Ne moja, ampak naša priložnost

Še več: Lemann, kot so spomnili v reviji MQ, se je upiral sladkim skušnjavam in najboljše priložnosti vselej odstopil svojim kolegom, sodelavcem. Pri tem ni nikdar zapovedoval, kaj naj počnejo z njo, ampak je le upal, da se bo vnela poslovna strast, ki bo prižgala ogenj v celotni ekipi. To je vedno sestavljal po meritokratskih kriterijih, zato je imel ob sebi vedno najboljše talente in vznesene ljudi. In rezultat: Brazilec je dandanes eden bogatejših zemljanov.

Tistih, ki se prepoznate v Lemannu, vas zagotovo ni strah napovedi ekonomskih možganskih trustov o prihajajoči morebitni krizi. Povsem upravičeno ste lahko samozavestni in mirni. Seveda pa to nekoliko manj velja za tiste menedžerje, ki vodenju ne namenjajo dovolj pozornosti, kar je precej škodljivo za vse, ki si želijo preživeti izzive industrijske revolucije 4.0. Teh se izrazito dobro zaveda, denimo, Kitajska. V zasledovanju svojih ciljev ni le odločna in brezkompromisna, ampak tako strastna, da to gonilno silo, kakor pravi v rubriki Zeitgeist gledališki režiser Matjaž Pograjc, potiska prek človeških meja, prek strahu, celo prek smrti. V tem hipu je azijska velesila, ki hoče biti velesila številka ena, na odskočni deski pri uvedbi totalitarnega, izjemno invazivnega »sistema družbenega kredita«.

Kot zapiše kolumnistka Veronika Cukrov, naj bi kitajski voditelji kmalu s pomočjo umetne inteligence uvedli nadzor nad svojimi državljani in jih razdelili na »prave prijatelje« in »slabe državljane«. Da se bo moral zato v prihodnje vsak Kitajec vsako jutro zazreti v ogledalo in se resno vprašati, ali je dovolj sprejemljiv za oblast, pa – upam – da bomo dočakali kvečjemu v filmu, ki bi ga uvrstili v žanr najbolj znanstvenofantastičnih ...

Petra Kovič, odgovorna urednica Sveta kapitala