Vsak detajl, vsak dialog, vsaka gesta je bila simbol mistične poezije, pulza med dvema, ki delita unikatno razumevanje medsebojne dinamike, do roba prepojene s serotoninom in feromoni. Večinoma tragična je ljubezen simbolizirala smisel obstoja, pa tudi smrti, ker je bilo obče sprejeto dejstvo, da se za tistih nekaj trenutkov čiste strasti in posesivne medsebojne odvisnosti vsekakor splača umreti; kdor nikoli ni ljubil tako intenzivno, ni nikoli zares živel.

Potem so prišli poeti tipa Leonard Cohen, ki je ženskam podarjal rjave krizanteme in jim pisal pesmi o popolni, blazni prevzetosti, in še pozneje pop zvezdniki z Wonderful Tonight in I will always love you, uspešnicami, ki so romantično ljubezen med dvema človekoma postavile na piedestal in ji z zaročnim prstanom in z njim povezano serijsko monogamijo dale nalepko idealiziranega smisla. Večina človeštva je odrasla v mitološkem prepričanju, da je popolna ljubezen udejanjena v družinski hiši z belo ograjo, psom in tremi otroki, letnim dopustom na morju in dovolj volje, da se po tridesetih letih zakona akterja še nista med seboj pobila.

In zdaj je tu enaindvajseto stoletje, čas, ko se ljubezen enači s Tinderjem, MDMA (za vsak primer: MDMA je različica ekstazija, ki stimulira sproščanje »srečnih hormonov« in te v trenutku potopi v občutek čistega vzhičenja, vseobsegajoče tolerance in ljubezni z velikim L), (napol) svobodno voljo, predvsem pa s konceptom ad infinitum samoizboljševanja. Kdaj natanko je samoljubezen (ali bolje, samosprejemanje) postala sinonim za nenehno samokorekcijo?

Prvi dnevi marca, potem ko je postalo jasno, da v naslednjih tednih ne bo službenega potovanja v New York, petkovih večerij v restavraciji Cecconi’s, spontanih vikendov v Londonu in tudi ne tradicio­nalnih nedeljskih večerij v kuhinji pri prijateljici Stephanie, je instagram potiho preplavil koncept »self-improvement«, religioznega prepričanja, ki narekuje, da je izolacija čas za hiperaktivno izboljševanje. Da je treba vsako minuto izkoristiti za popravljanje (domnevnih) napak. Da je treba čas premagati s produktivnostjo, ki bo iz nas naredila boljše, bolj ljubezni vredne posameznike.

Čez noč so vsi, ki jih poznam, dvakrat na dan meditirali, se udeleževali zoom joge, zvečer pekli bananov kruh brez glutena, brali štiri knjige na teden in tekli obvez­nih deset kilometrov na dan (česar niso počeli od leta 1998). Čez noč so punce, ki so navadno od petka do nedelje živele v klubu Berghain, spiritualno prikimavale hladno stisnjenim sokovom iz zelene (kar je, roko na srce, nekaj, česar nihče nikoli ne bi smel opisati s presežniki, ker je zelena vse, samo zares okusna ne), spletnim veganskim kuharskim tečajem in lekcijam v slogu »kako se v treh urah naučiti spletnega kodiranja«.


Po nekaj dneh v novi realnosti me je začela grabiti panika. Ne, ker bi me skrbelo, ampak zato, ker me niti malo ni. Ne, ker nisem vedela, kje in kako se lotiti lastnega seznama na temo »postani najboljša različica same sebe«, ampak ker me to niti približno ni zanimalo. Kakor pravi ameriška pop psihologinja Brené Brown, je anksioznost izrazito nalezljiva kategorija, ki veliko bolje uspeva v skupinah, z drugimi besedami: potem ko so začeli paničariti sodelavci in prijatelji, sem se začela spraševati, zakaj panika ni pograbila tudi mene, in tako zdrsnila v spiralo vseobsegajočega milenijskega občutka krivde.

Novinarka Kiran Misra je za Guardian aprila lani napisala članek o družbenem pritisku v času korone, v katerem se sprašuje, od kod pravzaprav izvira kultura dela s polno paro v času, ko se gospodarstvo in svet vrtita obratno sorazmerno z apetitom po produktivnosti. Medtem ko je eden od logičnih odgovorov v kapitalističnem odnosu do dela (milenijci smo ponotranjili prepričanje, da je čas denar in da so delo ter z njim povezane materialne dobrine bližnjica do sreče), je drugi veliko bolj psihološki: nekje v procesu smo začeli verjeti, da je samo izboljšana različica nas samih vredna naklonjenosti in ljubezni okolice in – kar je najhujše – nas samih.

Britanska pisateljica Dolly Alderton (avtorica knjige Vse, kar vem o ljubezni – naj vas ne zavede navidezno najstniška naslovnica, knjiga je zakladnica nasvetov za preživetje v času vsesplošne zmedenosti) je v okviru podkasta The high low, ki ga tedensko objavlja skupaj z avtorico Pandoro Sykes, pred kratkim tematizirala (ne)utemeljenost občutka krivde, ki sledi, ko za zajtrk namesto zelenega smutija in kave z ovsenim mlekom poješ dve ploščici čokolade z dvojno karamelo. Pod črto: včasih je ravnanje v nasprotju z občim prepričanjem največja svoboda na svetu.

Po dveh tednih v karanteni mi je postalo jasno, da je življenje več od kljukanja alinej na seznamu opravkov in da sama sebi dolgujem kvečjemu sočutje in prijaznost: šele letos sem po spletu okoliščin spoznala, kako zelo utrujena sem od sedemdeset ur dela na teden, letov ob šestih zjutraj, večerij v Parizu, poslovnih kosil v Rimu in nenehnih zabav, zakrinkanih v »službene obveznosti«.

Šele lani sem spoznala, da je vse, kar potrebujem, devet ur spanca, steklenica bordojca, sveže rjuhe, umešana jajca z veliko masla (magdalenica iz otroštva), dvoje nove kavbojke znamke Tôteme, nov par čevljev The Row in zadnji roman ameriške pisateljice Ottesse Mosh­fegh, stvari, ki sicer niso na nobenem seznamu o perfekcionizmu, so pa zelo dobre za dušo in zato zelo okej.

Od desetega marca 2020 sem prihranila nič evrov. Naučila se nisem niti ene latinske besede in niti enkrat se nisem pridružila zoom jogi, sem pa prišla zelo blizu konceptu samoljubezni v smislu prikimavanja drugorazrednosti: včasih je povprečna realnost boljša od nerealnih presežnikov. Povedano drugače: koga briga, kaj pravijo nenapisana družbena pravila in deus ex machine družbenih omrežij. Zdaj ni čas za popolnost, zdaj je čas za preživetje in usmiljenje. Na koncu bo, kakor je nekoč rekla Polona Juh, itak vse v redu.

*Avtorica je po poklicu novinarka. Po letih dela v industriji luksuza je modo zamenjala za službo v notranjem oblikovanju, Ljubljano pa za London, Berlin in Los Angeles.