Ko tudi zastonj ne »vžge«

Sektor prometa predstavlja daleč največji vir emisij toplogrednih plinov. Če je ta delež še leta 2005 znašal le 38 odstotkov, se je v letu 2017 povzpel na skoraj 51 odstotkov. To je, pravi Podnebno ogledalo 2019, ki so ga pripravili na Institutu Jožef Stefan, »nekoliko manj od cilja za leto 2020«.

Večino teh emisij prispeva cestni promet, zato si ga mesta in države na različne načine prizadevajo zmanjšati. V estonski prestolnici Talin so se pločevine na cesti želeli znebiti z brezplačnim javnim prevozom za prebivalce mesta.

Kljub temu pa se uporaba javnega prevoza ni povečala. London je ponudil brezplačen javni prevoz za mlajše od 16 let. Usekalo je kot bumerang, saj so otroci začeli uporabljati prevoz za kratke razdalje, ki bi jih sicer lahko opravili peš. A prav na hojo velikokrat pozabljamo, ko je govora o mobilnosti.



Danes je namreč telesno premalo dejavnih več kot 30 odstotkov odraslih v Evropski uniji, pa čeprav so znanstvene študije dognale, da je hoja zdrava. Na Dunaju, kjer prebivalci veliko krajših poti opravijo z javnim prevozom ali avtomobilom, želijo nad hojo navdušiti z bližnjicami, ki so jasno označene. In pri nas? Zdi se, da se je prostorski razvoj pri nas že pred desetletji usmeril proti hoji. Pa tudi nad javnim prevozom nismo povsem navdušeni. Vsaj ne tako kot Madžari, Čehi, Slovaki, Avstrijci in Poljaki. Pri nas smo nekako v povprečju evropske osemindvajseterice – 17,1 odstotka prebivalcev EU je leta 2017 uporabljalo javni prevoz, pri nas pa okoli 14 odstotkov. S tem smo na 25. mestu. Tako je danes avto glavno prevozno sredstvo.

Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bi ljudje z avtomobilov prešli na javni prevoz? Večina strokovnjakov, ki se v okviru mobilnosti ukvarja ne le z navadami ljudi, ampak tudi pričakovanji, pravi, da se ljudje ne odločajo za javni prevoz, če ta ni točen in če ne pridejo do želenega cilja.

Treba bo torej premisliti, ali bomo snovali javni prevoz, ki bo uporaben za potnika, ali pa širili ceste, čeprav s tem ne bomo zmanjšali zastojev.