Večina človeštva je odrasla v mitološkem prepričanju, da je popolna ljubezen udejanjena v družinski hiši z belo ograjo, psom in tremi otroki, letnim dopustom na morju in dovolj volje, da se po tridesetih letih zakona akterja še nista med seboj pobila.

In zdaj je tu enaindvajseto stoletje, čas, ko se ljubezen enači s Tinderjem, MDMA (za vsak primer: MDMA je različica ekstazija, ki stimulira sproščanje »srečnih hormonov« in te v trenutku potopi v občutek čistega vzhičenja, vseobsegajoče tolerance in ljubezni z velikim L), (napol) svobodno voljo, predvsem pa s konceptom ad infinitum samoizboljševanja. Kdaj natanko je samoljubezen (ali bolje, samosprejemanje) postala sinonim za nenehno samokorekcijo?

Novinarka Kiran Misra je za Guardian aprila lani napisala članek o družbenem pritisku v času korone, v katerem se sprašuje, od kod pravzaprav izvira kultura dela s polno paro v času, ko se gospodarstvo in svet vrtita obratno sorazmerno z apetitom po produktivnosti. Medtem ko je eden od logičnih odgovorov v kapitalističnem odnosu do dela (milenijci smo ponotranjili prepričanje, da je čas denar in da so delo ter z njim povezane materialne dobrine bližnjica do sreče), je drugi veliko bolj psihološki: nekje v procesu smo začeli verjeti, da je samo izboljšana različica nas samih vredna naklonjenosti in ljubezni okolice in – kar je najhujše – nas samih...
 

Neprebrana zgodba ni zgodba. Omogočite si dostop do celotne vsebine in berite zgodbe iz Sveta kapitala že za 0,99 evra na mesec.