznati ali pa jim manj naivno nasedamo? Smo kaj manj tolerantni in popustljivi do njihovih želja po pozornosti, moči in absolutni oblasti?

Če bi nas obletnica dneva D morala spomniti na pomen povezovanja in sodelovanja v bitki za ohranitev naših vrednot in tistega, kar imamo za dobro, bi nas obletnica padca berlinskega zidu morala spomniti na nevarnost ideoloških razlik med zahodom in vzhodom ter nevernosti postavljanja zidov med državami, trgi in ljudmi.

A če so omenjene obletnice relevantne za družbo kot celoto, je bila leta 2019 še ena pomembna zgodovinska obletnica, katere nauki so lahko zelo relevantni tudi za posel, pa čeprav nikoli nismo pomislili na to. V letu 2019 smo se spomnili tudi 50. obletnice pristanka na Luni, ki ni samo za trenutek združil pretežnega dela človeštva okoli televizijskih sprejemnikov in bil pomemben inovacijski mejnik za človeštvo. Armstrongov mali korak za človeka in veliki skok za človeštvo je simboliziral moč idej in pomembnost sanj. To je mogoče najbolj prepričljivo znal ubesediti pokojni ameriški predsednik John F. Kennedy.

Obojega nam, bi si upal na žalost trditi, drastično primanjkuje, ko kot hrčki poganjamo svoja kolesa. In prav zaradi tega so dogodki, ki si jih zadnje čase vse težje razlagamo, vprašanja, na katera ne najdemo odgovorov, in problemi, za katere nam ne uspe najti ustreznih rešitev, posledice, ne pa vzroki časov, v katerih živimo, ter vse bolj nepredstavljive (ne pa negotove) prihodnosti, proti kateri gremo. To ne velja samo širše v politiki in družbi, ampak vse pogosteje tudi v poslu, kjer so pravi voditelji vse bolj redki.

Vendar če se vrnemo k pristanku na Luni. Luna je skupaj s Soncem burila domišljijo od prvih začetkov človeštva. Njen skrivnostni vpliv na življenje na Zemlji je vodil ljudi v razmišljanje o svetu onkraj znanega, predstavljivega in človeškega. Luni v čast so prastare civilizacije z golimi rokami postavile neštete piramide in templje, ki se jim čudimo še danes. Kaj ne, ko pa bi bilo življenje na Zemlji zelo drugačno, če ne bi imeli Lune. Brez njenega gravitacijskega vpliva bi se Zemlja vrtela veliko hitreje in nepredvidljivo okoli svoje osi, zaradi česar bi bili dnevi znatno krajši (le približno šest ur).

Brez Luninega gravitacijskega vpliva bi se Zemlja vrtela bolj sunkovito in nepredvidljivo okoli svoje osi, kar bi povzročilo večja podnebna nihanja in spremembe letnih časov ter manjša plimovanja. Naš planet bi veliko bolj ogrožali številni asteroidi, pred katerimi nas varuje prav Luna, o čemer priča njeno razbrazdano površje. Luna naj bi bila tudi ključna za razvoj atmosfere na Zemlji, ki je sploh omogočila razvoj življenja, saj je trk, ki je ustvaril Luno, vplival tudi na oblikovanje Zemljine mase, ki nase veže različne atmosferske pline.

In prav neprestano razmišljanje o Luni in pogledovanje proti njej je na primer spodbudilo človeštvo k novim in bolj učinkovitim oblikam organiziranosti ter razvoju religij, znanosti in novih tehnologij.


Petdeseta obletnica pristanka na Luni, ki je na simbolični ravni z magično številko devet povezana s številnimi ključnimi dogodki v zgodovini človeštva, nam kaže na pomen in moč idej ter sanj v zgodovini človeštva. V tekmi škripajočih hrčkovih koles smo več kot očitno pozabili na sanje in ideje. Prav te nas delajo človeške in bodo ključne pri premagovanju izzivov novega tisočletja, naj bo v družbi, poslu ali doma. Na to je opozarjal tudi Albert Einstein, ki je verjel, da težav nikoli ne moremo rešiti z enakim razmišljanjem, s kakršnim smo jih ustvarili, in da pravi znak inteligentnosti ni znanje, ampak kreativnost.

Pred 500 leti, ob svoji smrti leta 1519, nam je italijanski izumitelj Leonardo da Vinci zapustil vrsto idej o letečih strojih, avtomatskem strelnem orožju in človeških robotih. Stoletja pozneje je še en izumitelj in umetnik njegovega kova, pokojni Steve Jobs, sanjal o napravah, ki bodo spremenile svet. Sanjal je tudi tako, da je stal na ramenih zgodovinskih velikanov, kot sta bila Leonardo da Vinci in Nikola Tesla.

Poleg trdega dela, perfekcionizma in neverjetnega smisla za estetiko so bile prav sanje ena ključnih sestavin za Jobsove neverjetne uspehe. Pri tem je mogoče toliko bolj ironično, da kot družba in posamezniki vse manj spimo in zato tudi manj sanjamo.

V hrčkovi tekmi, da bi »naredili« čim več in dosegli čim več, ni prostora za sanje, saj pogosto ni niti prostora za počitek. Prišel je čas, da namenimo več posluha za sanje in več časa sanjarjenju. Pustimo sebi in tistim okoli sebe več prostora in praznine za porajanje novih idej. Namesto v učinkovitost se raje usmerimo v uspešnost. Namesto znanja raje razvijajmo in kot vodje nagrajujmo kreativnost. In ko nam uspe sanjati, sanjajmo velike sanje, saj domišljija ne sme poznati omejitev.


*Avtor je predavatelj mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in izredni profesor Univerze v Ljubljani. Je tudi gostujoči profesor na univerzi Zhejiang ter šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.