Pravijo, da se v dobi sedmih let zamenjajo vse celice našega fizičnega telesa. Ne čisto vse v enakem obdobju, vendar dovolj njih, da lahko govorimo o celoti. Spletni portal Livescience po knjigi New York Public Library's Desk Reference povzema, da govorimo o 50 do 75 trilijonih celic, ki sestavljajo naše telo. Vsak tip celic ima svojo življenjsko dobo, in ko človeško bitje umre, traja lahko ure ali dneve, preden vse celice v telesu odmrejo. In prav to nejasno in morbidno dejstvo upoštevajo tudi forenzični preiskovalci pri določanju natančnega časa smrti žrtev umorov.
 
Če se sedaj vrnemo k dejstvu, da se naše telo stalno obnavlja; si predstavljate, kako bi bil videti film, če bi posneli in zmontirali kratke inserte mikroskopskega spreminjanja celic našega telesa na dnevni ravni - sedem let, čisto vsak dan. Kakšen bi bil? Verjetno bi nas osupnil in se nas močno dotaknil. Na lastne oči bi gledali prenovo človeka – sebe.
 
In če sedaj upoštevamo še, da ljudje nismo le fizična telesa, temveč imamo tudi eterično, astralno in čustveno telo, si kaj hitro lahko predstavljamo, kaj se dogaja s ta istim človekom v psihološkem in duhovnem smislu. Zavedanje tega fenomena  nam ponudi odgovor na mnogokrat slišano vprašanje, kadar se neki človek, ki ga poznamo močno spremeni ali pa smo ta oseba sami; »Kdo je ta človek? Sploh te ne  prepoznam več, nisi več ista oseba...«.
 
V tem kontekstu seveda govorim o vedenju človeka, njegovih dejanjih, izrečenih besedah, odločitvah, odnosu do sveta, itd. Človek, ki se odloči v življenju napredovati, rasti, se nenehno razvijati in učiti, se tako v sedmih letih dejansko prerodi tako fizično kot psihično.
 

Ne prenovi se le na fizični – celični ravni, temveč postane tudi njegova osebnost drugačna, kot je bila pred sedmimi leti. Vendar ta psihološki vidik velja samo za človeka, ki se stalno uči, se sooča z izzivi in jih premaguje, razvija vrline in napreduje ter se je pripravljen razvijati in učiti do pozne starosti.
 
Žal pa si moramo priznati, da je bistveno manj ljudi takih, ki živijo po principu razvoja in bistveno več takih, ki na neki točki odraslosti »zaspijo« in se odločijo ostati v območju brez napredka, ki deluje zelo komodno in se s tem zadovoljijo.
 
Na neki točki lahko tako začnemo opažati, da se naši pogledi, vedenje in delovanje z ljudmi,  ki smo jih imeli za (po)znane, sploh ne ujemajo več tako, kot pred časom. In sedaj smo soočeni z Heraklitovo modrostjo, da noben človek ne stopi dvakrat v isto reko, ker reka ni ista, kot tudi človek ne.
 
Veliko ljudi se na tej točki začne razhajati, padati v konflikte in sčasoma odtujevati. Nastane lahko disharmonija v odnosih. Posledično tudi prekinitve odnosov.
 
Vendar človeka, ki je holistično razgledan, se neprestano uči in obenem razvija vrline, kot so ljubezen, milina in hvaležnost, ta sprememba ne prestraši in odvrne od drugega. Razume, da se oba spreminjata in dovoli, da se drugi razvija v svojem tempu in smeri. Tako ustvari polje in okolje, ki je prepojeno z brezpogojnim sprejemanjem in dovoljevanjem svobodnega razvoja vsakega posebej.
 
Naj na poti naših sprememb, tako fizičnih, psihičnih kot duhovnih, zmeraj zmagajo ljubezen, milina in hvaležnost.