Sreča ni iskanje užitka, je napredek družine

Ste si v preteklem letu mogoče ogledali največjo romantično komedijo Nori, bogati Azijci (angl. Crazy Rich Asians) zadnjega desetletja? Po 25 letih je namreč postregla s popolnoma azijsko zasedbo ter v blagajne po vsem svetu prinesla več kot 165 milijonov ameriških dolarjev ob le 20-milijonskem vložku.
Fotografija: Predstavitev filma Noro bogati Azijci. REUTERS
Odpri galerijo
Predstavitev filma Noro bogati Azijci. REUTERS

Potem vam bo kmalu postalo jasno, o čem govori ta kolumna. Če pa si je niste ogledali, bi si kazalo sposoditi vsaj originalno knjigo Kevina Kwana z enakim naslovom. Samo v lanskem letu se je prodala v skoraj dveh milijonih izvodov, pa čeprav je šlo za ponatis iz leta 2013.

Tako knjiga kot film sta čez noč postala svetovni kulturni fenomen. Dokazala sta, da ima lahko romantično-komična zgodba o družinskih peripetijah in ekscesih znotraj bogate azijske družine iz Singapurja svetovni doseg tudi izven azijskega občinstva. Hollywood je v času Trumpove Amerike z akcijskim spektaklom Črni Panter in romantično komedijo Nori, bogati Azijci odkril skriti potencial etničnih pop kultur. A Nori, bogati Azijci niso samo nekakšna azijska reinkarnacija Seksa v mestu, temveč dejansko spomenik vse večjemu družbeno-ekonomskemu vplivu Azije v svetu, ki napoveduje, da bo 21. stoletje azijsko. Ekonomika azijskega zasuka sveta je dokaj enostavna. V Aziji ta trenutek živi več kot 60 odstotkov svetovnega prebivalstva. Tam sta dve od treh največjih svetovnih gospodarstev. Še pomembnejše pa je dejstvo, da bo kar dve tretjine svetovne gospodarske rasti do leta 2050 poganjala potrošnja novega azijskega srednjega razreda. Zato nas ne sme več presenetiti, če nam kot zahodnim potrošnikom niso več všeč, na primer, mrtvaške lobanje na izdelkih luksuzne blagovne znamke Prada. Ti izdelki so narejeni za azijske potrošnike, ne pa več za zahodnjake.

Film Noro bogati Azijci
Film Noro bogati Azijci


A vrnimo se nazaj k bananam in kuhanim jajcem. Glavna protagonistka v filmu Rachel Chu iz New Yorka, ki jo igra vzhajajoča hollywoodska zvezda Constance Wu, se v filmu odpravi s svojim fantom Nickom Youngom na poroko njegovega najboljšega prijatelja v Singapur in pri tem prvič spozna tudi Nickovo neskončno bogato družino v Singapurju. Rachel pričakovano hitro pride navzkriž s svojo bodočo taščo. V tipični azijski maniri mama tigrica hitro pokaže zobe ter da vedeti, da v Ameriki rojena Kitajka pač ni »prava vrsta ljudi« za njenega sina in njegovo družino, pa čeprav je Rachel kot profesorica ekonomije na nek način stereotipna azijska Američanka. In banana tako postane prispodoba za na zahodu rojene ljudi azijskega porekla, ki so zaradi svojega etničnega porekla lahko sicer »rumeni« na zunaj, a zaradi svojega zahodne vzgoje in individualističnih vrednot dejansko »beli« navznoter. Tako to slikovito v filmu komentira Rachelina najboljša prijateljica Peik Lin, ki jo igra komičarka Akwafina.
Imam kar nekaj prijateljev v Ameriki, ki se lahko poistovetijo z analogijo banane. Kot druga generacija azijskih migrantov v Ameriki so razpeti med dvema svetovoma in dvema vrstama identitet.

Vzgojeni v svetu zahodnih vrednot so bili podvrženi pritiskom in pričakovanjem njihovih azijskih staršev – biti najboljši in vedno ubogati svoje starše ter se poročiti s »pravim partnerjem«. In posledica tega je, da so danes azijski Američani v ZDA izenačeni s »privilegiranimi belci«, zaradi česar se je nedavno celo najbolj znana ameriška univerza Harvard znašla v središču presenetljivega spora o rasni diskriminaciji zoper Azijce. Da je ironija še večja, so azijski študenti obtožili harvardsko univerzo diskriminacije zoper njih, čeprav je univerza lani vpisala skoraj četrtino azijskih študentov, azijska etnična skupnost pa predstavljal le šest odstotkov ameriške populacije. Marsikdo izmed teh azijskih Američanov mogoče nikoli ni obiskal rojstne dežele svojih staršev in celo ne zna govoriti več kitajsko, korejsko ali kantonsko, a so bili vseeno vzgojeni kot »dirkalni konji« za študijske uspehe, ki bodo tlakovali pot v svetlo in uspešno prihodnost. In težko si je predstavljati njihove občutke, ko prvič kot študenti odidejo na potovanje v Azijo ter se ne znajo sporazumeti ali poistovetiti z ljudmi svoje nacionalne etnične skupine ali celo svojimi daljnimi sorodniki.

No, kuhano jajce nima več nobenega opravka s filmom Bogati, nori Azijci. Gre za čisto lastno analogijo nekoga, ki je večji del svojega življenja razpet med zahodom in vzhodom ter je nekaj časa tudi živel v Aziji. Če je banana rumena na zunaj in bela navznoter, velja za kuhano jajce ravno nasprotno. Oluščeno kuhano jajce je sicer navzven belo, a skriva v sebi rumeno sredico. Živeti s kitajskim partnerjem da človeku svojevrsten vpogled v kulturo in način življenja, ki sta nam Slovencem povsem tuja.
Lahko smo z nahrbtnikom prepotovali južno ali jugovzhodno Azijo. Lahko smo bili na študijski izmenjavi ali pa celo delali v Aziji. Lahko imamo azijske znance, kolege, poslovne partnerje ali celo dobre prijatelje. Lahko govorimo jezik in smo se priučili katere od azijskih kultur. Lahko nam je azijska kultura blizu, jo razumemo, ali pa nas enostavno fascinira in privlači zaradi svoje eksotičnosti in drugačnosti. Toda to še ne spremeni naših temeljnih vrednot, načina razmišljanja in našega načina življenja. Biti kuhano jajce pomeni na nek način spremeniti svoje bistvo ter ponotranjiti azijske vrednote, način razmišljanja in življenjski slog.
Čeprav mi azijske kulture niso povsem tuje, sem v zadnjem letu skozi partnersko zvezo spoznal čisto druge dimenzije kitajske kulture in v procesu postal nekakšno trdo kuhano jajce, kot me je opisala moja boljša »banana polovica«. In kaj so stvari, ki so me v tem smislu najbolj presenetile in so lahko uporabne tudi v poslu ali celo vsakdanjem življenju?

Film Noro bogati Azijci
Film Noro bogati Azijci

 


*Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.

Več iz rubrike

Komentarji: