Živimo v obdobju, ko pomembneje postaja nekaj doživeti kot pa nekaj imeti

»Smooth operator … his eyes are like angels and his heart is cold« (Superoperativec … njegove oči so kot angeli in njegovo srce je hladno) Sade Adu, vrhunska nigerijsko-britanska pevka
Fotografija: FOTO: Sasin Paraksa / Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Sasin Paraksa / Shutterstock

Ko sem bil star 18 let, no, ne 18, ko sem bil star že 25 let, sem bil kar precej obseden z željo postati nekakšna verzija »smooth operatorja«. Skuliran, neskončno samozavesten, osredotočen le nase in na uspeh, control freak, neustrašen, tekmovalen, ravno pravšnja barabca, kar vse naj bi bil nujni pogoj za poslovno in tudi drugo prodornost v življenju.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so smooth operatorji, ljudje, ki naloge izpolnjujejo z izjemno učinkovitostjo in hkrati s slogom, nekakšni Jamesi Bondi poslovnega sveta, veljali za velike frajerje in vsi, ki smo tedaj začenjali svojo poslovno pot, smo bili prepričani, da če hočemo tudi mi postati taki, moramo čim prej usvojiti čim več njihovih veščin in znanj.

Z leti človek zori. Ne vsak seveda, le tisti, ki smo dovolj tečni, zahtevni, radovedni in samosvoji, da želimo na vsak način okusiti še druge omamne sadeže, ki nam jih ponuja življenje, kot sta denimo modrost in duhovna rast. Kako dolgočasno bi bilo, če bi se vse ustavilo le pri materialnem uspehu oziroma denarju, kajne? Kot da bi se ustavili pred vratom raja.


Ameriška pesnica in aktivistka Maya Angelou je že dolgo tega dejala, da uspeh nima kaj dosti opraviti z materialnimi stvarmi, ampak da je povezan predvsem s tem, da ljubiš življenje in da si upaš to življenje tudi živeti. In to živeti na polno. Biti neustrašen tako v fizični kot mentalni obliki. Preživeti nekaj dni z divjimi Masaji v osrčju Kenije, se soočiti s krokodili sredi šrilanške džungle, se zapoditi s terenskimi vozili v neskončne sipine maroške puščave. Ali pa recimo brez kančka sramu in poniglavosti z argumenti izzvati največje (svetovne) avtoritete na področju politike, prava, biznisa, umetnosti. Ne ukloniti se neumnim družbenim normam. Postaviti se zase!

Celo ikono vsega dolarskega, borznega, delničarskega, investicijskega, wallstreetovskega, pohlepnega in kar je še tega, ameriškega milijarderja Warrena Buffetta, je na stara leta srečala pamet, ko je dejal, da uspeh ni bogastvo, ampak predvsem to, da imaš v svoji bližini ljudi, ki te imajo radi, in da so to taki ljudje, za katere tudi želiš, da bi te imeli radi.   
FOTO: REUTERS/Gonzalo Fuentes
FOTO: REUTERS/Gonzalo Fuentes

In tu je še uspeh nad uspehi. Jagoda na torti – ljubezen. Ljubiti in biti ljubljen. V nepozabni Cassavetesovi Beležnici je Ryan Gosling, v vlogi Noaha, med drugim povedal, da je najboljša tista ljubezen, ki prebudi dušo in nas usposobi, da dosežemo še več … ki vname ogenj v naših srcih in prinese mir našemu umu.

A kam v to zgodbo o pogumnem življenju, o obkroženosti s pravimi ljudmi, o ljubezni do življenja in o ljubezni nasploh sodijo smooth operatorji, superoperativci?

Določeno vlogo vsekakor imajo. Če je namreč človek v mladosti z namenom, da postane čim bolj podoben smooth operatorju, redno treniral svoj um, da ga ima čim bolj pod nadzorom, da čim bolje nadzira stres, nepredvidljive okoliščine, da se pokončno in neustrašno sooča z avtoritetami, s spoštovanja vrednimi poslovnimi tekmeci in podobno, da doseže čim večji poslovni prodor in uspeh, je postavil dobre temelje za to, da svoje čakre odpre tudi najbolj blagodejnim valovom in energijam, ki jih lahko občuti.

Dovolj visoka raven samodiscipline, ki jo je pridobil človek, ki se je uril za to, da postane smooth operator, je torej pomemben pogoj, da napreduje tudi v čustvenem, srčnem in duhovnem pogledu.


A žal številnim nadarjenim, sposobnim, uspešnim smooth operatorjem tega odločilnega preboja na višjo raven, na raven osebne izpolnjenosti, nikoli ne uspe narediti. Posledica je, da se začnejo vrteti v začaranem krogu egoizma, narcisoidnosti, pohlepa in nezdrave kompetitivnosti. Kar poglejmo si za primer voditelja free worlda ali pa brazilskega predsednika Bolsonara, da o vsem dobro poznanih prenapetih menedžerjih, poslancih in županih v naši deželici niti ne govorim. Zapletajo se v konflikte z vsemi in povsod, najbolj pa s samimi seboj.

Dejansko velja, da so superoperativci, ki svojega voditeljskega know-howa niso znali prilagoditi novim časom, v zatonu. Različni old boysi, ki so nekoč uspešno stavili na ultramačistično, intelektualno superiorno, a čustveno otopelo vodenje držav, regij, občin in podjetij, so dandanes zmedeni, številni v prostem padu, in se sprašujejo, zakaj njihov način ne deluje več.

Poglejmo si zgolj intelektualni crème de la crème slovenske politične desnice. Številnim njihovim predstavnikom, denimo univerzitetnim profesorjem, znanstvenikom, politikom, pravnikom in drugim, se kar vrti od silovitega inteligenčnega kvocienta, od neznanske zaverovanosti v svoje sposobnosti, tako rekoč vse življenje tekmujejo med seboj, kateri se bo zavihtel na več prestižnih stolčkov in funkcij, a ostaja vtis, da so navkljub vsem tem titulam, položajem in dosežkom, s katerimi se kitijo, cinični, zamorjeni, osebno neizpolnjeni, nesrečni. So bili mar res tako začetniško naivni, da so vse karte stavili zgolj na kariero?


XXI. stoletje je prineslo drugačna pravila igre. Predvsem je velik prodor na politični in poslovni parket uspel ženskam. Če zanemarimo nekatere stranske produkte, kot je recimo ekstremni feminizem, je to izvrstna novica. V svet biznisa in politike so namreč prinesle več mehke roke in takta, a predvsem altruizma in boja za skupne interese.

Poleg tega so se v poslovnem svetu uveljavile lastnosti, ki jim včasih niso pripisovali prevelikega pomena. Prijaznost, razgledanost in personal touch že štejejo med njih. Če denimo prebirate ocene, ki merijo zadovoljstvo gostov pri obisku nekega hotela ali apartmaja na platformi Booking.com, boste hitro ugotovili, da največji delež visoke ocene nastanitve predstavlja visoka raven gostiteljeve prijaznosti, ustrežljivosti in prilagodljivosti. To so stvari, ki danes štejejo.

Živimo v stoletju, ko pomembneje postaja nekaj doživeti kot pa nekaj imeti. In predvsem nekaj začutiti. Kemične reakcije, ki se dogajajo, ko začutimo, da je nekdo do nas pozoren, da nas ceni, da nas ima rad, fantastično presegajo tiste, ki jih doživimo, ko denimo kupimo najnovejšega jaguarja ali ko nas razglasijo za častnega meščana Ljubljane.

Morda malo naduto mislim, da s svojim razmišljanjem prehitevam čas, ampak čedalje bolj se mi zdi, da bodo v prihodnosti najbolj narasle delnice tistim podjetjem (in posameznikom), ki prisegajo na izboljševanje medčloveških odnosov, božanje človeškega duha in vračanje ljubezni na piedestal najpomembnejših vrednot, za katere je vredno živeti in se boriti.
Njihova dodana vrednost je namreč neprekosljiva.

Več iz te teme:

Več iz rubrike

mnenja

Šele ko odpravite stres boste v nepopolnosti zaživeli popolno

Stres je lahko zunanjega izvora (zaradi okoljskih, socialnih ali psiholoških situacij) ali notranjega izvora (zaradi bolezni ali zdravstvenega posega).

mnenja

Kolumna: Voditeljski jazz

V vodjo je uprtih mnogo oči in to je izpostavljenost, na katero je dobro biti pripravljen.

mnenja

Občutite in slišite sočloveka?

Kdaj ste nazadnje prisluhnili direktorju, medicinski sestri, beguncu, prostitutki, delavcu za tekočim trakom, vozniku tovornjaka, srčnemu kirurgu? Kdaj ste občutili njegovo bolečino? Strah? Sanje? Že…

mnenja

Slovenija je odpovedala pri temeljnem načelu, po katerem mora delovati birokrac…

V času neverjetnih preizkusov za družbo in gos­podarstvo se je pokazalo, da so proklamirano in dejansko ukrepanje slovenske vlade ovirale težave v komunikaciji vsaj med njo in resorji, ki so pove…

Komentarji: