Voditeljski jazz

Če smo v bližini epicentra, od našega odra nemara ne bo ostalo nič. In tudi če smo oddaljeni, lahko doživimo strašansko škodo.
Fotografija: Medtem ko je dunajski valček ostal dunajski valček, zamrznjen v času in večno lep, se je jazz spreminjal oziroma se številnim virtuozom pustil oblikovati v vedno nove pojavnosti. Lahko bi rekli, da se je prepustil toku in se razvijal skupaj z življenjem. Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Medtem ko je dunajski valček ostal dunajski valček, zamrznjen v času in večno lep, se je jazz spreminjal oziroma se številnim virtuozom pustil oblikovati v vedno nove pojavnosti. Lahko bi rekli, da se je prepustil toku in se razvijal skupaj z življenjem. Foto Shutterstock

Voditeljski jazz je zapis o izzivih voditeljstva v sodobnem času. Ker pisanje zgolj o izzivih nima vrednosti samo po sebi, bom poskušala v besede ukriviti tiste voditeljske kakovosti in pozornosti, ki vam bodo v oporo pri njihovem preseganju. Pri tem pa bom vlekla vzporednico z jazzom. Zakaj ravno jazz?

Struktura, v kateri delujejo vodje, ni več organizacija, ampak globalni kontekst. Ta je postal nepredvidljiv, odvisen od hitro spreminjajočih se razmer v gospodarstvu, politiki, družbi, okolju, na večino katerih nimamo neposrednega vpliva. Se motim, če rečem, da postajajo razmere, v katerih se organizacije trudijo slediti svojim ciljem, vse bolj podobne jazzu?

Mnogim jazz sicer ni všeč. Zdi se jim prezahteven, premalo ubran, preveč kaotičen. Zveni znano? Mar ne postajajo okoliščine, v katerih delujemo, vedno bolj zapletene, zahtevajo neprestano pozornost, usmerjeno na spremembe in iskanje rešitev? To je jazz, naj nam je prav ali ne. Kaj torej storiti? Nič drugega kot naučiti se »igrati jazz«. Kaj drugega pa je jazz, če ne ravno prilagajanje, razvoj in improvizacija v trenutku igranja samega.


Kakšen je oder, na katerem igramo?


Predstavljajmo si, da igramo s svojim orkestrom na plavajočem odru, ki je sicer zasidran v svoji panogi, v regiji, zakonodajnem okviru in še čem. Ko pride val, se malo zazibljemo, a nam ni nič hudega. Tudi če komu pade inštrument iz rok, ga bo pobral in igral dalje kot prej.

Foto Pixabay
Foto Pixabay
Včasih prihrumi nevihta – v podobi prevzema, reorganizacije, klestenja stroškov, preštevanja vrst. Pride nov dirigent, prva violina gre v drugo vrsto, tolkalci so odpuščeni, trobilci se že učijo trobljenja v nov rog. Vsekakor neprijetno, a preživetveni nagon nas ohrani pri življenju.

Res hudo je, če nastane cunami. Epicenter potresa, ki ga je sprožil, je vedno povezan z zlomom ravnovesij, naj si bo to v naravi, banč­ništvu, energetiki ali mednarodnem miru. Posledice imajo silno in uničujočo resonanco. Če smo v bližini epicentra, od našega odra nemara ne bo ostalo nič. In tudi če smo oddaljeni, lahko doživimo strašansko škodo.

To je situacija, na katero je težko biti pripravljen. Zagotovo pa je pametno biti dobro zasidran. Prispodoba sidra je v tem primeru vrednostni okvir, torej tisto, kar daje organizaciji notranjo čvrstost, ljudem pa vodilo pri ravnanju in oporo v zahtevnih situacijah. Kajti ko pride cunami, smo zgolj ljudje tisti, ki bomo zgradili nov oder. Ljudje pa potrebujemo za ohranjanje človečnosti upanje, zajeto v skupno stremljenje, in zaupanje, ujeto v vrednostni okvir.

Oder, na katerem igramo, se torej premika. Ne premika se zato, ker bi si to želeli sami, ampak se premika zaradi morja, po katerem plujemo. V njem so neraziskane globine, znani in neznani tokovi in silnice, ki povzročajo neustavljivo gibanje. V morju je vse polno start-up planktona. Ko pade noč, se ti drobni delci svetijo od ustvarjalnosti, in ko vzide sonce, upajo, da jih poje kakšen tehnološki kit.


Po njem plavajo tone civilizacijske nesnage in povzročajo izginjanje živalskih vrst, poklicev, organizacij, celo panog, ki se jim ni uspelo prilagoditi tej, sicer sramotni situa­ciji, ki trka na našo kolektivno vest in zavest. Vanj se lomijo ledene gore in povzročajo naraščanje gladine, kar ustvarja vse večji pritisk na kopno, zaposlene, družine, človeštvo. V nekaterih okoljih je voda že tako narasla, da teče ljudem v grlo in povzroča organizacijam težave zaradi uhajanja ključnih kadrov, izgorelosti in drugih neravnovesij.


Pasti dunajskega valčka


Takšen je torej oder, na katerem igramo. Nepredvidljiv in v večnem gibanju. Prav takšen kot jazz. Če bomo na njem vztrajali s partituro predvidljivega in dorečenega dunajskega valčka, se lahko zgodi, da bomo imeli poslušalce samo še 1. januarja 2021.

Z valčkom ni sicer nič narobe, da se razumemo. Lepo se poda k sarmam po prekrokani silvestrski noči. Poboža uho in na prestopna leta ponekod celo dvigne partnerja – okoli poldneva približno – s fotelja, da se sučejo v kuhinji ne le sarme, ampak tudi gospodinja, ko se sozvočje lepe, modre Donave zlije v prostor. Danes je to nemara že malo odmaknjena primera, zato sporočam, da je kolumna nastajala, ko je bil spomin na koncert Dunajskih filharmonikov še živ.

Vidite, kakšno moč ima znano in predvidljivo? Takoj me je zazibalo v preteklost, in to ravno v trenutku, ko sem vas nemara že malo prepričala, da postaja svet vse bolj jazzovski in da se moramo zato nekaj naučiti tudi o jazzu. To je past dunajskega valčka. Lep je, predvidljiv in udoben. V njem so stvari dorečene. Vsakdo dela, kar mu je naloženo, in ni se mu treba ukvarjati z iskanjem novih poti, poslušanjem težav v drugih oddelkih, prenosom informacij, soustvarjanjem. Vse, kar se pričakuje od nas, je, da gledamo svoj notni zapis in dirigenta.


Dirigentski podij

Medtem ko je dunajski valček ostal dunajski valček, zamrz­njen v času in večno lep, se je jazz spreminjal oziroma se številnim virtuozom pustil oblikovati v vedno nove pojavnosti. Lahko bi rekli, da se je prepustil toku in se razvijal skupaj z življenjem. To sposobnost neprestanega spreminjanja, preobražanja ima med drugim zato, ker dopušča glasbenikom svobodo. Igranje ni strogo vodeno ali pogojevano, ampak se poraja v prostoru med glasbeniki, ki so se sposobni predati kreaciji med procesom nastajanja samega. »Kakšna vrhunska kompetenca!« nemara vzklikate ob branju. »Prav to bi potrebovali v našem podjetju. Veste, ljudem neprestano govorim, naj bodo bolj ustvarjalni,« mi je rekel že prenekateri naročnik.


Ne morem povedati drugače kot naravnost. Če stojite na dirigentskem podiju in gledate v partituro, ki ji lahko rečemo petletna strategija, vsake toliko ošvrknete s pogledom trombone, ki jim lahko rečemo drugače misleči, če postanejo pre­glasni, in se priklonite občinstvu, ki mu lahko rečemo stranka, ko se obrnete k njemu, medtem ko orkestru pokažete, ko se sklonite, saj veste kaj, potem pač ne ustvarjate pogojev za igranje jazza.
 

Forma in svoboda


Pri jazzu je vodja tisti, ki postavi strukturo, doreče ritem, tempo, dinamiko in zasnuje melodijo. Torej podobno, če ne enako, kot v organizacijah, kjer je odgovornost vodje ali vodstva oblikovati vizijo, strategijo, principe vodenja in vzpostaviti vrednostni sistem. Razlika pa je ta, da pri jazzu vodja, ko stopi na oder, pusti prosto pot potencialu posameznih glasbenikov. V trenutku sprostitve tona v tišino postane eden od glasbenikov. Še vedno skrbi za formo, a izpusti nadzor in je odprt za čudenje, kaj vse so drugi glasbeniki sposobni ustvariti v danih razmerah.

Ta voditeljska drža je tesno povezana s pojmom opolnomočenosti, o kateri se veliko govori, premalo pa se udejanja. Opolnomočenost zaposlenih ni pomembna zato, ker je to aktualen moderen konstrukt, ampak ker v okoliščinah negotovosti, ki so realnost, ne moremo več vzdrževati takega nadzora, kot smo ga lahko nekoč. Vsaka nepredvidena situa­cija zamaje oder. Če bomo v organizacijah močni in prožni na ravni celotnega orkestra zaposlenih, bomo imeli zagotovo boljše možnosti za uspevanje skozi čas.
Foto Shutterstock
Foto Shutterstock

Nadzor je za začetnike


Opolnomočenje pomeni deliti moč, znanje, pomeni zaupati interpretaciji in prepuščati odločanje tistemu, ki bo odigral svoj solo. Pomeni pa tudi zavedanje vodij, da vsega ne bodo zmogli več nadzorovati. Preprosto zato, ker postaja tempo vse hitrejši, znanja vse bolj specializirana in prepletenost vse bolj kompleksna.

Nadzor je za začetnike, je nepisani rek v jazzu. Poslanstvo vodij je vzpostaviti razmere in usmeritve, ki bodo ljudem dale oporo in priložnost za razvoj potencialov, kakor tudi zavedanje, da je svoboda odgovornost prave izbire. Vsaka izbira pa ima, kot vemo, tudi svojo posledico. Prav zato potrebujemo vrednostna vodila, da z njimi zmanjšamo možnost napačnih odločitev in da opravijo nalogo samonadzora. Do tja vodi pot ukoreninjanja vrednostnega sistema na vseh ravneh organizacije in pri vsakem zaposlenem. Če je to delo dobro opravljeno, se vodje lahko prepustite čudenju, kaj vse ljudje zmoremo.

V poslušanje vam ponujam skladbo Fatsa Wallerja in Harryja Brooksa, Ain't Misbehavin', iz leta 1929, uvrščeno v grammyjevo dvorano slavnih. Oglejte si njeno priredbo za film Stormy Weather (1943) in uživajte v vzorčnem primeru igrivega soustvarjanja swinga.



* Mojca Križnar je organizacijska svetovalka in coachinja pristnega voditeljstva. Njeno dvajsetletno mednarodno delovanje na področju razvoja organizacij in ljudi temelji na razponu od starodavnih znanj in modrosti do najsodobnejših voditeljskih praks. Pred kratkim je svoje razvojne poti, izkušnje, spoznanja in znanje strnila pod blagovno znamko Blue in green.

Več iz rubrike

mnenja

Sonja Šmuc: Verjeti šarlatanom, ki so »doktorirali« iz teorij zarot…

Nova realnost je možna s soglasjem družbe, okolja in ekonomije, pravi mag. Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

mnenja

Balkanski Avstrijci: Slovenci »ostajajo Avstrijci« le dokler pišejo…

»I used rebellion as a way to hide out. We use criticism as a fake participation«; (»Uporništvo sem uporabljal kot način, kako se skriti. Kritiko uporabljamo kot lažno sodelovanje&l…

mnenja

Kje smo, če se neoliberalci bojijo neenakosti?

Dokler najglasnejši vladni prišepetovalci pozivajo k davčnem izogibanju, nižanju davkov za bogate, k legalizaciji prikritih delovnih razmerij in privatizaciji zdravstva, so predlagane politike svetlo…

mnenja

Priznajte (si), da strah obstaja, a ne pozabite na daljnogled, zemljevid in kom…

Kako zbrati pogum za raziskovanje še neraziskanega, za preizkušanje novega, za pot brez gotovega cilja, za spust v neznano?

Komentarji: