Se inflacija vrača na svet?

Inflacija je po krizi močno upadla, v nekaterih delih sveta se je celo sprevrgla v deflacijo. Sistematično padanje cen zaradi prenizkega povpraševanja je med ekonomisti nekaj najhujšega, kar lahko doleti gospodarstvo. Zaradi deflacijske spirale podjetja ustvarjajo manj prihodkov, posledično odpuščajo, višja brezposelnost pa dodatno zmanjša povpraševanje, kar še pospeši deflacijske pritiske.

Ta cikel razmeroma dobro opiše stanje v evroobmočju, kjer je stopnja brezposelnosti še vedno zelo visoka, inflacije pa ni od nikoder, kljub ukrepom (in željam) centralne banke. Japonska je v tej negativni spirali že več kot dve desetletji, saj je prezadolženo gospodarstvo, ki je svoj vrhunec doseglo tik pred pokom nepremičninskega in borznega balona v letu 1990, raje odplačevalo svoje dolgove kot pa investiralo v nove projekte, ki bi lahko spodbudili gospodarsko rast in inflacijo.

Videti je, da deflacijski pritiski po svetu popuščajo, saj se kažejo prvi znaki višje inflacije. Na inflacijo v grobem vpliva več dejavnikov. Za gospodarstva, ki so pretežno izvozniki surovin, lahko rast cene izvozne surovine močno vpliva na stopnjo inflacije v gospodarstvu. Po drugi strani pa lahko močan padec cen surovine povzroči izgube izvoznikom in s tem posredno deflacijo.

osebni arhiv

Inflacija brez energentov in hrane

Cena nafte je sredi leta 2014 začela izgubljati vrednost, padla je s 110 dolarjev za sod vse do 30 dolarjev za sod v začetku preteklega leta. Tako hiter padec cen nafte se je seveda poznal na cenah derivatov na bencinskih črpalkah in tudi vseh produktih, ki uporabljajo nafto kot surovino, ali v samem produktu ali v procesu proizvodnje. Posledično je ta padec znižal inflacijo oziroma povišal deflacijo po svetu. Zdaj ko je cena nafte poskočila izpod 30 dolarjev nad 50 dolarjev za sod, je ta učinek rasti pozitiven za stopnjo inflacije.

Ker pa je cena nafte že od nekdaj zelo volatilna in nima velikega vpliva na celotno gospodarstvo (razen na tista, kjer je nafta glavni izvoz), ekonomisti raje gledajo na spremembe cen brez upoštevanja cen nafte in hrane, ki je tudi zelo volatilna. Inflaciji brez energentov in hrane lahko rečemo kar osnovna inflacija.

V večjih gospodarstvih, ki niso neto izvozniki, pa na inflacijo vpliva predvsem kombinacija cen uvoza, pričakovanj potrošnikov glede prihodnjih rasti cen in stanja na trgu dela. Rast cen uvoženih proizvodov in storitev bo neposredno vplivala na stopnjo inflacije, saj bodo podjetja prisiljena višje cene prenesti na potrošnike. Podobno kot v primeru nafte bodo potrošniki ob višjih cenah uvoženih surovin ali proizvodov na policah v trgovinah videli višje cene, kar je definicija inflacije.

Evropski trg je rigiden

Po 54 mesecih upadanja proizvodnih cen na Kitajskem, ki je največji izvoznik na svetu, so decembra proizvodne cene prvič začele rasti na letni ravni. Prav zaradi tega trenda upadanja cen so mnogi Kitajsko označili za največjo izvoznico deflacije na svetu. Zdaj ko so cene pri kitajskih podjetjih začele naraščati, pa bodo uvozniki rast cen raje prenesli na cene svojih proizvodov – ko so uvoženi polproizvodi, sestavine ali surovine izgubljali vrednost, so cene proizvodov le počasi spuščali (ali pa sploh ne) in s tem ustvarjali višje marže, zdaj pa bodo zelo hitro prilagodili cene višje, takoj ko opazijo pritisk na njihove marže.

osebni arhiv

Kar zadeva trg dela, je zgodba na obeh straneh Atlantskega oceana popolnoma različna. Ameriški fleksibilni trg dela je v obdobju krize hitro povzročil skok stopnje brezposelnosti, saj so podjetja ob večanju izgub, ki so nastale zaradi stanja v gospodarstvu (krize), začela odpuščati. Stopnja brezposelnosti je hitro poskočila s 4 odstotkov v letu 2007 na 10 odstotkov v letu 2009, nato pa vztrajno upadala vse do trenutnih 4,5 odstotka.

Evropski trg dela je precej bolj rigiden. Podjetja precej težje odpustijo zaposlenega, hkrati pa je bila zadolženost evropskih podjetij zelo visoka – ta kombinacija je za gospodarsko rast res slaba. Stopnja brezposelnosti evroobmočja se je v krizi zvišala s 7,3 odstotka v letu 2008 na več kot 12 odstotkov v letu 2013. V zadnjih treh letih je začela upadati, vendar je trenutno še vedno skoraj desetina delovne sile v evroobmočju brez dela.

V takšnem okolju, ko je na voljo ogromno delovne sile za vsako odprto delovno mesto, so podjetja v precejšnji pogajalski prednosti. Lahko so izbirčna pri kadrovanju in lahko ponudijo nižje plačilo, saj je konkurenca med iskalci dela velika. Tudi tisti, ki so že zaposleni, lahko visoko stopnjo brezposelnosti občutijo na lastni koži – plače takrat ne rastejo (razen v slovenskem javnem sektorju, kjer pa tako ali tako zakonitosti trgov ne držijo).

Kupna moč razlog za nestabilnost gospodarstva

Nizka rast plač omejuje potencialno rast povpraševanja in s tem duši inflacijo. Tudi to je bil eden glavnih razlogov, da se je stopnja inflacije v ZDA precej hitreje dvignila kot pa v evroobmočju, kjer je še vedno pod enim odstotkom, če ne upoštevamo energentov in hrane, v ZDA pa je medtem osnovna inflacija že skoraj dosegla 2 odstotka, v zadnjem letu so cene narasle za 1,8 odstotka. Nizka stopnja brezposelnosti v ZDA se že pozna pri plačah zaposlenih, saj so te končno začele hitreje naraščati, decembra so na letni ravni narasle za 2,9 odstotka, kar je največ po krizi. V Evropi pa lahko na rast plač samo upamo, za zdaj večjih povišic zaradi omenjenih dejavnikov ni na obzorju.

Videti je, da deflacijski pritiski po svetu popuščajo, saj se kažejo prvi znaki višje inflacije.

Da bi v evroobmočju prišlo do višje inflacije, nad 2-odstotno stopnjo, na katero meri ECB, bi morale cene narasti predvsem v Nemčiji. Tam je stopnja brezposelnosti 4,2-odstotna, kar je za evropske razmere odlično. Nizka stopnja brezposelnosti, padec evra in stabilna rast notranjega povpraševanja bi lahko pozitivno vplivali na inflacijo v Nemčiji, ki edina ustreza pogojem za nastanek inflacije.

Višja stopnja inflacije v Nemčiji in počasna rast cen drugod po evroobmočju bi do neke meje tudi uravnali nesorazmerje v kupni moči, ki je eden pomembnejših razlogov za nestabilnost skupnega evropskega gospodarstva. Tu pa hitro pridemo do vprašanja, ali se bodo Nemci ustrašili višje inflacije in zahtevali zategovanje pasu centralne banke ali pa bodo tokrat malce pozabili na negativno izkušnjo hiperinflacije in s tem pomagali celotnemu evroobmočju, da malce zadiha …