"Upam, da se karantena ne bo prehitro končala"

V prvih dneh po razglasitvi epidemije in uvedbe omejevalnih ukrepov je bila besedna zveza, ki sem jo največkrat slišala in tudi sama izrekla »vse lahko počaka«. Ta nepričakovana, nepredvidljiva situacija, ki nas je vse presenetila, je v trenutku spremenila naše prioritete in pogled na vsakdanje življenje. Za veliko opravil na naših delovnih mestih, kot tudi v zasebnem življenju, ki smo jih še včeraj želeli postoriti v najkrajšem času, smo naenkrat ugotovili, da niso tako pomembna in lahko počakajo. Kot da se je čas ustavil. Ali kot pravi Paolo Giordano v svoji zadnji knjigi V času epidemije »naš vsakdan je obvisel v zraku, ritem je prekinjen«.

Sedaj, po skoraj mesecu dni, pa slišim in tudi sama uporabljam popolnoma drugačne besede, najpogosteje »nimam nobenega časa«. Kot kaže, čas v karanteni, vsaj večini od nas,  teče bistveno hitreje kot sicer. Včasih zadiši že po črnem humorju , ko slišimo »upam, da se karantena ne bo prehitro končala, ker imam še toliko za postoriti, toliko stvari za urediti, se še toliko naučiti«.



Kaj se je zgodilo? Očitno smo se zbudili iz prej omenjenega mrtvila, v katerem pravzaprav nismo bili mi to kar v resnici smo. Morda smo samo želeli drugim pokazati, da se znamo upočasniti, da znamo zmanjšati svoje potrebe, da znamo živeti drugače. Ali pa smo morda celo začeli posnemati ta virus, ki je sprožil vse to in smo se samo hitro prilagodili, morda celo mutirali.

Nadaljevali smo s svojim delom na delovnem mestu, od doma ali pa v kombinaciji obeh oblik. Zaradi omejitve družabnega življenja smo poiskali  druge možnosti za polno izkoriščanje časa, kot je sodelovanje na webinarjih, spletnih delavnicah, spletnih učilnicah ipd. In kot se je izkazalo, je to posebno obdobje, kljub vsem omejitvam, lahko tudi prijazno. Kot vedno do nekaterih bolj, do nekaterih pač malo manj. Pa si to poglejmo malo od bliže.

Čas za introverte

Vsekakor je to čas za introverte , ki so pogosto v podrejenem položaju v primerjavi z ekstravertiranimi kolegi in kolegicami. Ali pa se sami tako počutijo. V resnici pa jih odlikuje to, da so izjemno dobri poslušalci, ki najprej veliko razmišljajo  in šele potem govorijo. Na sestankih, konferencah, izobraževalnih dogodkih zato pogosto ne pridejo do izraza. Ker se z aktivnim sodelovanjem nočejo izpostaviti ali pa so zaradi prej opisane lastnosti enostavno prepozni in jih prehitijo ekstraverti, morda z enakimi vprašanji ali opažanji. Sedaj pa te težave naenkrat ni več . Na zoom-u in podobnih platformah enostavno postavljaš vprašanja in dodajaš komentarje na chatu. Izjemna obojestranska korist. Introverti so aktivni, vključeni , enakopraven in glasen člen, vsebina pa s tem izjemno obogatena . In trenutna situacija bo morda trajala ravno dovolj dolgo, da se bo ta na novo pridobljena veščina ohranila tudi potem, ko bodo dogodki, vsaj nekateri, zopet potekali v živo.

To je tudi čas za ciljno usmerjene sodelavce, ki se popolnoma osredotočijo na izpolnitev svojih nalog in ob tem najbolj cenijo, če se jih pri tem ne moti, še posebej ne s kakšnimi nepomembnimi zadevami ali s strani tistih, ki z motenjem drugih želijo delati vtis, da so sami aktivni in pomembni. Sedaj poslušam, kako so v tem času, ko ni motilnih dejavnikov, še bistveno bolj učinkoviti in posledično izjemno zadovoljni, tudi ob spoznanju, da resnično obvladajo svoje delo, da v njem vidijo svoj smisel in se zavedajo svoje resnične vrednosti in potencialov.



Situacija je zelo naklonjena tudi tistim, ki so iz različnih razlogov malce zavlačevali z uporabo sodobne tehnologije. Če želiš sedaj ostati aktiven, vključen , viden, potem brez uporabe vseh razpoložljivih komunikacijskih poti in pomagal za delo od doma oziroma na daljavo pač ne gre. In tu ne govorimo nujno samo o starejši generaciji, predstavniki katere naj bi bili na tem področju priseljenci, v primerjavi z mlajšo generacijo, ki jo označujemo za domorodce.  Kot smo te dni slišali na enem izmed webinarjev  med generacijami pravzaprav ni velike razlike, če sploh. Razlika je samo v tem ali si se pripravljen učiti in sprejemati novosti ali ne. Ali kot je rekel Einstein »na iste stvari sem pogledal malo drugače«.

Sedanji trenutek je dal samo nujni pospešek temu, da se seznanimo še z manjkajočimi znanji in veščinami na tem področju. Pravi kvantni preskok v informacijsko družbo in to brez velikih besed, pompa itd., samo z odločitvijo, da se prilagodimo situaciji in v ta namen pridobimo manjkajoča znanja.

Z razliko od konferenc, so na webinarjih prisotni tisti, ki jih vsebina zanima

Končno pravo vrednost dobiva vsebina pred formo. Ne glede na različne zmožnosti sodobne tehnologije, smo sedaj vseeno omejeni pri uporabi tisoč in enega pripomočka pri naših nastopih, pretiranih ali preveč naučenih gibov, vizualnih efektov in podobnega. Sedaj zares šteje vsebina povedanega, ki prebuja vse spremljajoče občutke, pozitivne ali negativne. Za prenos energij fizična razdalja ni pomembna , vse je odvisno samo od vsebine in angažiranosti sogovornikov. In če tega ni, z enim klikom zapustiš dogajanje. Spremenilo pa se je tudi občinstvo. Na webinarjih, spletnih delavnicah itd. so dejansko prisotni tisti, ki jih tematika resnično zanima, ni pa tistih, ki hodijo na tovrstne dogodke prvenstveno zato, da so vidni. In če ste opazili, se je zmanjšala pojavnost t.i. vplivnežev-influencerjev.

Veliko več  se poslušamo in se tudi dejansko slišimo. Zakaj? Ne samo zato, ker je klic (telefonski ali kako drugače) sedaj poglavitno nadomestilo komuniciranja v živo, temveč tudi zato, ker tudi govorimo drugače. Govorimo tako, da tudi nekaj (ali veliko) povemo. Več in bolje se komunicira, oblikuje se pravi  bonton virtualnega komuniciranja.

Opažam, da smo polni razmislekov, interpretacij, povezovanj in predvsem polni novih idej. To bi vsekakor morali znati izkoristiti tudi vodje oziroma delodajalci v širšem smislu. Sedaj ljudje, razbremenjeni pretirane vsakodnevne rutine in neposrednih pritiskov, v varnem zavetju svojih mikro delovnih okolij (pa tudi tisti, ki ne delajo od doma) , več razmišljajo o tem, kaj in kako bi želeli spremeniti na bolje, kakšnih sprememb si želijo v delovnem okolju, kje in kako vidijo svojo pot, kako bi lahko sami prispevali k lastnemu razvoju, razvoju podjetja, sodelavcev in širše družbe. Zakaj ne bi več vodij, delodajalcev odprlo t.i. zbiralnikov idej, kamor bi  sodelavci odlagali svoje ideje  in v katere bi imeli vpogled vsi, ne samo nekakšne komisije in ocenjevalci.

Saj vemo, da se ideje najlaže spremenijo v realnost, če združimo napore, delamo skupaj, če smo vključeni vsi. Vodje in delodajalci imate enkratno priložnost da na tej osnovi izboljšate vaša delovna okolja, nadgradite kulturo podjetij,  v katerih se bodo sodelavci počutili varne, vključene, kjer bodo razvijali svoje potenciale, kjer bodo napake služile edino izboljšanju dela in procesov in jih bomo zaradi tega proslavljali tako, kot proslavljamo uspehe. In temu bo gotovo sledila večja zavzetost, ki vodi v pripadnost, ta pa v motivacijo. Organizacije k trajnemu uspehu usmerja notranji dialog v teamu, ne vodstvo samo.

Tako kot okolje se čistijo tudi družabna omrežja
 
Tako kot se čisti okolje (v indijski državi Pandžab, prvič po več kot tridesetih letih vidijo 200km oddaljene vrhove Himalaje, nekateri prvič v svojem življenju;  v čiste vode beneških kanalov so se vrnile ribe; v velemestih lahko poslušate ptičje petje ; v mestih z bogato kulturno dediščino vidite znamenitosti v vsej njihovi lepoti;…), se čisti tudi vsebina na družbenih omrežjih.

Postali smo pozornejši in prijaznejši do drugih. Velika večina temeljito razmisli kaj, kdaj in kako objaviti. Bolj kot prej se osredotočamo na to, kaj bo ta objava resnično sprožila pri bralcih in ne zgolj na zbiranje všečkov. Zelo dobro razmislimo preden objavimo, kako blagodejno na nas vpliva ta omejenost gibanja, odsotnost pretiranega druženja, saj ta ista situacija pri nekaterih lahko sproža popolnoma drugačne občutke. Nekaterim podarjeni mir in počitek ustrezata, drugi pogrešajo prejšnji delovni in družabni ritem.  Razmislimo tudi preden objavimo, kako dobro nam gre v poslovnem smislu, saj se v veliko dejavnostih istočasno spopadajo z velikimi težavami, lahko celo preživetvenim. Enako ko pri objavah smo bolj pozorni in inovativni pri komentarjih, ki jih je sedaj bistveno več in s katerimi nagrajujemo in nadgrajujemo dobre vsebine.

Lahko bi rekli, da smo postali  veliko bolj empatični in to v vseh treh dimenzijah lastnosti: videti z očmi drugega, slišati z ušesi drugega in čutiti s srcem drugega. 
 
Prav vsi , ali pa vsaj velika večina, v teh časih bistveno bolje opazujemo. In če drži to, kar je rekel naš  izjemni svetovljan in inovator Peter Florjančič »Kako postaneš inovator? Tako, da opazuješ.«, potem nam ne kaže slabo . Že tako ali tako smo narod inženirjev in inovatorjev, kar tolikokrat poudari  mag. Edita Krajnovič, kaj bo šele sedaj?
 
Zato se verjetno vsi, ne samo  tisti, ki jim je ta čas še malce bolj naklonjen (kot opisano zgoraj) ukvarjamo z mislijo, kako vse dobro, kar se kaže v tem sicer zahtevnem obdobju,  ohraniti tudi  potem, ko ne bo več grožnje virusa. Da bodo te dobre stvari, dobre lastnosti, ki so priplavale na površje in ko ni zadržkov, da jih pokažemo, trajale. Da se ne bo večina po prenehanju te krize prehitro vrnila na avtopilote. Da se ne bo zgodilo to, o čemer razmišlja že omenjeni Paolo Giordano, s katerim tudi zaključujem moje današnje razmišljanje: »ko bo strah premagan, se bo v hipu razblinila tudi vsa na novo pridobljena zavest«. Močno upam, da ne bo tako.