Slovenija je odpovedala pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokracija

Razmišljanja o zunanjih učinkih so se začela že v prvi tretjini 19. stoletja, v širšo ekonomsko razpravo pa so vstopila z deli A. C. Pigouja v prvi polovici 20. stoletja. Danes še zlasti veliko razpravljamo o negativnih zunanjih učinkih na človekovo okolje, ki jih sprožamo prav mi s proizvod­njo, trgovino in potovanji. Ne smemo pa pozabiti tudi na zunanje učinke, ki jih povzročijo odločitve vlad. Posebno v sedanji krizi zaradi koronavirusa ima lahko zanemarjanje posledic odločitev ali pomanjkljivega delovanja državnih mehanizmov pomembne negativne zunanje učinke.

V času neverjetnih preizkusov za družbo in gos­podarstvo se je pokazalo, da so proklamirano in dejansko ukrepanje slovenske vlade ovirale težave v komunikaciji vsaj med njo in resorji, ki so povezani z delovanjem družbe in gospodarstva. Analiza razlogov, zakaj nastajajo zastoji v postopkih, ki ovirajo podjetja pri nekaterih življenjsko pomembnih dejavnostih, bi po pričakovanju razkrila kar nekaj nepopolnosti, ki pa so se v času koronavirusa pokazale kot kritične in ogrožajo prihodnost podjetij. Strateški svet za debirokratizacijo se bo moral ukvarjati z odprtimi vprašanji in težavami, do katerih je pripeljal dosedanji razvoj razmer v slovenskih upravnih telesih.



Razumemo, da bo delovna skupina uvodoma prezračila labirint predpisov, ki delajo zmedo. Najprej se pod obremenitvijo pokaže, da omogočajo tudi povsem logične pravočasne odločitve birokratov v skladu z zakoni in predpisi različne pravne interpretacije teh pravnih podlag, s čimer sicer dobro misleč avtor odločitve lahko tvega svoj položaj in še kaj drugega.

Povsem človeško je torej pričakovati, da se bo zaradi lastne zaščite odgovorna oseba v upravi izogibala enoznačnim odločitvam oziroma jih bo zavlačevala, da bi v tem času predmet šel skozi čim več rok in bi se, če bi nastopil problem zaradi te odločitve, odgovornost porazdelila do nerazpoznavnosti. Na žalost se kar ne neha nezaupanje med vsakokrat­no (novo) oblastjo in vrhunskimi birokrati, ki so gotovo sposobni opravljati svoje delo. Da ta proces intenzivno poteka, kaže brez število šumov in nesporazumov v komuniciranju, o katerih govorijo vsakodnevna poročila o delovanju države in vlade v času koronske krize.

Očitno odločenost vsake nove koalicije, češ »bomo zdaj mi stvari uredili, kot je treba«, glede na dosedanje izkušnje s slovenskimi vladami ne vključuje tudi minimalnega znanja o tem, kako deluje uprava in kako v pluralnem političnem okolju doseči, da bo njen učinek čim boljši.

Najprej se moramo zavedati, da debirokratizacija ne pomeni vstopa demokratičnih meril v delovanje uprave. Birokracija predstavlja transmisijski mehanizem, infrastrukturo ali, če hočete, ožilje za delovanje ukrepov zakonodajne in izvršne oblasti. Če naj deluje kot taka, mora biti organizirana in delovati po štabnem načelu. Ta vojaški izraz je povsem ustrezen. Da bi bile učinkovite, v organizaciji obrambnih sil ne more biti prostora za razpravo o ukazih nadrejenih.

Za primer, če bi se to zgodilo, poznamo v pogovornem jeziku izraz »razbita vojska« in tudi vemo, kaj jo čaka na bojišču. Enako je z birokracijo, ko je treba izvesti politično odločitev državnega oziroma vladnega telesa, ki odloča o ukrepih v nekem resorju. Odpor pri izvedbi še tako nepopolnega ukrepa tam pomeni zanemarjanje delovne obveznosti, razprava na nižjih ravneh, ki bi podaljševala čas izvedbe, pa oviranje postopka.

Slovenija se je po kazalcih mednarodnih organizacij, ki objavljajo podatke, povezane s koronavirusom, gotovo izkazala kot ena najuspešnejših držav pri skrbi za svoje prebivalstvo in pri tem zaslug vlade ne gre zmanjševati. Verjetno je tudi zato po razglasitvi konca epidemije v nekaterih pogledih mogoče preveč korajžno začela odpirati meje. Mednarodni pretok blaga in še zlasti ljudi je zaradi ustavitve prestal veliko škodo, pri čemer ne gre podcenjevati psihološkega učinka zapiranja mej. Tako lahko tudi razumemo veliko zanimanje za prehod državne meje. Tukaj pa se v zadnjih tednih razkriva nepopolnost delovanja sistema nadzorovanja teh prehodov. Mejni policisti morajo živeti in delati ob spreminjajočih se in zamujajočih navodilih, kar slabi njihovo nesporno potrebno avtoriteto in jim otežuje že tako zahtevno delo.

To je dokaz, da smo odpovedali pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokracija – to je štabno načelo. Zdi se mi popolnoma neverjetno, da tudi zadnji člen ali kapilara v transmisijskem sistemu birokracije – to je lahko urad v še tako majhnem kraju, kaj šele mejni prehod – ne bi imel elektronske ali vsaj faks povezave s centralo. Še tako pozen nočni sestanek in sklep vlade bi se moral znajti v sporočilu, ki bi ga imeli izvajalci v svojih predalih takoj, zaradi česar bi ga lahko ob predpisanem času tudi takoj začeli izvajati.

Čeprav štabno načelo praviloma ne sega zunaj vojske in birokracije, so v sedanjih razmerah tudi v gospodarstvu v številnih primerih morali sprejeti hitre in pomembne odločitve in jih enako hitro izvesti. Seveda bi nepopolnosti prenosa odločitve z vrha gospodarske družbe našli tudi tam, le da je njihov zunanji učinek mnogo manjši. Povsem drugače je na državni ravni, kjer prostora za takšne spodrs­ljaje preprosto ni. Motiti se je človeško, a to ne velja za vse ravni družbe. Zato bi morala politika pomen birokracije oziroma delovanja njene transmisijske funkcije jemati mnogo bolj resno in toliko bolj sprejeti odločno kritiko za neustrezno ravnanje, ki ima pomembne negativne zunanje učinke.