Ob odhodu predsednika Trumpa si moramo natočiti čistega vina tudi glede našega laganja. Ena izmed zapuščin »najslabšega ameriškega predsednika vseh časov« je bila namreč tudi degradacija predsedniške funkcije v že kar bizarno laganje, potvarjanje dejstev in kreiranje kraljestva alternativnih dejstev.
 
Jasno je, da včasih lažemo vsi – to nam namreč omogoča preživetje v svetu, v katerem čedalje bolj prevladuje teatralnost, nastopaštvo, oratorstvo in blefiranje. Z lažmi želimo včasih tudi zmanjšati preveč uničujoči vpliv resnice na določena poslovna ali medčloveška razmerja.
 
Kolegu, ki se ne nikakor ne zna oblačiti, ne rečemo, da izgleda grozno in, da je povsem brez okusa, ampak, da je njegov stil oblačenja »zanimiv«. Sosedu, ki je že petnajstkrat prebarval ograjo raje pohvalimo njegov najnovejši izdelek, namesto, da bi mu rekli, kako butasto zapravlja svoj prosti čas. V teh primeru govorimo o tako imenovanih belih, dobronamernih lažeh (»white lies«), ki preprečujejo užaljene reakcije, po katerih Slovenci še posebej slovijo.
     
V poslovnih odnosih je laganje bolj problematično. Standardi resnice so namreč tu postavljeni višje, v igri je biznis, denar, odgovornost. Vedno kritični glas ljudstva govori o (uglednih) poklicih, kjer je laganje celo legalizirano. Mednje denimo sodimo pravniki, oglaševalci in politiki. Pa ima ljudstvo prav? Ne povsem.  
 

4. člen Slovenskega oglaševalskega kodeksa določa, da mora biti oglaševanje zavezano resnici in ne sme vsebovati trditev ali zvočnih in vizualnih predstav, ki zavajajo potrošnika,  6. člen Etičnega kodeksa za poslanke in poslance pa določa, da poslanec opravlja svojo funkcijo vestno, pravično in pošteno, 11. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike določa, da je odvetnik (vselej) dolžan spoštovati resnico in zakonitost. Podobno določajo tudi kodeksi tujih odvetniških etičnih kodeksov. A da se tu gibljemo na spolzkem terenu je opozoril direktor Louis Stein Centra v okviru Fordham Law School, Bruce A. Green, ki je mnenja, da se odvetniki lahko na sodišču poslužujejo tudi trikov.   
 
Nedvomno pa ima ljudstvo prav, ko govori o tem, da v teh poklicih laganja ne manjka. Se morda spomnite komične scene iz kultnega ameriškega filma »Falling Down« z Michaelom Douglasom v glavni vlogi, v katerem je Douglas v vlogi Williama Fosterja menedžerju fast-food restavracije dokazal, kako očitno zavaja potrošnike, ko jim namesto na sliki predstavljenega ogromnega, slastnega, lepo zapečenega hamburgerja v resnici ponuja majhno zmečkano žemljico s stisnjenim mesom? Prizor iz filma je povzemal resnično oglaševalsko prakso nekaterih fast-food podjetij. Takih zavajajočih praks je v oglaševalskih vodah še danes kot listja in trave, da o premnogih lažeh v pravniških in političnih krogih niti ne govorim.
 
Pravo mravljišče laži pa najdemo na družbenih omrežjih in prav ta v resnici predstavljajo največjo grožnjo resnici, saj se na njih lahko laže množično, anonimno in brez strahu pred sankcijami. Internetne laži so kot hobotnica, ki se širi v vse pore družbenega življenja.   
 
V tej luči je ukrep internetnih velikanov, kot so Twitter, Facebook, Instagram, Reddit, in še nekateri drugih, ki je utišal predsednika Trumpa in njegove QAnonove privržence, v resnici  predstavljal velikansko in precedenčno zmago resnice nad lažjo.
 
Ne glede na to, da je ukrep povzročil kar nekaj negodovanja – predvsem med zastopniki pravice do svobode govora in med nekaterimi pravniki, ki so opozarjali na nedopustnost tega, da o tem, kdo lahko svobodno govori in kdo ne, odločajo zasebna podjetja, ne pa zakonodajalec – pa to ne zmanjšuje njegove moči, ki lahko predstavlja celo »turning point« v pojmovanju pravice do svobode govora.     
 
Ta je bila namreč že od nekdaj zamejena z ustavno prepovedjo do sovražnega govora, vključno s prepovedjo ščuvanja k sovražnostim in nasilju in do širjenja laži, ki lahko privedejo do nasilja. V tem kontekstu so imela družbena omrežja vselej na voljo pravna orodja za to, da posameznikom onemogočijo objavljanje spornih vsebin, da jih umaknejo iz svojih platform ali, da začasno ali trajno blokirajo njihove račune – a jih niso izkoristila.
 

No, in šele zdaj, ko je nebrzdano laganje in ščuvanje k nasilju kulminiralo v poskus državnega udara na Kapitolu, so družbena omrežja končno uporabila pravno možnost, ki so jo imela ves čas servirano na pladnju – blokado spornih internetnih računov namreč. 
 
Ali je šlo v tem primeru za arbitrarno in diskriminatorno odločanje zasebnih podjetij o tem, kdo ima pravico svobodno govoriti in kdo ne, bo še dovolj časa za razpravo.
 
Ta hip pa je bistveno to, da so se internetni velikani jasno in odločno zavzeli proti temu, da bi laž in pozivanje k nasilju dobila domovinsko pravico na internetu. 

To pa je tisto, kar daleč največ šteje.