Nikar ne prestopajmo črte, tudi tiste nevidne ne

Zdaj, ko smo se naučili, kako pravilno umivamo roke, se spomnimo še nekaterih osnovnih, nenapisanih pravil lepega vedenja.
Fotografija: Ponekod so črte zarisane, kar še vedno nekaterim ne prepreči, da se nam ne bi preveč približali. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Odpri galerijo
Ponekod so črte zarisane, kar še vedno nekaterim ne prepreči, da se nam ne bi preveč približali. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Ozrimo se naokoli in bodimo iskreni do sebe in drugih. Številna znanja, ki so bila nekoč samoumevna posledica domače vzgoje, so danes marsikje redkost. Na videz majhna dejanja, zaradi katerih se vsi počutimo bolje, v družbi drug drugega. Pozornosti, s katerim izkazujemo spoštovanje do vseh okoli nas, našo integriteto, značaj, uvidevnost in obzirnost.

V zadnjih mesecih smo bili neštetokrat priča posmehovanju, v smislu, zakaj nam na različnih komunikacijskih kanalih predstavljajo pravilen način umivanja rok. Ker to tako ali tako vsi znamo. Pa se je izkazalo, da ni res. Mnogim se nenehno mudi in se spozabijo pri osnovah, kot je umivanje rok ob prihodu domov. Presenečeni bi bili, koliko ljudi pozablja na osnove higiene, sploh v skupnih delovnih prostorih.


Najpogosteje pogrnemo ravno pri osnovah in tako se nam zatakne pri povsem običajnem pozdravljanju. Ste opazili, da ljudje vse manj pozdravljajo/-mo? Vsako naše srečanje se začne s pozdravom, ki predstavlja osnovo lepega obnašanja. Pozdrav je vedno vljuden in je vselej znak spoštovanja. In tudi odzdraviti je treba. Pozdravljajmo. Raje prevečkrat, kot premalo. Ljudem lahko polepšamo dan s tem, ko jih pozdravimo. Verjemite mi. Ne hodimo en mimo drugega, poglejmo si v oči in se pozdravimo. Pravilom pozdravljanja, v poslovnem svetu, se posvetim enkrat v prihodnje, na pozdravljanje v vsakdanjem življenju pa ne pozabimo, ne glede na to kje, kdaj in s kom smo.


Polje diskretnosti


Ponekod so črte zarisane, kar še vedno nekaterim ne prepreči, da se nam ne bi preveč približali. Ljudje nimamo radi, kadar popolni neznanci vstopajo v naš intimni pas, na kar me moji klienti nenehno opozarjajo. Ni tako težko sprejeti dejstva, da nekateri pogovori morajo potekati, kolikor toliko zasebno, čeprav tudi črte na tleh tega ne zagotavljajo. Potrudimo se pri razdalji v lekarni, kjer ni potrebe, da bi poslušali o zdravstvenih težavah starejše gospe, ali na banki prisluškovati o stanju na računu gospoda pred nami in podobno. Gre za osebne in, velikokrat delikatne teme, ki se nas ne tičejo. Stopimo za črto, ki je tam z razlogom, radovednost pa preusmerimo raje v kaj drugega in za nas bolj koristnega.
Ne hodimo en mimo drugega, poglejmo si v oči in se pozdravimo. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Ne hodimo en mimo drugega, poglejmo si v oči in se pozdravimo. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Podobno se dogaja v trgovinah. Sprašujem se, od kdaj velja pravilo, da se medtem, ko čakamo v vrsti na blagajni, vrinemo in smo pri tem celo agresivni? Če se nam resnično mudi, bodimo toliko obzirni in spoštljivi, do oseb, ki čakajo v vrsti, in jih vljudno vprašajmo, ali nam dovolijo, da stopimo naprej. Zahvala je seveda več kot primerna na tem mestu. Z vsem spoštovanjem, čas vsakogar izmed nas je dragocen.

Vse pogosteje opažam odprte embalaže na policah. Kdaj smo si ljudje vzeli to pravico, da odpremo vrečko čipsa, ga polovico pojemo in nato odprto vrečko odvržemo na polico s toaletnim papirjem? Ker pač lahko? Ustavimo se.

Potem je tukaj še blagajna. Ko smo že tako daleč, da je čas za plačilo naših izdelkov, prosim odložimo telefone, ne klikajmo po socialnih omrežjih in ne telefonirajmo na ves glas, medtem ko na blagajni čakajo na plačilo. Takrat je potrebno pripraviti gotovino ali kartico in ne ovirati vseh tistih, ki čakajo v vrsti za vami. Gre za uvidevnost.

Vse pogosteje smo priča nestrpnosti pri telefonskih klicih. Če se nam oseba ne oglasi, to ne pomeni, da jo bomo prej priklicali, če bomo v naslednjih dveh minutah njeno številko, neprekinjeno zavrteli še vsaj desetkrat. To preprosto pomeni, da ima nekaj pomembnejšega, da se ne more pogovarjati z nami in nas bo najverjetneje poklicala nazaj, ko bo lahko. Ali pa je čas, da se sprijaznimo z dejstvom, da nekateri ne želijo biti ves čas dosegljivi in občasno potrebujejo čas le zase, za svoje najbližje. Ne bo odveč, če bomo osebi, namesto desetih nedogovorjenih klicev, napisali sporočilo, zakaj jo potrebujemo in prepričana sem, da bo, glede na stopnjo nujnosti, klic tudi vrnila.


V intimno posameznikov lahko vdiramo tudi z neprimernimi vprašanji. FOTO: Getty Images/iStockphoto
V intimno posameznikov lahko vdiramo tudi z neprimernimi vprašanji. FOTO: Getty Images/iStockphoto
Intima posameznikov


V intimno posameznikov lahko vdiramo tudi z neprimernimi vprašanji, ne le s prestopom črte polja diskretnosti. Rada bi razumela, ali gre zgolj za radovednost ali mišljenje, da je prepričanje osebe, ki sprašuje edino pravilno, ter da je vse kar odstopa, preprosto napačno. Nikoli nisem razumela posameznikov, ki brez zadržkov postavljajo vprašanja, kot so: »Kako pa to, da še niste poročeni?« ali »Še vedno nimate otrok?«, na poslovnih ali zasebnih dogodkih, ljudem, ki so jih prvič srečali. Gre za osebne stvari, boleče teme, ki sprožajo trenutke nelagodja in nepotrebna zardevanja. Neprimerno je spraševati takšne stvari, sploh kadar ne poznamo ozadja.

Ko se odpravljamo na srečanja, druženja, mrežne dogodke, se je potrebno ne le pogledati v ogledalo, ampak tudi vsebinsko pripraviti. Tudi klepetati je treba znati, če želimo ustvariti dober vtis. Verjemite mi, vreme ni edina tema, o kateri se lahko pogovarjamo z neznanci.

Sodobni bonton nas uči spoštljive komunikacije, obzirnosti, dostojanstva, prijaznosti, obzirnosti in če bi radi zares blesteli, tudi spontani »small talk«, ne prepuščajte naključju in se, dogodku primerno, pripravite. Nikar ne prestopajmo črte, tudi tiste nevidne ne. Naj nam bo mar, da se bodo naši sogovorniki ob nas dobro počutili.
 
 

Več iz rubrike

Komentarji: