Covid-19 še zdaleč ni bil tako nepričakovan, kakor smo sprva naivno mislili

Razlog, zakaj na novi koronavirus nismo bili ustrezno pripravljeni, se najbrž vsaj delno skriva v tem, da se je v preteklosti to vedno dogajalo nekje na »drugem koncu sveta«. Kot noji smo tiščali glavo v pesek, nato pa se čudili, da nas je nosorog vzel za tarčo.
Fotografija: Tudi če bi lahko do onemoglosti razglabljali o predvidljivosti dogodka ter iskali krivce za spregledanje indicev in našo nepripravljenost, to ne bo pomagalo tistim, ki se borijo za preživetje, naj gre za posamez­nike, organizacije ali cele družbe. Kakor pravi še en zlajnan pregovor, je po toči zvoniti prepozno. FOTO: MIA Studio
Odpri galerijo
Tudi če bi lahko do onemoglosti razglabljali o predvidljivosti dogodka ter iskali krivce za spregledanje indicev in našo nepripravljenost, to ne bo pomagalo tistim, ki se borijo za preživetje, naj gre za posamez­nike, organizacije ali cele družbe. Kakor pravi še en zlajnan pregovor, je po toči zvoniti prepozno. FOTO: MIA Studio

Vsi poznamo zlajnani rek »tisto, kar te ne pokonča, te naredi močnejšega«. Slišali smo ga mogoče, ko smo bili na tleh zaradi propadlega razmerja, ob bolezni, zaradi izgube službe ali ob večji materialni škodi. No, ko smo na tleh, nam je takšen nauk bolj malo v uteho. Upravičeno nam gre lahko na živce. Mogoče ga prav zaradi tega nismo slišali, še manj pa delili naokoli med koronsko krizo. A prav v teh čudnih »VUCA-časih« (v časih nestanovitnih, nepredvidljivih, kompleksnih in dvoumnih razmer, op. p.) nam lahko njegova skrita modrost pride prav. V sebi skriva nauk o trdoživosti. Trdoživost namreč postaja ključna lastnost za uspeh, pa naj gre za posameznike, organizacije ali družbe, zato jo moramo znati bolj negovati in vgraditi v svoje razmišljanje, način življenja, pa tudi poslovne modele in institucionalne procese naše družbe.

V pandemiji, ki je v času pisanja tega prispevka po svetu vzela že več kot 338.000 življenj, bo po ocenah Združenih narodov zaradi ustavitve rasti svetovnega gospodarstva izpuhtelo v zrak najmanj 1000 milijard ameriških dolarjev oziroma več kot 16 letnih bruto domačih proizvodov Slovenije. Za opisovanje tega dogodka, je bila uporabljena prava mala menažerija živali. Začeli smo s črnim labodom, ki je postal urbana krilatica vseh nas kvazi intelektualcev in samooklicanih gurujev. Toda prispodoba Nicholasa Nassima Taleba iz njegove istoimenske uspešnice (2007) za izredno neverjetne dogodke z velikimi posledicami, ki jih lahko razložimo šele, ko gledamo in racionaliziramo za nazaj, ni bila najbolj posrečena.


Če smo si na primer pogledali TED-govore milijarderja Billa Gatesa, ki je že leta 2015 svaril človeštvo pred nevarnostjo tovrstnih pandemij, ali na Netflixu film Okužba (ang. Contagion) iz leta 2011, v katerem Gwyneth Paltrow na službeni poti v Hongkongu stakne netopirjev virus, ki spremeni Ameriko v apokaliptično puščavo, smo lahko ugotovili, da covid-19 še zdaleč ni bil tako zelo neverjeten ali celo nepričakovan, kakor smo sprva naivno mislili. Nekateri so zato začeli govoriti o sivem labodu, pri katerem ne gre za povsem neverjeten, ampak manj verjeten dogodek. No, bolj cinični s(m)o raje začeli uporabljati prispodobo razjarjenega sivega nosoroga. Ta naj bi označeval dokaj verjeten dogodek, ki bi ga morali na podlagi serije indicev, ki smo jih dlje časa na žalost ignorirali, pričakovati (npr. ebola, sars in prašičja gripa).

Razlog, zakaj nanj nismo bili ustrezno pripravljeni, se najbrž vsaj delno skriva v tem, da se je v preteklosti to vedno dogajalo nekje na »drugem koncu sveta«. Kot noji smo tiščali glavo v pesek, nato pa se čudili, da nas je nosorog vzel za tarčo. To je nekaj podobnega, kot če bi bili presenečeni, da nas je napadel razjarjen bik, ko smo v rdečih hlačah preplezali ogrado in stopili na njegov teritorij.

Tudi če bi lahko do onemoglosti razglabljali o predvidljivosti dogodka ter iskali krivce za spregledanje indicev in našo nepripravljenost, to ne bo pomagalo tistim, ki se borijo za preživetje, naj gre za posamez­nike, organizacije ali cele družbe. Kakor pravi še en zlajnan pregovor, je po toči zvoniti prepozno.


 

Zmaga generalistov


V obdobju, ki je pred nami, bo prav trdoživost postala ključna značilnost in dejavnik za uspeh, ki bo ločil zrna od plev. Na ravni posameznika psihologi že dolgo opozarjajo na ključno vlogo trdoživosti, ki postaja skoraj tako pomembna za nas, kot je imunski sistem. Trdoživost vsebuje fizične (npr. gibanje in zdrava prehrana), psihične (npr. pozitivna naravnanost, mehanizmi spoprijemanja s stresom) in vedenjske dejavnike (npr. odnosi, druženje in družbena podpora) ter nas varuje kot ščit pred vse bolj neprijaznim svetom. Pri tem ne smemo pozabiti predvsem na pomen družbenih stikov in nevarnost naraščajoče osamljenosti v zahodnem svetu, ki utegne eksplodirati zdaj, ko sta delo od doma in komuniciranje prek zooma postala del novega vsakdana.


Tudi organizacije počasi ugotavljajo, da obstoječi modeli globalizacije in poslovanja v »tem trenutku« (ang. just in time), ki temeljijo na čezmerni specializaciji ter zunanjem izvajanj vsega, kar za nas ni ključno, v dolgih in kompleksnih mednarodnih verigah vrednosti, v sebi skrivajo veliko sistemskih tveganj. Ta se pogosto pokažejo šele, ko se proti nam zapodi sivi nosorog ali »nepričakovano« naletimo na črnega laboda. Kakor pravi mednarodno priznani razvojni ekonomist Branko Milanović z Univerze New York, bodo v teh nepredvidljivih časih prej zmagovali generalisti kot pa specialisti. Zagotovitev določenih stopenj prostosti v našem poslovanju ter ohranitev ključnih funkcij in aktivnosti tako postajata pomemben element trdoživih poslovnih modelov, ki morajo temeljiti na koalicijski logiki in poslovnih scenarijih z različnimi opcijami.

To pa nas pripelje do vprašanja družbene trdoživosti, ki jo je veliko teže zgraditi kot porušiti. Slovenci smo trdoživ narod, ki zna poprijeti za delo. Tudi naš generalistično usmerjeni izo­braževalni sistem je lahko v trenutnih razmerah velika prednost. Prav tako naš aktivni življenjski slog in družabnost, a le, če nam uspe ohraniti človeškost, solidarnost in pripadnost kot družba. V delitvi na »naše« in »vaše« so poraženci pogosto vsi, razen tistih, ki s pomočjo tovrstnih delitev lahko vladajo. In če smo se v preteklih tednih v samoizolaciji doma ter ob strahu za svoje zdravje in službo spraševali, kaj bi morala narediti država za nas, je zdaj ob »vrnitvi« v novo realnost nastopil čas, da se po Kennedyjevo vprašamo, kaj lahko naredimo za državo mi. He waka eke noa oziroma vsi smo v istem čolnu.

*Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Univerzi Zhejiang in šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.

Več iz rubrike

mnenja

Šele ko odpravite stres boste v nepopolnosti zaživeli popolno

Stres je lahko zunanjega izvora (zaradi okoljskih, socialnih ali psiholoških situacij) ali notranjega izvora (zaradi bolezni ali zdravstvenega posega).

mnenja

Kolumna: Voditeljski jazz

V vodjo je uprtih mnogo oči in to je izpostavljenost, na katero je dobro biti pripravljen.

mnenja

Občutite in slišite sočloveka?

Kdaj ste nazadnje prisluhnili direktorju, medicinski sestri, beguncu, prostitutki, delavcu za tekočim trakom, vozniku tovornjaka, srčnemu kirurgu? Kdaj ste občutili njegovo bolečino? Strah? Sanje? Že…

mnenja

Slovenija je odpovedala pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokrac…

V času neverjetnih preizkusov za družbo in gos­podarstvo se je pokazalo, da so proklamirano in dejansko ukrepanje slovenske vlade ovirale težave v komunikaciji vsaj med njo in resorji, ki so pove…

Komentarji: