Piflarji, barabe in barabice

Barabice, soočeni z vsemi svetlimi in temnimi kotički človekove duše, so pravi umetniki življenja.
Fotografija: Kakšno zvezo imajo lepa dekleta z biznismeni in državniki, ki bi radi bili barabe? Foto Pixabay
Odpri galerijo
Kakšno zvezo imajo lepa dekleta z biznismeni in državniki, ki bi radi bili barabe? Foto Pixabay



Kliše pravi, da morajo biti dobri biznismeni vsaj malo barabice, če že ne barabe. Naj se malo poigram s tem klišejem. Poznal sem gospo, ki je rekla, da jo od vseh moških spolno najbolj vzburjajo zaporniki. Ko jo je kolega vprašal, kaj je tako seksi prav na zapornikih, je odgovorila, da ne ve, kaj točno, ampak da se ji zdijo nekako maskulinsko prvinski, predrzno možati, brezkompromisni.

Ena najbolj zlajnanih ljudskih gre, da lepa dekleta ljubijo barabe. O tem pojejo celo glasbeniki, tema pa je seveda zelo zanimala tudi svetovnega psihoterapevtskega asa Sigmunda Freuda.

Slednji sicer ni imel razdelane teorije o vzročno-posledični povezavi med barabami in erotičnimi preferencami lepotic, je pa včasih napeljeval v smer, da naj bi bili barabini za ženski spol zanimivi, ker so izmuzljivi, težje ulovljivi in zato bolj ekskluzivni. Je torej ta bizarna lopovska ekskluzivnost tista, ki take dame draži in vzburja?

Počasi, počasi. Predvsem je treba vedeti, da barab ne ljubijo vsa lepa dekleta. Kolegica, katere mnenje cenim, mi je dejala, da ne drži, da lepa dekleta ljubijo barabe, ampak da jih ljubijo neumna lepa dekleta. Ta naj bi bila tudi bolj dovzetna za mazohistična ljubezensko-seksualna hrepenenja.

Pametne ženske se z barabami sicer zabavajo, podobno kot so se plemiči zabavali z dvornimi norčki, ko pa nastopi čas za resnejše projekte (družina, otroci, kariera), se jim zahvalijo za »sodelovanje«. Barabam se torej pri lepih dekletih (vsaj pri tistih z malo višjim inteligenčnim kvocientom) vendarle ne piše tako dobro.

A kakšno zvezo imajo lepa dekleta z biznismeni in državniki, ki bi radi bili barabe?

Pokukajmo spet malo k Freudu. Po njegovem je prav seksualnost tista, ki nas moške nezavedno vodi, da se izkažemo v podjet­ništvu, športu, politiki, znanosti in v karieri nasploh. Vse to naj bi počeli zato, da osvojimo (lepa) dekleta. Da bi jih prepričali, da smo prav mi »the special ones«.

No, morda je Freud malo pretiraval, saj nekoga pri trudu, da bi odkril čudežno zdravilo ali nov planet v osončju, morda majčkeno vodi tudi vera v humanizem, v znanstveni napredek in ne zgolj dokazovanje dolgonogim lepoticam. A je vendarle zadel žebljico na glavico. Tudi barabini bi se seveda želeli izkazati in osvojiti lepa dekleta. A imajo problem, saj so v to naravno moško kompetitivnost vključili grobo kršenje pravil in vsakodnevno vožnjo na vlakcu smrti. So poosebljena nevarnost. To pa pri lepih dekletih ne »pali«.

In tu pridemo do odnosa med piflarji, barabami in barabicami.

Najprej o piflarjih. Tovrstne moške – veliko jih lahko najdemo tudi v vrhovih slovenske politike in menedžmenta – so starši vzgajali v pridne fantke. Vrata ekscesnih zabav, rock koncertov in drugih alternativnih oblik sproščanja so bila nepredušno zaprta. Besede, kot so alkohol, cigarete, marihuana, so spadale pod rubriko prepovedano. Družiti so se morali le z otroki iz enakega socialnega kroga, otroci iz delavskih družin so denimo veljali za nižjo kasto, nevredno druženja. In tako so živeli v vati, v slonokoščenem stolpu, neobčutljivi za probleme realnega sveta, in v tej isti vati živijo še danes. Kot taki so za družbo nepomembni in nekoristni, običajno slabi biznis­meni in še slabši državniki. Lepa dekleta poskušajo osvojiti s svojo malomeščansko (kvazi) elitnostjo in so pri dvorjenju praviloma nerodni in neprepričljivi. Dekleta se vanje ne zaljubljajo, jih pa izkoristijo za priročne bankomate. Dolgočasno in neromantično.

Foto: Reuters
Foto: Reuters
Barabe. Tudi ti – še zlasti v Sloveniji – hitro zavohajo vonj po denarju in oblasti in so zaradi svoje pokvarjene duše posebna nevarnost za gospodarstvo in družbo kot celoto. Kako se nič hudega sluteč otrok prelevi v barabo, so sociologi že dokazali. Najboljša garancija za to je, da je baraba že ata. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa. Namesto da bi ata sina učil o Platonu in Shakespearu ali vsaj o tem, kako pravilno položiti električne kable, ga raje uči, kako pretentati kupca avtomobila s tem, da zavrti prevožene kilometre nazaj. Kaj se bo mučil s kabli, če lahko z dobro »natego« zasluži tisoč evrov desetkrat hitreje.

Šola se nadaljuje s tem, kako kakšnega državnega uradnika dobro »podmazati«. Pa kako oprati kakšen milijonček. Ata sina poduči tudi o tem, da denar zagotavlja prihod horde lepih deklet. Seveda pa mu zamolči, da je taka horda bolj za silo: sestavljena iz »sponzoruš« z neposrečenimi lepotnimi operacijami in resno načetim intelektom ali pa v najboljšem primeru iz prefriganih gospodičen, ki imajo barabine le v kratkoročnem seks najemu – da jim ti zvesto kupujejo Guccijeve torbice in Armanijeve parfume. Seveda mu zamolči tudi to, da ga v naslednjem letu čaka pet sodnih postopkov zaradi različnih lopovščin in da lahko pristane celo v zaporu. Takrat pa seveda prenehajo tudi usluge »sponzoruš«.    
     
In potem so tu še barabice. Moški plemenitega srca, intelektualci, ki so svoj karakter pilili na neštetih divjih zabavah, tudi ob soočenjih z različnimi čudaki, posebneži in marginalci: punkerji, heavymetalci, skinheadi, popolnimi boemi, playboyi, ultrašminkerji ipd. – kar jim je omogočilo, da so spoznali še neraziskane globine in širine družbe, v kateri so živeli.
Barabice, ki so seveda tudi marsikatero ušpičili (najraje proti sistemu), sobotnih večerov niso preživeli ob (prisilnem) poslušanju sonat v varnem zavetju snobovske druščine, ampak so raje debatirali o resnih temah: o gnilobi povampirjenega turbokapitalizma, neprebavljivi hinavščini malomeščanstva, o primitivnosti novobogatašev (»nouveau riches«), ponarejenih medčloveških odnosih v potrošniških družbah, humanem podjetništvu, o razliki med pametnim poslovnim tveganjem in norostjo …

Soočeni z vsemi svetlimi in temnimi kotički človekove duše, neštetokrat preizkušeni v številnih zahtevnih življenjskih situacijah, so postali zelo uspešni na različnih frontah. Humanisti, strokovnjaki, če je treba, tudi zvitorepci. Pravi umetniki življenja. Zdi se, da pametna lepa dekleta to vedo in jim zato tudi namenijo svoje srce.

Več iz rubrike

Komentarji: