Ameriški milijarder Warren Buffett, ki je – med drugim – avtor izjave, da racionalni ljudje tega kar imajo in potrebujejo ne tvegajo za to, česar nimajo in ne potrebujejo, je bil skupaj s še enim milijarderjem Billom Gatesom pobudnik kampanje, s katero spodbujajo vse milijarderje tega sveta k dobrodelnosti. Buffett je obljubil, da bo za dobrodelnost daroval kar 99 odstotkov svojega bogastva.
 
Glede na to, da je nedavno vstopil v »ekskluzivni« ultra bogataški klub posameznikov, katerih premoženje ocenjujejo na več kot 100 milijard dolarjev (poleg njega še Bill Gates, Jeff Bezos in Elon Musk), mu bo potem, ko bo dobrodelno razdal ogromno svojih zelenih bankovcev, še vedno ostala dobra milijardica za lastne potrebe. Hudega mu ne bo.  
 
Ob tovrstnih PR kampanjah milijarderjev si vselej rečem: bravo gospodje, ampak, a se vam ne zdi, da vam je malo pozno potegnilo? Svetovna revščina namreč narašča. Podatki razkrivajo, da približno 1,89 milijarde ljudi, oziroma približno četrtina svetovnega prebivalstva živi v ekstremni revščini. Skoraj polovica prebivalstva v državah v razvoju pa živi z manj kot 1,25 dolarja na dan (malo več kot en evro na dan). Te številke so zastrašujoče, a smo do njih – pa če si to priznamo ali ne – vsi skupaj malo ignorantski oziroma pišmevritični (vsa čast nekaterim izjemam, kot so humanitarne in človekoljubne organizacije).
 
Pred časom sem v stari Ljubljani pogosto srečeval klošarja, ki sem ga redno zalagal s kakšnim drobižem. Še bolj kot to je cenil, da sem z njim vedno malo poklepetal na temo politike, družbe in medčloveških odnosov. Bil je precej brihten človek, ki se mu je v življenju nekako zalomilo, saj me je pogosto presenetil s kakšno lucidno idejo.
 
Ena izmed njih je bila, da bi bil problem svetovne revščine verjetno že premagan, ali pa vsaj krepko omiljen, če bi prav vsak izmed prebivalcev Zemlje (izvzemši tiste, ki si tega ne morejo privoščiti) mesečno prispeval približno 10 evrov nekakšnega solidarnostnega davka za tiste, ki pomoč najbolj potrebujejo. Če zelo posplošim bi se lahko za tako »donacijo« kvalificirala približno polovica človeštva, torej okrog štiri milijarde ljudi. Matematični izračun pove, da bi na tak način lahko za premagovanje revščine namenili približno 40 milijard evrov mesečno, 480 milijard evrov letno ali skoraj pet bilijonov evrov na desetletje. To pa so že resne številke. S tem sicer še ne bi porazili globalne revščine, prepričan pa sem, da bi znatno število ljudi potegnili vsaj iz ekstremne revščine.
 

In kakšna bi bila cena za to? Nikakršna. Vsak izmed nas bi se moral mesečno odpovedati kili mesa ali sira, ali pa petim kilam pomaranč. Saj bi šlo kajne? In kaj bi s tem pridobili? Ogromno. Občutek, da smo (pa čeprav le simbolični) del zgodbe, ki rešuje enega izmed najbolj trdovratnih globalnih problemov družbe, v katerem živimo, bi bil namreč vrhunski.
  
Zakaj torej takšna, sicer zelo preprosta akcija, za katero bi se zlahka našel tudi ustrezen mednarodni konsenz, še ni stekla? Odgovor je preprost. Zaradi prevladujočega egoizma družbe, v kateri živimo, zaradi ignorance odločevalcev, ki se jim zdi vsak svetovni problem pomembnejši od tega, da skoraj četrtina človeštva vsak dan živi v stresu, ali bo našla kaj za pod zob in sploh preživela dan.
 
A kakšno je psihološko ozadje te ignorance? Darvinizem, dragi moji, stari dobri darvinizem. Zapisan nam je v genih, nekaterim bolj, drugim manj. Čeprav smo navzven vsi polni besed o solidarnosti, sočutju, pomoči šibkejšim, manj nadarjenim, ipd, pa si sam pri sebi marsikdo misli, da so si reveži pač sami krivi za kalvarijo, v kateri so se znašli.
 
Kar pa v resnici sploh ne drži. Večina izmed njih v življenju ni imela te sreče, da bi se rodila v mirnih in razvitih državah, v ljubečih družinah, da bi imela dostop do javnega zdravstva, do šolanja in izobrazbe, do bančnih posojil za stanovanja, ipd. 
 
Nedavno kampanjo Warrena Buffetta in Billa Gatesa za vzpostavitev globalne ultra bogataške dobrodelnosti zato kaže odločno in glasno podpreti In upati, da bo pri ostalih milijarderjih zbudila vsaj grenak občutek ne pripadnosti »elitnemu dobrodelnemu klubu«, ali pa celo slabo vest, da so z vsemi svojimi milijardami, ki se jih ljubosumno oklepajo in s katerimi ne vedo, kaj početi, v bistvu ene sebične r..i.
 
Še bolje kot to pa bi bilo, da bi dojeli, kaj jim Gates in Buffett v resnici med vrsticami sporočata: namreč to, da je preveč enostavno preveč in, da si s preveč ne morejo kupiti niti sreče, niti ljubezni, niti zdravja, niti dobrega počutja.