Prisila na dolgi rok ne deluje

Ruska agresija na Ukrajino je le še enkrat več pokazala, kako izjemnega pomena je bilo to, da je Slovenija leta 2004 vstopila v Nato, v mednarodno obrambno zavezništvo, ki državam članicam zagotavlja varnost pred invazijami tujih okupatorskih sil.     

Če je bilo v Sloveniji še lani kar nekaj vidnih članov političnega in intelektualnega establišmenta odkrito in glasno prorusko usmerjenih, so po ruskem napadu na Ukrajino ostali (vsaj) pragmatično tiho, saj bi v nasprotnem primeru - če ne drugega - začeli krepko izgubljati politične točke in tudi svoj intelektualni ugled.

Naj ob tem omenim, da bi tudi od številnih slovenskih gospodarstvenikov, ki v veliki meri poslujejo z Rusijo in imajo od poslovanja z njo velike dobičke, pričakoval, da bodo vsaj ob trenutni ruski invaziji na Ukrajino manj oportunistični in se uskladijo s celotnim zahodnim svetom, ki je - enoten, kot že dolgo ne - Rusijo obsodil in zoper njo uvedel mogočne gospodarske sankcije.  

Med zahodnim svetom in Rusijo so sicer že zgodovinsko gledano ogromne razlike. Že bežno poznavanje zgodovine nas pripelje do zaključka, da Rusija nikoli ni šla skozi fazo renesanse, za katero je bilo med drugim značilno tudi poudarjanje idej humanizma in nedotakljivosti človekovega življenja.

Največja grožnja za naslednje generacije

Drži sicer, da se je v novejši zgodovini (v 19. stoletju) v Rusiji pojavila močna klika, ki je zagovarjala tudi t.i. »zahodnjaštvo«, a je imela močno opozicijo med tako imenovanimi slavofili – šlo je za intelektualno gibanje, ki se je zavzemalo za to, da se ruski imperij razvija na osnovi vrednot, ki niso zahodnjaške, ampak imajo svoje korenine v starejši ruski zgodovini. 

Po zatonu ruskega imperija (v obdobju 1721-1917) so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki in začelo se je obdobje komunizma, za katerega pa je seveda dobro znano, da je preziral vse ideje, ki jih je negoval demokratični Zahod (svoboda, človekove pravice, humanizem, pomen človeka kot posameznika, gospodarska prosperiteta, ipd.). Tudi v tem obdobju se je torej Rusija zavestno odmaknila od zahodnjaškega vrednostnega vpliva. 

Po razpadu Sovjetske zveze je oblast v Rusiji za relativno kratek čas (devetdeseta leta prejšnjega stoletja) prevzel pro-zahodno usmerjeni Boris Jelcin, a se je nato ta država s prihodom Vladimirja Putina na oblast ponovno začela odmikati od Zahoda in negovati ideje imperializma in hladne vojne.

Ukrajinska zastava. Foto: Getty Images

Napačno bi bilo sicer trditi, da se Zahod v zgodovini nikoli ni obnašal imperialistično. O tem nenazadnje priča bogata dediščina zahodnjaškega kolonializma.

Poleg tega je znano, da so tudi ZDA, vsaj od druge svetovne vojne naprej, nič kaj prikrito negovale idejo t.i. »America's Backyard«. Šlo je za posebno interesno obravnavo držav, ki so jih te imele za del svojega »dvorišča«; predvsem za latinskoameriške države. Ta obravnava se je pogosto manifestirala v obliki financiranja vojaških udarov, s katerimi je vojska strmoglavila različne demokratično izvoljene levo usmerjene politične voditelje. 

A od padca železne zavese naprej - torej od leta 1991 dalje - je postal imperializem de facto relikt preteklosti in predvsem nedopustna strategija v mednarodnih odnosih. Tiste evropske države, ki so bile od konca druge svetovne vojne naprej prisilno pahnjene v objem Sovjetske zveze, so se lahko svobodno odločile, kakšno politično ureditev bodo izbrale in v katere mednarodne organizacije se bodo včlanile. 

Zakaj lažemo?

Tako rekoč so se na referendumih vse odločile za vstop v različne zahodne zveze (predvsem v EU in v Nato). Nobena od evropskih držav, ki so bile pred tem del sovjetskega vplivnega območja (Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija), se ni odločila za bližnje povezovanje z Rusijo, ampak v prvi vrsti za povezovanje z EU in z ZDA.  

In prav to je tisto, pred čemer si ruski predsednik, še vedno očaran nad obdobjem hladne vojne in nad »veličino« Sovjetske zveze, zatiska oči. Očitno je globoko prepričan v to, da številne države in njihovi državljani enostavno nimajo pravice samostojno odločati o tem, kako želijo živeti in s kom se želijo združevati.  

Takšno svobodno odločanje je namreč v diametralnem nasprotju s teorijo imperializma, v skladu s katero je pomembna predvsem geostrateška moč velikih držav in za dosego katere so dopustna tudi prisilna združevanja, ki temeljijo zgolj in samo na argumentu moči in v celoti ignorirajo pravico narodov do samoodločbe.  

A moč je lahko zelo relativna in nezanesljiva še posebej, če se jo uporablja zoper večinsko voljo ljudstva. Kot taka se je v zgodovini že ničkolikokrat izkazala kot jalova. 

Če si želijo ljudje iti na Zahod, jim je to treba tudi dopustiti. Ali pa narediti Vzhod tako privlačen, da si bodo premislili. 

Prisila pa na dolgi rok ne deluje. Nikoli.

Kaj se bo zgodilo z razkošnimi vilami ruskih bogatašev na Jadranu?