Ni nujno da imajo drugi prav; poslušajte sebe

Navezanosti na poznano in znano nam dajejo lažni občutek svobode in miru saj se v resnici na dolgi rok izkaže ravno nasprotno.
Fotografija: Tudi če nas je strah neznanega, nas bo radovednost peljala naprej. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Tudi če nas je strah neznanega, nas bo radovednost peljala naprej. FOTO: Shutterstock

Ljudje se radi gibamo na poznanem terenu. Bodisi vezano na odnose, zadolžitve in odločitve, ki jih imamo pri poslu ali v odnosu do svojega telesa in zdravja. To je v človeški naravi.
 
Poznano povezujemo z občutkom varnosti. Bolj kot smo v stiku s poznanim, se navezujemo na ljudi, opravila, predmete, statusne simbole itd., bolj izgubljamo svoj mir, kreativnost, svobodo in sebe. Gre za to, da na ta način vse svoje počutje in občutke lastne vrednosti vežemo na nekaj zunaj sebe. Bodisi kako se nekdo vede do nas, koliko materialnih dobrin imamo, koliko ljudi se strinja z nami, kako uspešni smo pri svojem poslu itd. In ko se katerikoli zunanji dejavnik spremeni to zamaje naš mir, občutek lastne vrednosti ali svobode.
 
Več sebe je več nenavezanosti na zunanje dejavnike, več ljubezni in sprejemanja sebe brez kakršnegakoli pogojevanja od zunaj, več posluha za lastne interese in potrebe, več časa za tišino in duhovno hrano, več razmisleka o hrani in gibanju, ki nam koristita, več počitka, več radovodenosti in odprtosti za neznano, več poguma pokukati izven ustaljenih okvirjev, več sprejemanja okoliščin brez sodbe, več poslušanja, več harmonije, več učenja, več življenja.


Dejstvo je, da se bodo zunanje okoliščine vedno znova spreminjale, tako kot bo nekega dne »korona obdobje« minilo in nam bo prišla na pot kakšna nova okoliščina. Življenje se dogaja za nas in ne zaradi nas. Eckhart Tolle, veliki duhovni učitelj te dobe je dejal, da je življenje tukaj, da nas izzove. Kako se odzivamo na te izzive je v resnici naše učenje.
 

 
Ko gre za osebni razvoj in osebno rast se ljudje ponavadi lotimo tega področja tako, kot smo bili naučeni, z učenjem. To pomeni, s predpostavko, da drugi vedo kaj je prav in mi se moramo tega naučiti. Znajdemo se v svetu prepričanj, vere in brez razvoja.

Možnost, ki se nam še ponuja je, da se osebnega razvoja lotimo kot nekoč, ko smo bili otroški raziskovalci.
 
Tako, kot da bi bili otrok in bi raziskovali kako zgraditi drevesno hišico v gozdu. Mogoče niti ne vemo kje bi jo, še nikoli nismo bili v gozdu, malo raziskujemo in iščemo lastne meje (ker gozd je vedno bil tak kot je).


Tudi če nas je strah neznanega, nas radovednost pelje naprej. Morda pridemo do dela gozda, kjer je nekaj nejasno in se tam ustavimo in malo raziskujemo dokler nam je jasno.
 
Več časa kot smo tam, drugače je videti ta gozd, ker poznamo več detajlov in se naša zavest širi na nove potenciale.
 
Mogoče nam zdaj gozd izgleda popolnoma drugače kot prvič ko smo ga zagledali. Mogoče pride do trenutka, ko spoznamo, da smo eno z gozdom, življenje samo.
 

Več iz te teme:

Več iz rubrike