Kdo smo mi v resnici?

Večina ljudi, ki na telesni ravni izkuša občutke, ki se manifestirajo kot strah, obup, jeza, žalost, ipd., se ne zaveda, da v resnici izkušajo stanje vibracije svojih misli oziroma miselnih vzorcev, ki jim takrat vladajo. Vsa našteta občutenja, ki so nam zelo neprijetna ter povzročajo veliko trpljenja in lahko tudi načnejo naše fizično zdravje, so v resnici rezultat ujetosti v vzorce in vsebino osebnega uma ter nepovezanosti z univerzalnim umom. Preprosto rečeno; ujamemo se v vsebino lastnih misli, ki jih telo nato občuti kot jezo, strah, obup, ...
 

In kdo smo torej mi v resnici?

 
Iz fizičnega vidika je najbolj očiten odgovor, da smo telo in imamo sposobnost zavedanja lastnih misli. In to je res. Vendar manjka en košček, ki lahko doprinese veliko k osvoboditvi: to je razumevanje, da smo v resnici vsi enako zgrajeni ter ustvarjamo izkušnjo svojega življenja na popolnoma enak način in sicer z vidika univerzalnega uma, ki se uteleša preko naših fizičnih teles in na ta način le-ta izkuša telesno izkušnjo skozi pet čutov, oziroma šest, če se odpremo do te mere.
 
Si sedaj predstavljate, koliko potencialnih rešitev v obliki univerzalnega uma, ki je naš gradnik oziroma kar mi v resnici smo, nam je za čisto vsak izziv s katerim se soočamo na voljo, če le ostanemo toliko radovedni, odprti in zbujeni, da uspemo ohranjati naš osebni um miren in čimbolj povezan z univerzalnim? Prav to pa je tudi vstopnica za vse možnosti, osebno osvoboditev od trpljenja in nas povezuje z večjo kreativnostjo pri soočanju z izzivi oziroma iskanju odgovorov, rešitev itd.
 
Albert Einstein je s svojim rekom, da se noben problem ne more rešiti na enakem nivoju, kot je bil ustvarjen, lepo nakazal na pot, ki jo moramo prehoditi, če želimo pristopati k izzivom ob katere trčimo, tako, da jih bomo premagali, se premaknili naprej iz vidika, da se nam ne bodo pojavljali več oziroma nam ne bodo več predstavljali izziva. V kolikor se želimo premakniti naprej in napredovati, se moramo osvoboditi miselnega vzorca, ki se nam je doslej vklapljal, kar pa zahteva potisk čez cono udobja. Treba je torej narediti nekaj drugačnega, poizkusiti in se potem odzivati naprej na to, kar dobimo in tako naprej ...
 
Zavedati se moramo, da smo vsi odgovorni samo zase in da se nikoli ne bo nekaj zunaj nas spremenilo, da bi bilo nam lažje. Sami moramo spreminjati sebe, se poslušati, kaj na nam govori srce in nato tudi ukrepati. Z majhnimi ali velikimi koraki, važno, da se premikamo, poizkušamo in ob tem zavzamemo stališče igre.
 
Celo naše življenje je igra. Mi pa si zelo pogosto to igro otežimo sami, ker jo igramo zelo trdo. Se preveč ujamemo v vsebino lastnih misli, ki so povezane s sodbami, strahovi, primerjanjem z drugimi, dajanjem pozornosti temu, kaj si bodo drugi mislili, kaj nam drugi govorijo, kako nas drugi doživljajo itd. Seveda osvoboditev od vseh teh dejstev, ki se nam dogajajo, kadar se ujamemo v lastne strahove, ni niti lahka, niti hitra. Važno je, da se zavedamo, da je mogoča. Da nas na drugi strani čakajo milost, ljubezen, lepota in hvaležnost. Da smo v resnici to, kar smo. Otroci vesoljne inteligence, ki nikoli ni zlomljena, pokvarjena ali kako drugače prizadeta.
 

Z manj trpljenja in več radosti

 
Starodavna ljudstva, ki so živela bolj v stiku z naravnimi zakoni, so s to inteligenco bistveno bolje igrala igro življenja. Z manj trpljenja in več radosti. Ozrimo se torej večkrat tja, učimo se od njih.
 
Naj končam z meni eno zelo navdihujočo zgodbo, ki gre takole: Buddha je meditiral v svoji votlini in eden izmed njegovih pomočnikov je spredaj pazil, da ga vmes ne bi kdo zmotil.  V daljavi je zagledal, kako se votlini približuje hudoben stvor. Le-ta se ustavi pred votlino in zahteva od pomočnika, da bi ga spustil k Buddhi. Ta se upira in mu želi preprečiti vstop, ko se od znotraj zasliši glas Buddhe; »spusti ga notri«. Stvor vstopi in se ustavi pred Buddho. Srečata se čisto od blizu in se gledata iz oči v oči. Nepremično. In v tem trenutku Buddha reče; »I SEE YOU«. In hudobni stvor se pred njegovimi očmi razblini kot meglica.
 
Ko se zavemo, da so vsi – čisto vsi strahovi, ki jih izkušamo v tako imenovani izkušnji človeka plod našega intelekta ter se ne izogibamo soočenju z njimi, se le ti razblinijo. Takrat se zares osvobodimo.