Priznajte (si), da strah obstaja, a ne pozabite na daljnogled, zemljevid in kompas

To so vprašanja in iskanja, ki postajajo del vsakodnevnih razmišljanj vzajemno z naraščajočo negotovostjo, s katero se človeštvo danes sooča. Bolj kot kadar koli prej smo priča velikemu pritisku na organizacije, da iščejo nove načine sodelovanja, organiziranja, raziskovanja in vodenja. Medtem ko je bilo raziskovanje do nedavnega domena temu posvečenih oddelkov, se zdaj vodstva soočajo s potrebo, da vodijo celoten kolektiv po poti negotovosti, ne vedoč, kakšen bo izid raziskovanja in koliko krat na tej poti bo potrebno spremeniti smer.
 
Kako delovati na polju neznanega postaja tako ena izmed ključnih voditeljskih veščin in obenem potencialna prednost organizacij. V tokratni kolumni o voditeljskem jazzu razmišljam o treh korakih, ki vam bodo v oporo pri soočanju s strahom pred neznanim in ga celo pomagali preobraziti v pogum in samozavest potrebno, ne le za preživetje, pač pa tudi uspevanje.
 

1) Prisluhnite strahu

 
Priznajte (si), da strah obstaja. Kaže se v različnih koncentracijah in v različnih pojavnostih, kot so strah pred neuspehom, izgubo zaposlitve, nezmožnostjo usvajanja novih veščin, ohranjanja hitrosti, prilagajanja...
 
Strah je primarno čustvo z močnim vplivom na naše počutje. Tudi trezni razum se mu težko upre, ko nas enkrat zajame. Njegov namen je jasen – opozarja nas in ščiti pred nevarnostjo. Kaj nevarnost je ali kaj ni, je subjektivno dojemanje, pogojeno z različnimi dejavniki. Ne glede na raven vaše osebne neustrašnosti je pomembno razumeti, da ima strah jedek učinek na zaupanje, oddaljuje nas od dosežkov in vpliva na naše duševno zdravje in počutje.
 
Kot vodja se boste morali upreti skušnjavi zavzemanja stališča, da ni razloga za strah. Namesto tega raje ustvarite varne pogoje, da bodo člani vaše ekipe o svojih strahovih spregovorili na glas in odkrito. Prisluhnite glasu strahu sočutno in brez presojanja. Naj se strahovi izrazijo in slišijo, in že zgolj s to gesto, boste poskrbeli za odvzem njegove moči nad ljudmi.
 

2) Predstavite širši kontekst

 
Kot vodja ste bolje obveščeni o kontekstu in potencialnih nevarnostih. Več veste o tržnem utripu, premislekih delničarjev, napovedih in trendih. Predstavite sodelavcem, kakšna je narava strahu z vidika vodstva. Povejte jim, kaj so vaše skrbi in kaj vi ocenjujete, je »na kocki«.
 
Z razkritjem širše perspektive nudite možnost drugačnega pogleda na situacijo. Sodelavcem pomagate dvigniti pogled od lastnega strahu in ga usmeriti na področje skupne skrbi.

Z drugimi besedami, ljudem pomagajte razumeti, kdo je dejanski antagonist na raziskovalni odpravi, na kateri ste kot ekipa protagonisti vsi skupaj. Je to res strah pred izgubo zaposlitve ali je to morda pritisk za drugačno organizacijo dela, ki bo doprinesla k višji učinkovitosti? Je to res strah, da se ne bi zmogli prilagoditi novim razmeram, ali je to vztrajnost po ohranjanju statusa quo?
 
Z jasno komunikacijo okoliščin odstirate medsebojno povezana razmerja, vzpostavljate razumevanje o skupnostnih tveganjih in osmišljate prihodnje korake. Ko so vsi seznanjeni s pravo naravo antagonista, se prebudi zavedanje, da ste na tej poti iskanja rešitev in raziskovanja možnosti skupaj, kakor tudi, da ste zgolj vi tisti, ki lahko kaj ukrenete. To pa je močan vir samozavesti in poguma.
 

3) Spakirajte tri stvari

 
Samozavest in pogum, ki sta potrebna, da se podate na pustolovščino v neznano in ki vas podpreta pri preseganju nelagodja in strahov, nista povsem osebni vrlini, pač pa prej odsev medosebnih odnosov in ravni vzpostavljenega zaupanja.
 
Vznikneta znotraj odnosov v timu in preko hierarhije, ko vemo, da vam kot vodji lahko zaupamo, ko užijemo zaupanje in podporo na ravni sodelavcev in ko doživimo potrditev zaupanja s strani vodje.
 
Prav zato sta prva dva koraka, ki ju lahko razumemo kot predilnico zaupanja, tako zelo pomembna. Če ju prehodimo odkrito, iskreno in sočutno, smo vzpostavili pogoje za spust v neznano, oziroma smo lahko gotovi, da bomo na tej poti vzdržali. Da sapa ob tem ne bi pošla, volja splahnela in da ne bi zašli s poti, je potrebno spakirati v popotniški nahrbtnik vsaj tri stvari:
 
• DALJNOGLED oz. jasnost glede smeri potovanja;
• ZEMLJEVID oz. strategijo, da boste našli pot nazaj tudi, ko vas korak zanese na nepoznana brezpotja;
• KOMPAS oz. nabor vrednot in zavez, ki vas bodo vodile tudi, ko postane situacija napeta in ko bo na preizkušnji zaupanje, kar se z gotovostjo zgodi, ko raziskujemo po poljih neznanega.
 
Ko prispete nanj in uzrete nevarnost, naj vas ne prevzame strah, pač pa zavedanje, da imate stikalo za vklop in izklop strahu v rokah vi.