Prvi vtis o sočloveku ustvarimo v desetinki sekunde

Predstavljajte si, da greste na prvi sestanek z zelo pomembnim poslovnim partnerjem ali pa na razgovor za vašo sanjsko službo (lahko pa, da vas čaka 'zgolj' prvo srečanje z bodočo taščo in tastom). Ali bi se pred tem vprašali: »Le kaj si bodo mislili o meni?«
Če želite izboljšati prvi vtis, vam lahko pomaga poznavanje nevroloških, socioloških in psiholoških zakonitosti našega zaznavanja, ob upoštevanju katerih lahko zagotovo naredite (še) boljši prvi vtis.



Za začetek nekaj zanimivosti: raziskave trdijo, da si prvi vtis o sočloveku ustvarimo v desetinki sekunde, še preden se nam človek zadosti približa, da bi ga sploh dobro videli. Razlog je v 'živalski' naravi naših možganov, ki še vedno svet okrog sebe presojajo, kakor da bi živeli v pradavnini. Možgani novega znanca (na primer kandidatko za poslovno administratorko) v milisekundah uvrstijo v eno od treh kategorij (zanimiv, nezanimiv, nevaren) na podlagi neverjetnih malenosti – drža, način hoje, osebni slog, modni dodatki, seveda pa tudi besede, ton glasu, gestikulacija in obrazna mimika namreč našim možganom povedo o človeku več, kot si mislimo.

Vse, kar opazimo, se v naši glavi poveže v serijo asociacij ('govori zborno slovenščino, 'hodi z dvignjeno brado', 'oblečena je vpadljivo', 'tako hecno nesproščeno sedi'), ki jih naši možgani hitro prevedejo v prvi vtis, ki temelji na naših izkušnjah s podobnimi posamezniki ('tale bo pa težavna').

Ker možgani hkrati ves čas varčujejo z energijo, prvi vtis radi posplošijo tudi na druge lastnosti osebe, ki jih morda še sploh niso imeli priložnosti spoznati (pojav se imenuje 'halo učinek'), zato v prihodnje selektivno opažajo predvsem besede, dejanja in stvari, ki potrjujejo prvotno odločitev.

Od tod izhaja tako imenovana napaka pristranskosti, ko ljudem, ki so nam všeč, dopustimo in odpustimo veliko večje traparije, neprimerno obnašanje ali nestrokovnost, kot tistim, ki nam niso (saj jih imamo, kot radi rečemo, 'na piki').

Ko ste si o nekom ustvarili negativen prvi vtis, potrebujete najmanj pet pozitivnih izkušenj z isto osebo, da boste sploh začeli razmišljati o tem, da bi spremenili mnenje. Prej si boste namreč vsako pozitivno ravnanje nevede razlagali kot odklon od normalnega vedenja ('Danes je pa nenavadno prijazna – le kaj se ji je zgodilo?') ali pa poskus manipulacije z vami ('Tako prijazna je – zagotovo nekaj hoče od mene.'), medtem ko boste kot pod drobnogledom opazili prav vsako vedenje, ki potrjuje vaše mnenje ('Si videla, kako ga je zavrnila? Saj sem vedela, da je zoprna!').

V resnici nimamo prav veliko možnosti, da bi naredili dober prvi vtis na vsakogar – prav vsakdo izmed nas ima namreč sebi lasten filter, skozi katerega presoja ljudi okrog sebe, in če osebe ne poznamo dovolj dobro, ne moremo vedeti, kako dojema naše besede, obnašanje in videz.


Nekaterim smo že a priori všeč, drugim prav tako že a priori nismo – in le malokdo vse povedati, zakaj je tako. Kljub temu pa obstajajo nekatera preprosta pravila, ki jih velja upoštevati pri prvem stiku, saj so povezana tako s psihologijo naših medosebnih odnosov kot tudi preprostimi družbenimi pravili in normami.

Največji del prvega vtisa (55%) je zagotovo naša vizualna podoba, saj smo ljudje še vedno primarno vizualna bitja – o sebi veliko povemo z načinom hoje, držo, položajem nog in rok, osebnim prostorom, pa seveda tudi izborom oblačil, pričeske in modnih dodatkov, ki so lahko izrazit del naše javne 'persone'.

V nekaterih okoljih je pri osebnem slogu še posebej dobrodošla izvirnost (na primer, če se prijavljate na delovno mesto kreativca v marketingu), drugje je to ključni faktor, da službe ne boste dobili (na primer v banki, zdravstvu ali drugih podobno 'resnih' ustanovah, kjer vas bodo zaradi tega dojeli kot 'potencialno moteče').

Moj nasvet je, da pri izbiri oblačil za dober prvi vtis sledite trem dejavnikom: osebnemu slogu, telesnim značilnostim in okoliščinam, v katerih se boste znašli. Občudujem dobro samopodobo deklet, ki se za razgovoru za službo mirno napol razgalijo, a jih moram ob tem prijazno opozoriti, da si s tem delajo precej slabo uslugo za prihodnji odnos s sodelavci (če bodo seveda službo sploh dobile). Pretirana 'kreativa', razgaljenost ali izražanje prepričanj (na primer s kakimi napisi na majicah) so stvar 'sproščenega petka', ko službo že imate, prej pa predlagam, da osebni slog prilagodite okolju, v katerega odhajate.   


Od govorice telesa najbolj pade v oči zlasti drža – če je sključena, pri tem pa mencamo z rokami ali nagibamo glavo v stran, nevede ustvarimo vtis nesamozavestne in neodločne osebe. Ko se sogovorniku približamo, da bi mu podali roko (vsaj v predkoronskem času je bil to obvezni element osebnega stika), s tem o sebi povemo marsikaj: osebni prostor namreč kaže na psihološko razdaljo med sogovornikoma, če je prevelik ali premajhen, je to pomembno sporočilo o vaši osebnosti (ste, na primer, dokaj zaprti, spontani in odprti ali celo vsiljivi). In ko smo že pri osebnem prostoru: upoštevajte, da od korone naprej velja ravno obratno – če ste prej zaradi prevelike distance veljali za hladnega, zdaj zaradi premajhne veljate za neuvidevnega.

Stisk roke pove veliko o vaši osebni energiji (krepek stisk je za mnoge tudi znak močnega značaja), fizični elementi (toplina ali hladnost roke, suha ali vlažna koža) pa so zanimiv nezaveden pokazatelj za naše 'živalske' možgane: ljudje, ki imajo vlažne in mrzle roke, delujejo bolehno, zato nam je tak stik nezavedno zoprn, ker nas ti ljudje potencialno ogrožajo s svojo boleznijo.

Kaj lahko storite, da preprečite tako doživljanje rokovanja? Preden se boste z nekom rokovali, podrgnite dlan ob dlan, da se ogrejeta, ter pazite, da prej ne držite česa hladnega ali vlažnega (na primer dežnika na deževen dan, kozarca s hladno vodo ...). Pa še glede rokovanja v času korone: včasih se zgodi, da vam kdo nevede pomoli dlan, četudi se vi ne želite rokovati. Če se znajdete v zadregi, kaj storiti, predlagam, da mu roko vseeno podate ter si jo pozneje razkužite, kar je bolj primerno, kot da njegova roka 'obvisi v zraku', človek pa se počuti strašansko neumno. 


Drugi ključen element prvega vtisa (predstavlja približno 38%) je zvok – vaš način govora pove veliko o vaši samozavesti in energičnosti. Seveda z glasnostjo in hitrostjo govora ne gre pretiravati – predvsem pazite na dvoje: da je vaš prsni koš odprt, glava pa v nevtralnem položaju (ni, na primer, nagnjena naprej, v stran ...). Tako imate dovolj zraka za govor, glasilke pa so sproščene, kar zniža ton vašega glasu. Poskrbite tudi, da dobro odpirate usta (moje pravilo je, da govorimo tako, da bi vam sogovornik naše besede lahko 'bral z ustnic') in da imate prijazen obraz z malček nasmeška. Tako boste namreč bolj razločni, govorili pa boste tudi bolj počasi in preudarno ter s prijetnejšim tonom, ki deluje bolj zaupanja vredno.

In besede? Kljub temu, da ob prvem vtisu igrajo najmanjšo vlogo (predstavljajo le 7% celotnega učinka, ki ga ustvarite na sogovornika), vseeno premislite, kaj rečete. Pri govorjenju uporabite primere, zgodbe, metafore in slikovite besede, saj taki opisi v spominu ostanejo dlje. Predlagam tudi, da trditve zaključite s padajočim tonom, saj boste tako delovali bolj odločno.

In ne pozabite na čudežno moč tišine – tako med stavki, kot tudi med samim pogovorom – zlasti odsvetujem 'skakanje v besedo', saj je psihološko izredno agresivno in pri drugi osebi vzbudi obrambne občutke. Za dober prvi vtis je priporočljivo, da sogovorniku pustite, da govori več od vas, kar dosežete z dobrimi odprtimi vprašanji. Tako pokažete zanimanje zanje in zagotovo boste vzbudili zanimanje tudi zase.

Odličen prvi vtis ustvarja priložnosti, da lahko ustvarite še drugi vtis, saj dobite možnost za naslednje srečanje, zaposlitev, podpis pogodbe ..., od tam naprej pa vas čaka gradnja odnosa, kjer pa že veljajo drugačna psihološka pravila. A več od tem v naslednjem prispevku.
Se beremo!