Slovenski bicikloholiki in mazohizem par excellence

Neizpodbitno dejstvo je, da so Slovenci zadnje čase od dokaj marginalnih in od boga že skoraj pozabljenih planincev in smučarjev napredovali v bolj modne in že skoraj svetovljanske kolesarje.

Medtem, ko so jih ob Triglavu, Jalovcu ali na Krvavcu večinoma opazovali le pripadniki istega planinskega oziroma smučarskega plemena in morda še kakšne koze, so se zdaj prelevili v puščice, ki švigajo po vseh mogočih cestah, poteh, kolovozih in stezah. Dandanes jih srečate povsod: na Jadranski magistrali, na južnotirolskih prostranstvih, tudi ob Blatnem jezeru. Pogosto so oblečeni v dres z barvami slovenske zastave ali pa z zvezdniškim napisom Primož Roglič.

Slovenski kolesarji osvajajo svet. To pa počnejo tako zavzeto in koncentrirano, da komaj še opazijo, da si ceste pravzaprav delijo z avtomobili, avtobusi, avtodomi in ogromnimi osemnajst kolesnimi tovornjaki. A oni so svet zase, družba močnejših, hitrejših in potencialno ogrožajočih jih ne zanima.   

Kakšen zanimiv značaj se torej skriva v teh neumornih poganjalcih pedal, katerih število v zadnjem obdobju v Sloveniji raste eksponentno?

V zvezi s kolesarjenjem si moramo naliti čistega vina. Če izvzamem zmerna in že skoraj uživaška izvajanja tega športa, je bistvo kolesarjenja vendarle v velikem fizičnem naporu, v znatnem telesnem izčrpavanju, ki pogosto meji že na mazohizem.

Vam to zveni kaj znano? Zelo se prilega slovenskemu mučeniškemu nacionalnemu značaju, kajne? Slovenci so skoraj svetovni prvaki v težkih, nevarnih, ultra-napornih, skoraj norih športih, kot so ekstremni alpinizem, različni maratoni, smučarski poleti, ipd. Bolj ekstremen kot je šport, več Slovencev boste v njem srečali.

Poleg tega se kolesarjenje zelo prilega tudi slovenskemu introvertiranemu značaju. Med vzponom na Vršič se namreč zadihanemu poganjalcu pedal ni treba z nikomer pogovarjati, pravzaprav tega niti ni sposoben. Medtem, ko grize in kot kakšna lokomotiva premaguje 20 odstotni vzpon, mu o svojih psihofizičnih mukah ni treba nikomur razlagati. Le sopiha, vse teče iz njega, edino, kar nepredušno drži v sebi pa so emocije.      

Nobenega krika, nobenega vzklika, nobene kletvice, s katerimi bi kaj spravil iz svoje duše. In tudi ne nobenega odkritega veselja ob prihodu na cilj.

Če to ni mazohizem par excellence?

Kolesarjenje je tudi precej asocialen šport. OK, kolesarji imajo običajno ob sebi sotrpina ali dva, včasih so prisotne tudi skupinice, a se redko pogovarjajo in še manj veselijo med seboj, kot denimo košarkarji, ki si ploskajo in se objemajo ob uspešno zaključeni akciji, ali pa teniški igralci, ki z izrazito sočutnim aplavzom pospremijo tekmečev vrhunski drive-volej. To pa sprošča veliko endorfina, hormona sreče. 

Ko biciklista dosežeta cilj, v obliki hriba, gozda ali doline – saj je vseeno – se le sotrpinsko spogledata, nagneta vsak svoj Isostar in izjavita, da je bila pa tale hudičeva tura doslej najhujša.

Najhujša? Pa saj bi morala biti vendar najlepša!

Čim več »najhujših« tur je očitno ultimativni cilj pripadnikov najbolj ekstremne kolesarske legije, ki jih še posebej v Sloveniji ni malo. A čemu so te pravzaprav namenjene? Nekateri *bicikloholiki so mnenja, da bodo zaradi najhujših tur odpornejši in uspešnejši tudi v zasebnem in poslovnem življenju. A je v tej filozofiji veliko sprenevedanja.

Predvsem na zasebno in poslovno uspešnost delujejo precej drugačni dejavniki, kot pri mučeniških kolesarskih uspehih. Zasebni življenjski uspeh je namreč odvisen predvsem od moralne trdnosti, srčnosti, šarma, humorja, ter nekaj sreče, poslovni pa še od znanja, intelekta, poguma, discipliniranosti, psihofizične urejenosti, komunikacijskih veščin in prefriganosti. Malo tega najdemo v neumornem vrtenju pedal, zato …

… želim Slovencem, da bi poleg tega, da postajajo kolesarski kralji bližnjih in bolj oddaljenih prostranstev, nekoč kaj podobnega postali tudi na področju medčloveških odnosov in poslovnih podvigov.
To so namreč tiste stvari, ki v življenju štejejo.
 
________________
*»Bicikloholiki: osebe, odvisne od kolesarjenja. Ne morejo nadzirati, kako pogosto razmišljajo ali govorijo o kolesarjenju. Včasih so poznani po tem, da začnejo kolesariti še pred zajtrkom, da zmanjšajo učinek dneva.« (Povzeto iz: www.worrylessdesign.co.uk)