Destruktivni greh povprečnosti

Naj začnem z nogometom. Nogometnega sodnika Damirja Skomino je nedavno doletela velikanska čast, saj bo kot prvi slovenski sodnik sodil finale nogometne lige prvakov v Madridu. Damirja Skomino so izbrali iz sodniških vrst, v katerih vlada izredno močna globalna konkurenca. Odločili so, da bo prav on sodil na prestižnem dogodku, ki si ga bo verjetno ogledala več kot milijarda zemljanov. No, zanimiva stvar, ki sem jo opazil ob tej novici, je bila novinarjeva opazka, da gre za sodnika, ki je v tujini precej bolj cenjen kot doma. »Slovenceljni« očitno spet mislijo, da so pametnejši od vsega sveta.

Skominov primer žal ni osamljen in dejansko služi kot vzorec. Slovenci premoremo precej svetovnih kapacitet, ki so deležne nič ali bistveno premalo pozornosti domače javnosti, medijev in strokovnjakov. Tukaj je na primer Željko Ivanek, Slovenec, ki je uspel v vselej neizprosnem Hollywoodu, pomemben igralec v tako slovitih filmih, kot so Hanibal, Mandžurski kandidat in Misija Argo, sicer pa tudi dobitnik prestižne filmske nagrade Emmy leta 2008. Za enega od najbolj priznanih hollywoodskih igralcev večina Slovencev sploh še ni slišala, kar je najmanj čudaško. In seveda tipično – slovenceljsko. Kaj pa Joseph M. Miskulin (Joey Miskulin), eden od najbolj priznanih ameriških glasbenikov, ki je osvojil tudi prestižno nagrado Grammy in sodeloval s Paulom McCartneyem? Pa morda politik George Voinovich, nekdanji guverner Ohia? Pa kandidatka za ameriško predsednico Amy Klobuchar?

Izjemno uspešni, a pozabljeni. S strani Slovencev, seveda.    

Nedavno se mi je porodilo tole zanimivo vprašanje: kako to, da Slovenci tako zelo obožujejo povprečnost, varno skrivanje v masi, introvertiranost, ko pa smo vendar obkroženi z narodi, ki nikakor ne prisegajo na te vrednote, denimo z Italijani, Hrvati, Avstrijci? Zdi se, da tipičen Slovenec prav sili v neke srednje vrednosti, pa čeprav obstajajo vsi pogoji za to, da bi jih presegel in vstopil v povsem nove sfere razvoja in napredka.

Statistični podatki se iz leta v leto berejo enako: »Slovenci so se po premoženju v primerjavi z drugimi državljani v EU tudi letos uvrstili v zlato sredino.« »Zdravstveno stanje Slovencev v EU je nekje v zlati sredini.« »Znanje slovenskih šolarjev v EU je v zlati sredini.« »Prehranjevalne navade Slovencev so v primerjavi s prehranjevalnimi navadami državljanov drugih članic EU nekje v zlati sredini.« Da pa se razumemo - zlata sredina ni nekaj, kar bi bilo nujno slabo. To, da je denimo Slovenija država z relativno nizko stopnjo materialne razslojenosti, je lahko dober podatek, saj pomeni, da smo še vedno kolikor toliko delujoča socialna država.

Ne smemo pa zlate sredine mešati s toksično nagnjenostjo k povprečnosti, pri kateri se Slovenci zares razlikujejo od tistih ustvarjalnejših, pogumnejših narodov. Zdi se, da ne glede na vse preprosto želijo ostati potuhnjeni, neopazni, dolgočasni, ruralni. Razlog je seveda strah.

Ampak od kod izvira ta strah pred boljšim, naprednejšim, izvirnejšim, svetovljanskim? Je morda v igri nacionalni gen, ki nosi v sebi patološki zapis manjvrednosti? Verjetno. Ali pa se v Sloveniji - kar je še posebej nevarno - (ne)zavedno goji kult nevoščljivosti na vseh družbenih ravneh, s čemer se poskuša, kjer se le da, zatreti tiste, ki so boljši, drugačni, uspešnejši? In seveda - zakaj se to počne?

Odgovor je žal pozitiven. Naj omenim kar lastni primer. Kot mladenič sem imel to srečo, da mi je bilo omogočeno študirati ne le v Sloveniji, ampak tudi v tujini, na eni od najbolj prestižnih britanskih izobraževalnih ustanov. Kasneje sem začel sodelovati še z nekaterimi vrhunskimi tujimi podjetji svetovnega kova. Te reference so mi po naravni logiki tam odpirale številna vrata. Ko pa sem začel delovati v Sloveniji, mi je kolega svetoval, naj te reference raje zadržim zase, češ da bom marsikje verjetno naletel na revolt. Da se bodo ustrašili teh mojih referenc in znanj. Ustrašili? Ja, ustrašili, da bi jim lahko spodnesel njihove s povprečnim znanjem pridobljene stolčke.

Skoraj se mi je zataknilo.

Več kot dvajset let kasneje marsikje v Sloveniji še vedno straši ta grozni duh mediokritete. Kolega, sicer uspešen podjetnik, se je pred časom po spletu okoliščin zaposlil v javni sferi, na enem od ministrstev. Kot nadarjeni podjetnik je seveda takoj ugotovil, da je z oddelkom, v katerem dela, nekaj hudo narobe. V njem je bilo vsaj za tretjino preveč zaposlenih, učinkovitost pa povsem na psu. Nič čudnega, saj so si zaposleni, namesto da bi delali, med seboj pripovedovali cenene seksualne vice, pisali zasebna e-sporočila in telefonarili tja v en dan. Vse to silno počasi, kot da bi bili na kakšnem sestanku krajevne skupnosti iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Seveda vse to z našim, davkoplačevalskim denarjem. Ko je predstojniku oddelka to povedal in predstavil svoj načrt za reorganizacijo dela in posledično za povečanje učinkovitosti, je naletel na mobing, na koordiniran združeni »protinapad« predstojnika in sodelavcev, ki so ga želeli na vsak način odpustiti. Bojda še danes bije pravne bitke z njimi – menda precej uspešno, kar mi greje srce.

A zakaj Slovenci tako norijo s to svojo destruktivno nevoščljivostjo? Ali razlog tiči v tem, da se nikoli niso mogli sprijazniti s tem, da je nekoga drugega mati narava bolj obdarila kot njih – denimo s pametjo, z nadarjenostjo, z videzom, z materialnimi možnostmi za izobraževanje? In da je zato v življenju bolj uspel od njih. So torej jezni na mater naravo? Ali pa razlog morda tiči v tem, da so v življenju sprejemali napačne odločitve, zavozili svojo kariero in tako pokopali svoje mladostne sanje in ambicije? So torej jezni tudi nase? Verjetno drži oboje.

Vendar pa lahko take luzerje najdemo povsod po svetu, ne le v Sloveniji - a s pomembno razliko: v večini držav sveta nimajo nobene besede in nobenega vpliva. Ne predstavljajo nikakršne družbene moči, zato jim ne preostane drugega, kot da se v boju za lastno preživetje poskušajo zgledovati po boljših od sebe in se od njih tudi kaj naučiti. To pa so idealni pogoji za nastanek meritokracije, pozitivne selekcije, kjer se znanje, kvaliteta in sposobnosti ustrezno nagrajujejo.

Problem Slovenije pa je v tem, da imajo tisti povprečni, manj sposobni še vedno (bistveno) preveč družbene moči, ki jo uporabljajo zato, da sposobnejšim od sebe postavljajo ovire in kopljejo jame, kjer je to le mogoče. V Sloveniji je povprečnost torej dejansko »legalizirana« in predstavlja vodo na mlin sistemu negativne selekcije, v katerem dejstvo, da ima nekdo denimo doktorat s Harvarda pomeni, da gre za osebo, ki predstavlja grožnjo temu sistemu.

A naj vendarle končam ohrabrujoče: parazitom, ki se danes morda še brezskrbno pasejo v sistemu vladavine povprečnosti, so šteti dnevi. Sistem je obsojen na propad. V prid temu govorijo globalizacija in čedalje večja konkurenčnost na vseh ravneh ter prodor podjetniškega in ustvarjalnega razmišljanja v vse pore družbenega življenja. Tu pa povprečnost nima kaj iskati.