Konec sveta

V poplavi medijev in novic tudi v Sloveniji marsikateri ne preveč verodostojen vir sporoči bralcem, da bo popoldan deževalo in da so možne nevihte z naslovom: ''Poglejte, kaj prihaja nad Slovenijo'' ali pa: ''Pripravite se na katastrofo'' itd.

Vsekakor se je pokazalo, da je COVID – 19 resen problem in da se pri reševanju njegovih posledic ne gre obirati. Vendar se ne morem znebiti občutka, da se je kar nekaj iniciativ naenkrat znašlo kot riba v vodi - češ da so na to itak opozarjali in da bo pa od sedaj naprej vse drugače. Če malo pogledamo, od kod in s kakšnim ozadjem prihajajo, ne bi smeli spregledati, da gre za lobije, ki se borijo za svoj del finančnega kolača in da so marsikateri od njih za dosego svojega prav pripravljeni tudi zaustaviti gospodarstvo, trgovino itd.



Tukaj pa so še napovedovalci črnih scenarijev za gospodarsko prihodnost. Ustavitev večine dejavnosti za mesec in več je in bo zarezala brazde v vsa gospodarska področja. Pri črnogledih ekonomistih ne morem spregledati, da se med njimi znajdejo številni, ki že od leta 2012 naprej polnijo časopisne stolpce z napovedmi o propadu Evra in razpada EU že do konca ne vem katerega že leta.

Vsaj doslej zaman čakajo, da bi se kaj podobnega tudi zgodilo in bi lahko rekli: '' saj sem to jaz že napovedal mnogo prej''. Nadalje tisti, ki vidijo problem v vsem, kar prihaja z zahoda, ponavljajo še v prejšnjem sistemu naučen stavek, da bo kapitalizem itak propadel. Gotovo nisem edini, ki ne bi znal povedati, kateri sistem je pravičen za ljudi in hkrati učinkovit. Glede na njegove pomanjkljivosti, lahko mirno rečemo, da kapitalizem in tržno gospodarstvo to nista. A naj parafraziram Churchillovo oceno učinkovitosti demokracije: tržno gospodarstvo ima pomanjkljivosti in ni optimalni sistem – le da so vsi ostali, ki jih poznamo, slabši.



Ob tem, ko tipamo v prihodnost, bi bilo dobro razmisliti tudi o tem, ali ni teh skoraj 30 let, kar smo se v Sloveniji učili tržnega gospodarstva, prineslo tudi svoje sadove? Še pred virusom je lahko tudi manj pozoren opazovalec videl, koliko načinov za dobro preživljanje so ljudje v Sloveniji našli prav zaradi delujočih in odprtih trgov.

To, kar stoji v učbenikih ekonomije in poslovnih ved, da se bo trg dela nenehno spreminjal in da prihajajo novi in novi poklici, je bilo pred virusom marsikje moč videti tudi v Sloveniji. Številna velika in majhna podjetja so se mednarodno uveljavila s svojimi tehnološkimi rešitvami, trgovine so se polnile z domačimi proizvodi, ki lajšajo delo in življenje, naenkrat imamo množico prelepih turističnih kmetij, ne le Ljubljana temveč tudi cele vasi in zaselki izdajajo skrb prebivalcev za okolje in premoženje – in to ne zaradi tega, ker bi jih kot v preteklosti hranil kakšen industrijski kombinat v bližini.

Ker ni mnogo drugače tudi drugod v Evropi, vidim potrebo, da opozorim na moč inovacij, ki jih je oživilo delujoče domače in evropsko tržišče. Tipično enostavno proizvodno razmišljanje je že nekaj let nazaj presegla želja in sposobnost za inovacije. Ja, res se je (in to prosim ne po krivdi ekonomske politike ali finančnih trgov) sedaj skoraj vse praktično ustavilo. Država s svojim proračunom je naenkrat postala vsemogoč dejavnik.

To seveda lahko počne le določen čas, saj so njeni viri omejeni, poleg tega pa bo v naslednjem obdobju od gospodarstva in prebivalstva prejemala manj prihodkov v obliki davkov. Tako je treba vedeti, da nas država s svojimi financami ne bo mogla pripeljati iz krize. Sicer bo ostala njena vloga zaščite (socialne in poslovne) infrastrukture in trgov, vendar bo pot iz težav predvsem določala inovativnost podjetij in posameznikov.



Sedaj popolnoma dokazan vpliv človeka na klimatske spremembe in splošno spoznanje o tem bo še bolj v ospredje postavilo družbeno sprejemljivost odločitev podjetij in s tem poživilo inovacije in tehnološke spremembe na tem področju. Močno je in še bo v ospredje stopila tudi solidarnost, saj so nekatere strukture prebivalstva ob tej krizi bolj prizadete, kot je to moč tolerirati na naši stopnji civilizacije.

Seveda se bodo javljali zagovorniki egalitarizma, a kolikor toliko pravičen izhod iz krize bo vendar zagotovil le dogovor, kakšne oblike zaposlovanja in socialne varnosti so primerne za našo stopnjo razvitosti in ob tem, da je treba zagotoviti določeno robustnost družb tudi v primeru, če pride do šokov, kot ga je povzročil novi koronavirus.

Vpliv sedanje krize je seveda moč meriti s številkami o brezposelnih, zmanjšanju gospodarske rasti, zmanjšanju obsega trgovine itd. Tako na prvi pogled izgleda podobna tistim v preteklosti. Kljub temu, da vsaj evropsko gospodarstvo (da ne govorimo n.pr. o Italiji) ob nastopu COVID - 19 v Evropi ni bilo v najboljših pričakovanjih, vendar tokratne recesije ne moremo pripisati napakam ekonomske politike, nepoznavanju trgov, vojni itd. Poleg tega tokrat pri iskanju izhoda ni bilo problem kako doseči doktrinarni sporazum, preden so države prišle do sprejemanja pravih odločitev, kot je bilo to v vseh dosedanjih večjih krizah.

Obratno, ponekod sicer z (nekajdnevnim) zamikom, je v vseh razvitih državah ekonomska politika brez posebnega razmišljanja odprla denarnico. Seveda bomo čez nekaj let vedeli, kaj bi bilo mogoče moč storiti bolje, a tako kot velja za delovanje trgov v Sloveniji, tudi v globalnem pogledu lahko le rečemo, da proces učenja na napakah deluje. Tudi tam, kjer politiko srbi, ne bo mogla kar vstopiti v gospodarstvo, saj so tržne strukture in mednarodna soodvisnost (sploh majhnih) gospodarstev prevelika in nihče ne bo želel tvegati prevelikega padca konkurenčnosti. Tudi globalizacije ne bo kar tako konec, gotovo bo z nami še naprej, čeprav drugačna in mogoče z novimi zastavonošami. A teh sprememb ni sprožil virus, temveč bo le ojačal posledice napačnih odločitev od prej.