Virus, pomehkuženci in osredotočenci

Ste kdaj gledali film »La Vita e Bella« (življenje je lepo)?, z več oskarji nagrajeno mojstrovino italijanskega režiserja Roberta Benignija? V njemu prav on igra italijanskega Juda Guida, ki ga skupaj z ženo in z nekaj letnim sinom zaprejo v nacistično koncentracijsko taborišče. Guido se hitro prilagodi novi realnosti in navkljub grozljivim razmeram, ki vladajo v taborišču, ohranja jekleni optimizem in humor, ter poskuša sinu dogajanje v koncentracijskem taborišču prikazati kot nekakšno zanimivo nagradno igrico. Na ta način sina zaščiti pred kruto realnostjo in mu življenje v ekstremno krutih razmerah naredi znosno, če ne celo zabavno.
 
V teh jesenskih dneh se Slovenci (podobno kot drugi evropski narodi) soočamo z drugim, precej hujšim epidemičnim valom bolezni covid-19. Med ljudmi je zaznati nekakšno čredno depresijo, zanikanje realnosti, »pandemično izčrpanost«, kot se je o trenutnem stanju duha v družbi lepo izrazila neka strokovnjakinja.
 
Ljudje pa se še kar niso sposobni soočiti z novo realnostjo, katero živimo že nekaj časa in za bežanje pred njo uporabljajo najrazličnejše psihološke trike, od tistih najbolj neumnih, kot je laganje samim sebi (in drugim), da je virus izmišljen, ali pa tistega, da država v skrivni kleti hudobno prireja podatke o okužbah, zato, da nas bo vse skupaj podjarmila in zaprla (kot, da bi ji to kaj koristilo), do nekaterih drugih, kot je recimo ta, da bo virus do veselega decembra čudežno izginil in, da bo kot v kakšni znanstveno fantastični risanki čez noč kar naenkrat vse tako, kot je bilo.
 
Ta masovna blodnjavost, zanikanje resnice, pa nas ne bi smela presenetiti. Je namreč logična posledica ultra-potrošniškega, instantnega, vsebinsko praznega in duhovno osiromašenega načina življenja, ki sta ga živeli zadnji dve generaciji (tako mlajša, kot tudi srednja). To življenje je bilo po eni strani zaznamovano z nenasitljivo slo po denarju in z materialnim obiljem za Slovence še ne videnih razsežnosti, po drugi strani pa z duhovno regresijo, prostim padom moralnih standardov in celo norčevanjem iz resnice.


Vse to pa ima seveda svojo ceno, ki s(m)o jo začeli plačevati ob prvi resnejši težavi, s katero smo se soočili – ob pandemiji covida-19. Hiper potrošniški način življenja, dostopnost vsega takoj in kjerkoli, »najemanje« ljubic in ljubimcev za čez vikend ali za čez poletje, nešteta »preseravanja« v obliki precenjenih slow food-ov, bizarnih zabav, v katerih mrgoli narkotikov, dostopnost različnih fitnesov in pilatesov na drugi strani ceste, nakupovanje novih čevljev vsak vikend, ipd. – vse to je povzročilo, da smo vzgojili rekordno razvajene, pomehkužene ljudi, ki kot kakšne princeske na zrnu graha zajavkajo takoj, ko jih kaj zmoti – recimo, ko štirinajst dni ne morejo obiskati svoje najljubše restavracije, ali pa, ko morajo za krompirjeve počitnice enkrat za spremembo ostati doma. 
 
Mamini sinčki, nesposobni prenašanja (niti tistih blagih) psiholoških bremen, neutrjeni in nepripravljeni na kakršnakoli odrekanja, kaj šele na pomoč in na solidarnost sočloveku, se dandanes v Sloveniji štejejo v desetinah tisočih. Le malo bolje se držijo številna razvajena urbana dekleta, a premalo, da bi lahko izboljšala slab vtis.  
 
Ja, tako globoko smo padli. In zato se soočamo s pandemično čredno depresijo.  
 
A vse vendarle ni tako črno. V številnih okoljih, denimo v zdravstvenih ustanovah, v gasilskih društvih, v humanitarnih organizacijah, v organizacijah, namenjenih pomoči socialno ogroženim posameznikom, v najrazličnejših podjetjih, v medijih, med novinarji, med pravniki in odvetniki, med psihologi, terapevti, ipd., je moč opaziti številne ljudi, ki v teh časih delajo s podvojeno močjo in tako pomagajo številnim pomoči potrebnim ljudem, ter se trudijo, da bi ti obdobje pandemije preživeli kar se le da znosno.
 
To so osredotočeni posamezniki, ki ne dopustijo, da bi stresne okoliščine pretirano vplivale na njihova življenja. Oziroma razumejo stres kot dobrodošlo sredstvo za krepitev lastne odpornosti in utrjenosti.
 
Što ne ubija, jača, kajne?
 
Številni pandemijo covid-19 primerjajo z vojno. Naj si bomo na jasnem – pandemija nikakor ni hec, in marsikdo je zaradi nje izgubil koga izmed najbližjih, da o ekonomski izgubi niti ne govorimo. Je skrajno resna stvar, ki zahteva skrajno resen odziv. A primerjava vseeno ni na mestu. Doživeti vojno je vendarle nepredstavljivo hujša izkušnja.
 
Ko sem se o njej pogovarjal z očetom in še prej z dedkom, sta mi pripovedovala o tem, da so se ljudje vsak dan(!) bali, da bodo lahko zaradi bombardiranj izgubili življenja, da ni minil dan, ko se ne bi bali, da ga bodo preživeli lačni in, da ni minil dan, ko se ne bi bali, da jih bodo deportirali v ujetništvo ali v koncentracijsko taborišče in tam usmrtili.   
 
A tudi v tako ekstremnih okoliščinah, kot je koncentracijsko taborišče, je mogoče ohranjati voljo do življenja, pozitivno energijo in skrbeti za tiste, ki v kritičnih trenutkih najbolj potrebujejo našo spodbudo.
 
Kot Guido v »La Vita e Bella«.
 
Sredi zime se da naučiti, da je v človeku nepremagljivo poletje!