Predstavljajte si osebo, ki ima na videz vse; je zelo premožna, je spoštovana v svojem poklicu in uspešna pri poslu, ima polno življenje, ... in je kljub vsemu v globini zelo nemirna, pod stresom in nezadovoljna. Ima vse »igračke« tega sveta, a vendar nobenega veselja v tem premožnem življenju, ki si ga je ustvarila.
 
Na drugi strani lahko vsak dan srečamo ljudi, ki imajo občutno manj dobrin v materialnem smislu, a znajo svoja življenja uživati v harmoniji.
 
S tem ne želim reči, da nas premožno življenje apriori dela nesrečne. Gre za to, da dokler se zavestno ne poglobimo vase, aktiviramo in kultiviramo svojih notranjih virov ter našega odnosa do užitka, dobrin, uspeha, dogajanja okoli nas, hvaležnosti, ... ne bomo nikoli našli tistega koščka notranjega miru, po katerem vsi tako ali drugače hrepenimo.
 
Nekoč je Zen mojster, ki je bil v resnici zelo, zelo zaposlen človek, stalno potoval po svetu, kjer je predaval, vodil svoj Zen center, pisal knjige itd., na vprašanje prijatelja, kako mu uspeva ob vsej tej zaposlenosti in tempu, ki ga živi ostati tako miren, zadovoljen in sevati neki notranji mir, odgovoril; »delam, kar delam in ob tem nisem nič obremenjen, da bi karkoli dosegel«.
 
Če malo razčlenimo to njegovo misel in načelo, ki se ga drži v življenju, pridemo do zaključka, da v resnici živi po načelu: SEM v miru, DELAM kar mora biti narejeno in tako potem tudi IMAM stvari, rezultate – karkoli že mi delo prinese.
 

Za razliko od tega, kar dela Zen mojster pa žal večina ljudi to počne v drugačnem vrstnem redu, kar pa jih seveda pripelje do nervoze, stresa, izgorelosti in nezadovoljstva. Njihov princip gre nekako takole: DELAM, kolikor morem, da bom IMEL veliko stvari, ki mi bodo prinesle MIR v življenju.
 
Seveda je pomembno ohraniti  željo po doseganju ciljev, rezultatov, ki smo si jih zamislili, postavili, vendar to, kako pridemo do njih, je mogoče spremeniti.
 
Ključ je naslednji: Takrat, ko smo sposobni biti najprej znotraj mirni, bo »delati« in »imeti« prišlo naravno in spontano.
 
Naj predstavim dobro strategijo kako kljub zelo natrpanemu urniku, ki ga imamo ohraniti notranji mir in hkrati občutek, da imamo vse pod nadzorom in bo narejeno pravočasno.
 
Najprej moramo narediti prioritete na dnevni ravni, na naši to-do listi, tako, da vsaki nalogi, ki je na njej dodelimo oznake A, B in C. Takoj, ko se bomo začeli tega držati, bo nivo našega stresa občutno padel, saj se bomo zavedali, da se bomo na svoj način najprej lotili A-jev, nato B-jev in če nam bo ostalo še kaj časa, se bomo posvetili tudi C-jem.
 
Ko boste začeli uporabljati ta preprost sistem boste videli, da nič pomembnega ne bo izpadlo – najslabše, kar se vam lahko zgodi je, da bodo morda nekatere naloge, aktivnosti, ki ste jih označili za manj prioritetne počakale dan ali dva do njihove izvedbe.
 

Kratka legenda prioritet:
A = Nujno in mora biti narejeno takoj.
B = Pomembno, a lahko počaka.
C = Vse ostalo.
 
Povezava do priročnika – načrtovanje prioritet. 
 
Pri vsem tem je pomembno zavedanje, da je vsako stresno čustvo, kot signal iz našega uma, ki nam sporoča, da je trenutno nekaj v našem svetu na kar bi morali biti pozorni in osredotočeni.
 
Na splošno jeza v nas mobilizira energijo in nam sporoča, da naj gremo v akcijo, strah nas opozarja, naj bomo pozorni, osredotočeni in previdni, žalost pa, da naj si vzamemo nekaj časa za negovanje samega sebe.
 
Šele ko dosežemo, da našim emocijam ni potrebno biti več tako glasne, bomo doživljali vse več dobrih občutkov, ki so v resnici stalno del nas, v ozadju.
 
Ko se zares sprostimo in zaupamo, da bo vse v redu, takrat začnemo delovati iz ljubezni in šele takrat se vsi naši potenciali in možnosti odklenejo.
 
Umirite se, vse bo v redu!